Jedro

Za sodbo presenečenja ne gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Prepoved sodbe presenečenja stranko varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva njenih pravic. O sodbi presenečenja je zato mogoče govoriti v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede te podlage bistvenega pomena.

Toženka je bila dovolj skrbna in je poskrbela, da je tožnika obvestila o prejetem sklepu in mu dala na voljo dovolj časa, da bi se lahko na prejeto pošto odzval in naročil dodatna dejanja (po posvetu bi lahko predložil dokazilo o plačilu kupnine), vendar tega ni storil. Zakoniti zastopnik toženke je ravnal zadosti skrbno, ko pritožbe ni vložil brez izrecne izjave tožnika. Med strankama ni bilo dogovorjeno, da bi odvetnik v vsakem primeru vlagal pritožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), da mu je tožena stranka (toženka) dolžna plačati škodo v višini 100.213,55 EUR in vse pravdne stroške na njegov TRR, odprt pri banki, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 7.663,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer posebej izpostavlja kršitev določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev prvega odstavka 362. člena ZPP, 12. člena ZPP in določb Ustave RS. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da sodbo v I. in II. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podredno predlaga, da se za vrednost predmetne nepremičnine upošteva vrednost 180.000,00 EUR. V obširni pritožbi tožnik, glede na to, da komentira odločitev sodišča prve stopnje po točkah obrazložitve, svoje pritožbene navedbe večkrat ponavlja, podaja tudi nekatere nedopustne pritožbene novote ter izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Uvodoma podaja nov predlog glede višine odškodnine, to je 180.000,00 EUR. Opozarja na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje in se sklicuje na sklep višjega sodišča II Cp 2738/2016 z dne 29. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je kršilo prvi odstavek 362. člena ZPP ob sugeriranju zastopnice toženke, hkrati je kršilo tudi 12. člen ZPP, saj procesno vodstvo sodišča tožniku ni bilo zadostno. Sodišče je od tožnika zahtevalo, da skrajša pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2017, v nadaljevanju pa te vloge ni upoštevalo. Sodišče je kršilo določbe Ustave RS, saj je nekritično sledilo navedbam toženke glede tožnikovega prejema spornega dopisa. V zvezi s tem tožnik pojasnjuje vsebino Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (Pošte Slovenije) in navaja, da je bil pričakovani dan za zanesljivo dostave pošte tožniku v torek 1. 12. 2009. Če bi tožnik za obveščanje toženke uporabil enak način, kot ga je uporabila toženka, bi le-ta pošto prejela do 7. 12. 2009. Takšen način obveščanja, kot ga je izbrala toženka za dopis z dne 26. 11. 2009, zato ne more zagotoviti pravočasne obveščenosti in odgovora oziroma reakcije stranke. S tem v zvezi je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Navedeni način obveščanja je bil v nasprotju z dogovorjenim načinom obveščanja - pošiljanja nujne pošte tudi na naslov gospe A. A., L. in sporočanja v nujnih primerih preko telefonske številke gospe A. A. Toženka je zato ravnala skrajno malomarno in neskrbno. Sodišče je sodilo pristransko in arbitrarno, toženka in njen zastopnik sta kršila 6. člen ZPP, ker nista govorila resnice. Izpodbijana sodba je za tožnika sodba presenečenja, saj je sodišče nekritično povzelo navajanje toženke in neutemeljeno prišlo do zmotnih zaključkov ter neutemeljeno sklepalo, da je šlo za razpad razmerja med tožnikom in A. A. 3. Tožnik v pritožbi vztraja, da je odvetnik izbral način vročanja v nasprotju z dogovorjenim načinom vročanja, to je pošiljanjem nujne pošte na naslov A. A. ter telefonskim obveščanjem v nujnih primerih preko telefona gospe A. A. Ta način obveščanja se ves čas mandatnega razmerja od leta 2004 do 2009 med pooblastiteljem in pooblaščencem ni spreminjal, spreminjal se je le naslov pooblastitelja. Svojega telefona pooblastitelj ni imel. Način, ki ga je izbrala toženka, ne zagotavlja pravočasnega obveščanja. Toženka je ravnala malomarno, ko ni uporabila dogovorjenega načina obveščanja preko A. A. po telefonu niti na njen naslov. Ob prvem sestanku je bilo dogovorjeno, da se nujna pošta vroča na naslov A. A. Dopis z dne 15. 7. 2018 dokazuje, da je bil dogovorjeni naslov za vročanje oziroma pošiljanje nujne pošte naslov A. A. Spreminjal se je le naslov za vročanje pošte, ne pa naslov za vročanje nujne pošte. V zvezi s tem opozarja na dopis z dne 6. 6. 2008 ter dopis z dne 10. 7. 2008, ki je dokaz, da je toženka ta dopis poslala na naslov A. A., torej je bil naslov za pošiljanje nujne pošte naslov A. A. Način, ki ga je izbrala toženka, ne zagotavlja pravočasnega obveščanja, toženka je ravnala malomarno. Odvetnik B. bi moral ravnati skrbno, lahko pa bi že prej odpovedal pooblastilo tožniku. Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal zatrjevanega dejstva o dogovoru, da se mu nujna pošta v letu 2009 posreduje na naslov A. A. Navedba toženke v dopisu, da naj tožnik pokliče v pisarno, dokazuje, da je bilo lažno zatrjevanje toženke (oziroma odvetnika B. na zaslišanju), da komunikacija med odvetnikom in stranko ne more biti drugačna kot pisna. Telefonsko sporočanje preko telefona A. A. je bila namreč določeno za nujne primere obveščanja, ker tožnik svojega telefona ni imel. Spreminjanje naslova tožnika ni vplivalo na odgovornost toženke. Tožnik je res naslov za vročanje (ne pa naslova za nujno pošto) večkrat spremenil, vendar je to veljalo le za običajno pošto, ni pa vplivalo na naslov za pošiljanje nujne pošte, ki je ostajal ves čas isti, namreč preko A. A. Ta ni nikoli preklicala dovolila za vročanje.

