Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev vrednosti orodja obravnavalo po odškodninski podlagi in ga zavrnilo. Presodilo je, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja, da ni podal trditev za presojo tožbenega zahtevka za plačilo vrednosti osnovnih sredstev po odškodninski podlagi. Zahteval je izpolnitev obveznosti, ker se je toženec s podpisom zavezal, da bo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi orodje vrnil v celoti oziroma povrnil stroške po ceniku. Navedene trditve tožnika je zato mogoče obravnavati na podlagi pravila iz prvega odstavka 239. člena OZ, po katerem bi toženec moral izpolniti obveznost pošteno v vsem, kot se glasi.

S tem, ko je tožnik na običajen način prevzel vozilo, v katerem se je nahajal toženčev kovček z orodjem, je slednjega prejel v svojo posest. Navedeno pomeni, da je toženec izpolnil svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžan toženec plačati znesek 1.051,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 dalje (I. točka izreka) in mu naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v višini 1.119,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z nesporno ugotovitvijo, da je toženec od tožnika dne 6. 5. 2018 prejel kovček z orodjem, navedlo, da je sporno, ali ga je tožnik dejansko prejel nazaj v svojo posest. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za plačilo vrednosti osnovnih sredstev zmotno presojalo po odškodninski podlagi. Gre za izpolnitveni zahtevek, zato bi moralo vrnitev kovčka z orodjem presojati po pravilu iz prvega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnik prejel v posest toženčev kovček z orodjem, saj ta temelji na pristranski izpovedi prič A.A. in B.B.. Toženec ni razdolžil kovčka niti se ni zglasil pri tožniku. Ker toženec osebne varovalne opreme (čevlji, obleka, čelada) ni vrnil, je moral tožnik nabaviti novo opremo. Zato je zahteval vrednost nove opreme.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev je sicer pravilna, vendar delno iz drugih materialnopravnih razlogov.

6. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev vrednosti prejetih osnovnih sredstev in osebne varovalne opreme v znesku 1.051,20 EUR. Zatrjeval je, da je toženec prejel osnovna sredstva po seznamu z dne 6. 5. 2018. Toženec se je zavezal, da bo po poteku pogodbe o zaposlitvi vrnil orodje v celoti oziroma povrnil stroške, ki po priloženem ceniku znašajo 941,15 EUR. Istega dne je toženec prejel čevlje, bluzo, hlače in čelado v skupni vrednosti 110,05 EUR, kar je razvidno iz predračuna. Trdil je, da mu toženec ni vrnil prejetih osnovnih sredstev in osebne varovalne opreme.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev vrednosti orodja obravnavalo po odškodninski podlagi in ga zavrnilo. Presodilo je, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženca. V zvezi s tem tožnik pravilno opozarja, da ni podal trditev za presojo tožbenega zahtevka za plačilo vrednosti osnovnih sredstev po odškodninski podlagi. Zahteval je izpolnitev obveznosti, ker se je toženec s podpisom zavezal, da bo po prenehanju pogodbe o zaposlitvi orodje vrnil v celoti oziroma povrnil stroške po ceniku. Navedene trditve tožnika je zato mogoče obravnavati na podlagi pravila iz prvega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem bi toženec moral izpolniti obveznost pošteno v vsem, kot se glasi.

8. Toženec je v prevzemnem listu z dne 6. 5. 2018, ki je vseboval seznam osnovnih sredstev (kosov orodja) in njihovo vrednost, podal izjavo, s katero se je zavezal, da bo orodje po preteku pogodbe o zaposlitvi vrnil v celoti, v nasprotnem primeru pa dovoljuje tožniku, da iz njegovih osebnih prejemkov odtegne oziroma si povrne stroške manjkajočih kosov orodja po ceniku. Bistven je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prejel nazaj v posest kovček z orodjem po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Takšen zaključek sodišča ni v nasprotju z nesporno ugotovitvijo sodišča, da je toženec 6. 5. 2018 prejel osnovna sredstva s kovčkom. Izpodbijano sodbo je v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se je kovček z orodjem v soboto v večernih urah (dne 27. 1. 2019) dejansko nahajal v kombiju na C., kar je bila zadnja postaja, preden so delavci kombi vrnili nazaj v podjetje na D.. B.B. (vodja gradbišča) je izpovedal, da je takrat naročil, naj kovčka ostaneta v kombiju in se ju odpelje v firmo. S tem, ko je tožnik na običajen način prevzel vozilo, v katerem se je nahajal toženčev kovček z orodjem, je slednjega prejel v svojo posest. Navedeno pomeni, da je toženec izpolnil svojo obveznost. Tožnik neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo verjeti pristranskim izpovedim prič A.A. in B.B.. Zgolj zaradi prijateljevanja B.B. in A.A. s tožencem navedeni priči še nista neverodostojni. Drugih tehtnih razlogov, s katerimi bi lahko omajala dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, pa pritožba ne navaja.

10. Tožnik v pritožbi navaja, da je moral nabaviti novo osebno varovalno opremo, česar v postopku na prvi stopnji ni navajal. Zato tovrstne navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je tožencu dolžan povrniti strošek odgovora na pritožbo - 250 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 186,66 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).