Jedro

Opustitev dolžnosti prijaviti prometno nesrečo policiji nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic, temveč predstavlja podlago za sklepanje, da se zavarovanec izmika preiskavi in se zato šteje, da je vozil pod vplivom alkohola.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu tožena stranka plača zavarovalnino za škodo, ki jo je na svojem vozilu utrpel dne 20.9.2008. Ugotovilo je, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice, ker ni uspel izpodbiti domneve o svoji alkoholiziranosti iz 2. točke prvega odstavka 17. člena Splošnih pogojev za kasko zavarovanje vozil. V nadaljevanju postopka pa je izdalo še sklep, s katerim je odločilo, da je dolžan tožnik, ki v postopku ni uspel, povrniti toženi stranki 69,02 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da se je po prometni nesreči izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, do tega zmotnega zaključka pa je prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je v zmotni interpretaciji in zmotni uporabi 942. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanje: OZ). Opozarja, da so po izrecni določbi 942. člena OZ nična tista pogodbena določila zavarovalne pogodbe, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Namen tako hude sankcije je določen zato, ker zavarovalni primeri največkrat nastanejo zaradi ravnanja samega zavarovanca, zavarovalnica pa največkrat zavaruje prav ta rizik (v konkretnem primeru vožnjo z neprilagojeno hitrostjo). Zavarovalnica je pri sklepanju zavarovalnih pogodb močnejša stranka in v zavarovalno pogodbo vnaša različne določbe, ki naj bi zavarovanca zavezovale k ravnanjem, ki so v interesu zavarovalnice in v nasprotju s kogentnimi določbami zakona, ki ureja zavarovanje. V obravnavanem primeru je to določba, da mora zavarovanec škodo obvezno prijaviti policiji. Tako pogodbeno določilo je nično, ker bi bil zavarovanec prisiljen v samoovadbo, kar je v nasprotju z namenom zavarovanja. Zavarovalnica ni npr. določila, da se je zavarovanec dolžan po nesreči javiti na policiji zaradi preizkusa alkoholiziranosti, ker bi bila taka določba evidentno nična, zato pa Splošni pogoji določajo domnevo, da se je zavarovanec po prometni nesreči izmaknil preizkusu alkoholiziranosti in se v takem primeru šteje, da je pod vplivom alkohola. Tožnik policije ni poklical, ker je ni bil dolžan poklicati, kar ugotavlja celo samo sodišče. Tudi če bi mu tako obveznost nalagal drugi zakon (kar velja za primer telesnih poškodb), bi bila z vidika izgube zavarovanih pravic taka določba nična. Dokazno breme je po mnenju pritožbe jasno. Ni dolžnost zavarovanca, da dokaže, da ni bil pod vplivom alkohola v času vožnje, ampak je dolžnost zavarovalnice, da dokaže, da je bil pod vplivom alkohola. Zavarovalnica se je pri določanju splošnih pogojev zavedala, da zavarovancu ne more naložiti aktivnega ravnanja. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo sodišče presoditi, ali je tožnik kakorkoli ravnal v smeri izmikanja preiskavi svoje alkoholiziranosti. Kot tako izmikanje ni mogoče opredeliti ravnanja, ki pomeni opustitev predpisanih ali z zavarovalno pogodbo dogovorjenih obveznosti, ampak je to lahko le tako konkretno dejansko ravnanje oškodovanca, zaradi katerega ne pride do preiskave alkoholiziranost, ker se temu po prometni nesreči izmakne, V obravnavanem primeru se zavarovanec ni ničemur izmikal, šel je po pomoč in bil ves čas na kraju nesreče, saj je poskrbel za reševanje svojega vozila. Sledil je nasvetu očeta, naj policije ne kliče, saj je ni dolžan klicati, ker ni bilo poškodb in ker bi bil s tem le dodatno kaznovan za prekršek in bi tako dejansko povzročil samoovadbo. V zvezi z odločbami, na katere se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje, pa pritožba navaja, da zadeve VS RS II Ips 21/2002 ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, ker je šlo za spor med zavarovalnico, ki je že izplačala lastniku zavarovanega vozila zavarovalnino in je zatem tožila povzročitelja nezgode, odločba II Ips 99/2005 pa obravnava primer, ki je sicer podoben tožnikovemu, a na način, da je sodišče presodilo v korist zavarovanca. Izpodbijana sodba je zato potrditvah pritožbe v nasprotju s sodno prakso. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče izda vmesno sodbo o temelju in sicer, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku zavarovalnino, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik se pritožuje tudi proti sklepu, s katerim mu je bilo naloženo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške in sicer z argumentom, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ob pravilni in zakoniti sodbi, s katero bi tožbenemu zahtevku ugodilo, naložiti toženi stranki, naj povrne tožnikove pravdne stroške in ne obratno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Splošni pogoji v 17. členu določajo primere, ko zavarovanec izgubi zavarovalne pravice iz pogodbe o kasku zavarovanju vozila. Do izgube zavarovalnih pravic med drugim pride, če je v času prometne nesreče voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. V zvezi s tem je v Splošnih pogojih določena domneva, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti ali če zapusti kraj prometne nesreče. V 18. členu Splošnih pogojev pa je zavarovancu naloženo, da mora ob nastanku škodnega primera (to velja tudi v primeru prometne nesreče), o tem takoj obvestiti policijo. Taka obveznost je izrecno zapisana tudi v zavarovalni polici. Vse to za pritožnika ni sporno, meni le, da pravilna uporaba 942. člena OZ terja razlago, da je obveznost prijave škode policiji nično pogodbeno določilo, ker naj bi imelo za posledico izgubo zavarovalnih pravic. Na ta argument pa je pritožniku pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. Opustitev dolžnosti prijaviti prometno nesrečo policiji nima avtomatično za posledico izgube zavarovanih pravic, temveč predstavlja podlago za sklepanje, da se zavarovanec izmika preiskavi in se zato šteje, da je vozil pod vplivom alkohola. To domnevo pa lahko zavarovanec izpodbije in se s tem izogne izgubi zavarovalnih pravic (npr. s tem, da sam poskrbi za preizkus alkoholiziranosti na zakonsko predviden oz. verodostojen način). Da ravnanje voznika kasko zavarovanega vozila, ki je imel možnost obvestiti policijo o nesreči, pa tega ni storil, pomeni, da se je s tem izmaknil možnosti ugotavljanje alkoholiziranosti, je tudi jedro odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 21/2002 (v kateri je bil sicer res obravnavan regresni zahtevek zavarovalnice, kar pa na bistvo argumentov ne vpliva) in pritožbene trditve o drugačni sodni praksi ne držijo. Obveznost zavarovanca, ki mu jo nalagajo Splošni pogoji, pa je tudi logična, saj bi bilo sicer v primeru prometnih nesreč, kjer ni drugih udeležencev, zavarovalnici onemogočeno uveljavljati izgubo zavarovalnih pravic v primeru alkoholiziranih voznikov.

Pritožbeno sodišče je iz gornjih razlogov pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V posledici take odločitve pa je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, zato je pritožbeno sodišče potrdilo tudi sklep z dne 2.1.2013.