Jedro

Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi (v kateri ni bilo posebej določeno, da je upravičena do dodatka za delovno dobo), kljub temu da – ker ni bila članica uprave banke – ni spadala med poslovodne osebe v smislu 72. čl. ZDR. Tako je, četudi je prejemala višjo plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, upravičena do dodatka za delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna dodatek za delovno dobo za obdobje od junija 2003 do maja 2006 v skupnem znesku 27.661,83 EUR in sicer v bruto zneskih, razvidnih iz izreka delne sodbe ter od teh zneskov plača pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka) ter nadalje, tožnici izplača neto dodatek za delovno dobo za obdobje od junija 2003 do maja 2006 v skupnem znesku 13.508,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratne zapadlosti posameznega neto zneska, razvidnega iz izreka delne sodbe, do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da delno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi poudarja, da je bila med strankama sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi ter da je bila tožnica delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Skladno s temi dejstvi sta pravdni stranki drugače uredili medsebojne pravice in obveznosti. Na podlagi te pogodbe je bila tožnica upravičena do višje plače, višjega regresa, božičnice itd., po drugi strani pa so bile izključene pravice, ki gredo „navadnim“ delavcem in kot jih sedaj neutemeljeno skuša uveljaviti tožnica. Da na tej individualni pogodbi ni podpisa tožnice, slednja niti ni zatrjevala, niti ni zatrjevala, da bi bila pogodba podpisana pod vplivom sile ali grožnje. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi se je tožnica odpovedala dodatku za delovno dobo. Tudi panožna KP je v času sklenitve pogodbe določala, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili, slednja ne velja, kar je še drugi razlog, da tožnica ni upravičena do dodatka. Tožena stranka se tudi ne strinja, da višina osnovne plače nima vpliva na priznanje dodatka za delovno dobo. Tožnica je prav zato imela višjo plačo in je bil dejansko dodatek že vključen v znesek bruto plače. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev prvostopnega sodišča o razširitvi tožbenega zahtevka. Ne vzdrži obrazložitev prvostopnega sodišča, s katero je utemeljilo dopustitev spremembe tožbe, torej, da naj bi se razširitev izključno nanašala na odločitev o upravičenosti tožnice do dodatka za delovno dobo, za kar je zaradi ekonomičnosti postopka sodišče razširitev dovolilo. Iz predmetne vloge tožnice z dne 18. 1. 2008 je razvidno, da je tožnica razširila tožbeni zahtevek z več zahtevki. Ne obstojijo nobene opravičljive okoliščine za razširitev tožbenega zahtevka. Tožnica bi zahtevek za razliko v plači za obdobje od 2003 do 2006 ter dodatek za maj 2006 lahko uveljavljala že v tožbi. Prvostopno sodišče je tako tudi bistveno kršilo določbe 185. in 186. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Prvostopno sodišče bi tako moralo izdati sodbo, ne pa delno sodbo (saj ni podlage za razširitev zahtevka). Ker je izdalo delno sodbo je bistveno kršilo tudi 314. čl. ZPP. Sodišče je namreč odločilo o dodatku za delovno dobo za obdobje od junija 2003 do maja 2006, medtem, ko je bil zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 že pravnomočno zavrnjen in kar je bil tudi celotni zahtevek tožnice v tožbi. Prav tako je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, nesposoben za obravnavo, saj tožnica terja obresti od posameznih evrskih zneskov že pred 1. 1. 2007, torej pred dnem, ko je postal evro v RS uradna valuta. Pred navedenim datumom lahko glede na Zakon o predpisani obrestni meri tečejo obresti le od zneska glavnice, izražene v tolarjih. V izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugovor zastaranja, katerega je postavila tožena stranka v vlogi z dne 20. 2. 2008. Tožena stranka je namreč uveljavljala zastaranje denarnih terjatev, katere je tožnica uveljavljala z razširjenim zahtevkom in ki se nanašajo na obdobje pred 15. 1. 2003, glede na to, da je bila podana razširitev tožbe šele z vlogo z dne 9. 1. 2008. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da je lahko bruto osnova za izračun dodatka za delovno dobo samo osnovna bruto plača za polni delovni čas, kot je bila določena v individualni pogodbi o zaposlitvi, to je takratnih 1.239.000,00 SIT. Takšno je tudi izrecno določilo 64. čl. KP dejavnosti. Dodatek za delovno dobo se lahko obračunava le na redno delo, ne pa tudi na na druge postavke, kot sicer izhajajo iz predloženih plačilnih list in kar je storila tožnica, sodišče pa ji je sledilo. Tako iz plačilne liste za mesec januar 2005 izhaja, da je redno delo predstavljalo znesek 1.169.167,30 SIT, medtem ko je preostanek v višini 110.763,20 SIT predstavljal boleznino. Na slednje pa se dodatek za minulo delo ne obračunava, kar bi nedvomno potrdil tudi izvedenec finančne stroke, v kolikor bi ga sodišče skladno dokaznemu predlogu tožene stranke, angažiralo. Prvostopno sodišče namreč ne razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za ugotovitev pravilne višine terjatve tožeče stranke, zato bi izvedenca moralo angažirati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane delne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi že odločalo in sicer z odločbo opr. št. Pdp 1111/2008 z dne 4. 6. 2009, s katero je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo glede zahtevkov iz naslova dodatka za delovno dobo, razlike v nadomestilu plače za obdobje od junija 2006 do decembra 2006, odškodnine v višini 920,97 EUR s pripadki, odškodnine za neizkoriščen letni dopust (razen glede zavrnitve tožbenega zahtevka za obračun in izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 v znesku 845,08 EUR, za plačilo davkov in prispevkov in za izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi), razlike v božični plači in razlike v regresu ter odločitve o stroških postopka, vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku izdalo delno sodbo, saj je bil zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo zrel za končno odločbo.

