Jedro

Toženec sme od tožnice zahtevati le vrnitev dejansko prejete koristi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: a) v I. točki izreka ugotovljena terjatev tožene stranke zniža za 2.218,86 EUR (na 7.000,00 EUR); b) v II. točki izreka znesek 3.304,48 EUR, ki ga tožena stranka dolguje tožeči stranki, zviša za 2.218,86 EUR (na 5.523,34 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2012 do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 337,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da obstoji terjatev toženca v višini 9.218,86 EUR, zato toženec po pobotanju s pravnomočno ugotovljeno terjatvijo tožnice v višini 12.523,34 EUR tožnicama dolguje 3.304,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2012 dalje. Tožencu je naložilo, da mora tožnicama povrniti tudi 1.520,00 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnici sta se ponovno pritožili. V pritožbi se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženčev pobotni ugovor zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče v ponovljenem postopku ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, odločilo pa je brez izvedbe predlaganih dokazov. Tožnici nista oddajali v najem toženčevega dela nepremičnine. Tega je uporabljala družba S., d.o.o., najemnino pa sta prejemala D. B. in K. B. Toženec bi moral svoj zahtevek naperiti zoper njiju. Znesek 7.000,00 EUR sta tožnici prejeli od K. B. iz naslova odškodninskega zahtevka po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnici zato nista neupravičeno obogateni na račun toženca ali kogar koli drugega, saj sta prejeli samo tisto, kar jima pripada.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnici v pritožbi nista opredeljeno navedli nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da v ponovljenem postopku ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, je ostal povsem neobrazložen, niti tožnici nista pojasnili, kako naj bi ta opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče odločilo brez izvedbe predlaganih dokazov. V resnici je ponovilo vse dokaze, ki jih je že izvedlo v prejšnjem postopku, dodatno pa je prebralo še nove listinske dokaze. V sodbi je pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagano zaslišanje prič in opustilo zaslišanje prve tožnice. Tako pravica tožnic do izvedbe dokaza ni bila kršena. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Čeprav tožnici v zvezi s toženčevim pobotnim ugovorom še vedno nasprotujeta svoji pasivni legitimaciji, se pobotanju svoje že pravnomočno ugotovljene terjatve s toženčevo ne moreta izogniti. Sodišče prve stopnje se je namreč po vpogledu v spis P 219/2009 lahko zanesljivo prepričalo, da sta bili tudi tožnici deležni koristi, ki jo je D. B. iztržila z oddajanjem spornega gostinskega lokala v najem. Tako sta po izvensodni poravnavi iz aprila 2012 na ta račun prejeli skupaj 7.000,00 EUR. Ob tem je brez pomena dejstvo, da tožnici nista sklenili najemne pogodbe z dne 18. 5. 1999. Bistveno je pač, da jima je pravni naslednik najemodajalke D. B. odstopil del prejete najemnine, iztržene za toženčeve prostore. Pritožbena trditev, da sta tožnici navedeni znesek prejeli kot odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen, je brez podlage, saj nasprotuje vsebini sklenjene poravnave, za povrh pa predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto.

7. Sodišče prve stopnje je po navedenem materialnopravno pravilno zaključilo, da sta tožnici neupravičeno obogateni za sorazmeren del najemnine, ki odpade na pomožne (toženčeve) prostore. V skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ morata tožnici tožencu vrniti prejeto korist. Sodišče prve stopnje je tudi najemnino za toženčeve prostore ugotavljalo z izvedencem gradbene stroke ter tako izračunalo, da na solastninski delež tožnic odpade 9.218,86 EUR. V tem obsegu je ugodilo toženčevemu pobotnemu ugovoru. Pri tem pa je prezrlo, da sme toženec od tožnice zahtevati le vrnitev dejansko prejete koristi. Ta je znašala zgolj 7.000,00 EUR; da sta tožnici pri sklenitvi izvensodne poravnave iz aprila 2012 morebiti preveč popuščali in zato v škodo toženca prejeli manj, kot bi lahko, pa toženec ni zatrjeval. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj toženčeve terjatve le v višini 7.000,00 EUR.

8. Sodišče druge stopnje, ki pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnic na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo, tako da je toženčevo terjatev ustrezno znižalo in obenem zvišalo znesek, do katerega sta po pobotanju upravičeni tožnici. Ker se toženec ni pritožil, sodbe ni smelo spremeniti v škodo tožnic, zato ni poseglo v odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Te bi sicer tožnicama pripadale, upoštevaje trenutek pobotanja, od izdaje izpodbijane sodbe dalje in ne že od prejšnje sodbe.

9. Delna sprememba prve sodbe je terjala ponovno odločanje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stranki, ki sta v pravdi deloma uspeli, morata druga drugi povrniti sorazmeren del njunih potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je uspeh strank v postopku napačno ocenjevalo ločeno po temelju in po višini tožbenega zahtevka. Večina stroškov je namreč nastala zaradi ugotavljanja višine terjatev obeh pravdnih strank. Za oceno njunega uspeha je zato pomembno le razmerje med zahtevanim in prisojenim zneskom. Tako izračunan uspeh tožnic znaša 30 %, toženčev pa 70 %. Ker se je postopek na prvi stopnji začel že februarja 2008, se za odmero stroškov uporabljata tedaj veljavni Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 20/2004) in Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003). Tako odmerjeni stroški tožnic do izdaje izpodbijane sodbe znašajo skupaj 4.287,08 EUR, toženčevi pa 2.457,94 EUR. Podrobnejša specifikacija pravdnih stroškov je razvidna iz stroškovnikov v spisu (za tožnici na list. št. 149, za toženca pa na list. št. 103, 104 in 146). Glede na doseženi uspeh bi bili tožnici upravičeni do povračila 1.286,12 EUR, toženec pa do 1.720,56 EUR. Tako se pokaže, da bi po medsebojnem pobotanju bili tožnici zavezani k povrnitvi stroškov tožencu. Ker pa sta se pritožili samo tožnici, izpodbijane sodbe ni dopustno spremeniti v njuno škodo, zato sodišče druge stopnje v stroškovno odločitev, ki jo vsebuje prva sodba, ni posegalo.

10. Tožnici pa sta upravičeni do sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Te je sodišče odmerilo od zneska 2.218,86 EUR, s katerim sta tožnici uspeli v pritožbenem postopku. Skupaj znašajo 337,92 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo pritožbe (172,13 EUR), sodno takso za pritožbo (131,36 EUR) in DDV v priglašeni višini. Toženec mora svoje stroške za odgovor na pritožbo kriti sam, ker z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.