Tožnica je s toženo stranko sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi (A2) v času, ko je že veljal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002). V odločbi opr. št. Pdp 1111/2008 z dne 4. 6. 2009 je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je ZDR bolj podrobno uredil vprašanja v zvezi s plačilom za delo. Tako je ZDR v 129. členu dodatek za delovno dobo, ki je bil do njegove uveljavitve urejen v kolektivnih pogodbah, dvignil na nivo zakonske ureditve. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi o kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti. Ta dodatek je torej z uveljavitvijo ZDR postal obvezen, zakonsko predpisan sestavni del plače. 7. člen ZDR je omejil načelo avtonomije pogodbenih strank z namenom zaščititi delavca kot šibkejšo stranko delovnopravnega razmerja tako, da se stranki pogodbe o zaposlitvi lahko dogovorita za pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR (ne morejo biti pa manj ugodne), razen v izjemnih primerih, ki jih določa ZDR (na primer člen 7/3 ZDR, člen 72 ZDR). Če je v pogodbi o zaposlitvi ureditev o določeni pravici delavca manj ugodna od zakonsko določene (ki predstavlja minimalni standard), se upoštevajo določbe zakona (člen 30. ZDR). Pritožbeno stališče je tudi zavzelo stališče, da se delavec ne more minimalnim pravicam, ki mu jih daje zakon, pravnoveljavno odpovedati niti s podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki bi vsebovala takšno določbo, niti s posebno izjavo, ki bi jo delavec podal tekom trajanja delovnega razmerja. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03-19 dne 27. 1. 2005 (Ur. l. RS, št. 40/2005, 11/2006).

Določba 72. čl. ZDR sicer pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami dopušča možnost, da se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja (ki so taksativno naštete v tem členu) s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (torej lahko tudi manj ugodno od zakonske ureditve), vendar pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnica ni imela statusa poslovodne osebe. Status poslovodne osebe na področju gospodarskih dejavnosti, kamor se uvršča tudi tožena stranka, je urejal Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju in ki se je glede določb, ki veljajo za delniške družbe, uporabljal tudi za banke, če ni Zakon o bančništvu določal drugače (14. člen Zakona o bančništvu, Ur. l. RS, št. 7/99 in nadalj.). V 9. členu je ZGD določal, da se za poslovodstvo štejejo osebe, ki so po ZGD ali po aktih pravne osebe pooblaščene, da vodijo njene posle. Po prvem odstavku 246. člena ZGD vodi delniško družbo uprava v dobro družbe, samostojno in na lastno odgovornost. Podrobnejše določbe o upravi bank je vseboval 22. člen Zakona o bančništvu. Iz individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2003 (A2) in na podlagi preostalih izvedenih dokazov je ugotoviti, da tožnica ni bila član uprave tožene stranke, zato ni spadala med poslovodne osebe, kar pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zanjo 72. člen ZDR ne velja.

Z ozirom na navedeno se tožnica ne glede na to, da je bila delavka s posebnimi pooblastili, za katero Kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic v času sklenitve pogodbe ni veljala (določala je namreč, da ta pogodba za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ne velja), dodatku za delovno dobo ni mogla pravnoveljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku oprlo na pravilno materialnopravno izhodišče in takšne določbe KP ni upoštevalo. Če sodišče namreč meni, da akt nižje pravne veljave od zakona, ki bi ga moralo pri sojenju uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Na pravico tožnice do dodatka za delovno dobo, ki je urejen v ZDR, tako ne vpliva niti določba člena 3/2 panožne kolektivne pogodbe (ki je v tem delu za tožnico manj ugodna od zakona), niti dejstvo, da je imela tožnica v individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno bistveno višjo osnovno plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da v obrazložitvi izpodbijane delne sodbe manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugovor zastaranja, katerega je podala tožena stranka v 6. tč. pripravljalne vloge z dne 20. 2. 2008. Tožena stranka, kot to sama trdi tudi v pritožbi, je podala ugovor zastaranja samo glede dela denarnih zneskov, katere je tožnica uveljavljala z razširjenim tožbenim zahtevkom in ki se nanašajo na leto 2003. Z razširitvijo tožbenega zahtevka tožeča stranka ni razširila zahtevka iz naslova dodatka za delovno dobo za leto 2003, temveč le za mesec maj 2006, zato je ugovor zastaranja za konkretno odločitev, ki se nanaša le na dodatek za delovno dobo, brezpredmeten.

Sodišče prve stopnje je podrobno in jasno pojasnilo način izračuna dodatka za delovno dobo. Pri tem je upoštevalo dejstvo, da je tudi tožena stranka sodišču predložila izračun pripadajočega dodatka za delovno dobo (priloga B6), ki je povsem enak izračunu tožnice. Tožena stranka višini izračuna oz. višini vtoževanega dodatka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni substancirano oporekala, saj ni predložila izračuna, ki bi se po višini razlikoval od izračuna, ki ga je pripravila tožnica. Na naroku dne 9. 4. 2009 je tudi v celoti vztrajala pri izračunih, kot jih je podala in ki so, glede spornega dodatka, skladni z izračuni tožnice. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in so zato neupoštevne (337. čl. ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odst. 286. čl. ZPP). Tožena stranka namreč ni izkazala, da zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP. Ker sta tako tožeča kot tožena stranka dodatek za delovno dobo izračunali popolnoma enako, bi bilo angažiranje izvedenca finančne stroke za ta del zahtevka povsem nepotrebno.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo razširitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je dovolilo razširitev tožbenega zahtevka in tudi pritožbeno sodišče se strinja, da je bila razširitev smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Iz vloge tožnice z dne 18. 1. 2008 je resda razvidno, da je tožnica razširila tožbeni zahtevek z več zahtevki, ne le z zahtevkom za plačilo dodatka za delovno dobo za mesec maj 2006, vendar pa je v konkretni zadevi sodišče prve stopnje odločalo le o dodatku za delovno dobo, zato je tudi zapisalo tako, kot izhaja iz obrazložitve. Iz sklepa o dovolitvi razširitve z dne 22. 2. 2008 pa je jasno razvidno, da se ta odločitev nanaša na celoten razširjeni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v sklepu tudi zapisalo, da je razširitev dovolilo tudi iz razloga, ker se je tožena stranka na naroku z dne 22. 2. 2008 spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi. Prvostopenjsko sodišče s tako odločitvijo ni bistveno kršilo določil 185. in 186. čl. ZPP, kot to neutemeljeno skuša prikazati tožena stranka. Glede na pravilno uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na dovolitev razširitve tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno izdalo delno sodbo ter tudi pri navedenem pravilno upoštevalo relevantne določbe ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe upoštevalo tako Zakon o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006) kot Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1, Ur. l. RS, št. 56/2003 in nadaljnji). V izreku sodbe, ki je bila izdana 24. 11. 2009, so namreč posamični vtoževani zneski navedeni tako v tolarjih kot v eurih, zato tožbeni zahtevek, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti ni nesposoben za obravnavo, kot to neutemeljeno trdi tožena stranka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano delno sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).