4. Napačen je tudi zaključek, da v predmetnem primeru ni šlo za nujno pošto. Toženka bi morala preveriti, ali pooblastitelj res ne želi vložiti pritožbe. Toženka tudi ni poskušala preveriti, ali je bila kupnina plačana, niti pri tožniku niti pri Okrajnem sodišču v Kopru. Ko ni dobila odgovora in ni uporabila dogovorjenega telefonskega obveščanja, je ravnala skrajno malomarno in neskrbno. Ravnanje odvetnika tako ni bilo v skladu z v 14. točki obrazložitve sodbe naštetimi dolžnostmi odvetnika. Tožnik je bil z A. A. še vedno prijatelj, vedno sta bila v stikih in neutemeljeno je sklepanje sodišča, da se je njuno intimno razmerje končalo spomladi 2009. 5. Toženka bi morala napisati in vložiti pritožbo zoper sklep z dne 19. 11. 2009 o ustavitvi izvršbe Okrajnega sodišča v Kopru Ig 625/97, vendar pritožbe ni vložila. Tožnik bi s pritožbo, glede na predhoden uspeh z ustavno pritožbo, zagotovo uspel. Toženka je torej svoje dolžnosti kršila, sodišče pa je razsodilo v nasprotju s tem. Lažno je bilo zatrjevanje toženke, da naj bi bilo dogovorjeno, da toženka vlaga sodna pisanja samo na izrecno naročilo tožnika, sicer pa jih ne vlaga, kar dokazuje dopis z dne 10. 7. 2008. 6. Tudi trditev toženke, da bi bila brez dokazila o plačilu kupnine pritožba zagotovo neuspešna, je neresnična. Toženka je opustila nujno dejanje vložitve pritožbe zoper sklep z dne 19. 11. 2009, kljub temu, da je ugotovila napačno navajanje parcelnih številk v predmetnem sklepu in bi bila pritožba proti temu sklepu uspešna. Trditev, da pritožbe ni bila dolžna vložiti, ker ni imela navodila tožnika za vložitev pritožbe niti ne dokazila, da je bila kupnina plačana v roku, brez dokazila pa bi bila pritožba neuspešna, je neresnična in zavajujoča. Toženka se ni potrudila, da bi vzpostavila kontakt s pooblastiteljem, to je tožnikom, ravnala je skrajno malomarno in neskrbno. Zaradi napačno navedenih parcel št. 51 in 51 k. o. X bi bila namreč pritožba nedvomno uspešna, sodišče bi izdalo popravni sklep in tožnik bi imel nov pritožbeni rok, v tem času pa bi toženka odpravila svoje morebitne dvome o ponovnem plačilu kupnine, ki jih je sicer neutemeljeno navajala. Za ponovno plačilo kupnine je toženka vedela in bi morala vložiti pritožbo.

7. Tožnik izpodbija zaključke sodišča, glede uporabe telefona A. A. iz 19. točke obrazložitve in zaključek, da je toženka tožniku vso pošto (tudi sporno) posredovala po navadni poti. Sporni dopis z dne 26. 11. 2009 je namreč toženka tožniku posredovala tudi preko priporočene poštne pošiljke. Povzema izjavo priče K. ter prvič v pritožbi izpostavlja, da ta pri spisu tožnika ni imela zabeležene nobene telefonske številke, kar predstavlja nedopustno ravnanje toženke. Protislovna je izjava zakonitega zastopnika toženke, da komunikacija med odvetnikom in stranko ne more biti drugačna kot pisna, saj je odvetnik izpovedal tudi, da ko stranka pride k njemu, prvič običajno vzame kontaktne podatke in tudi telefonsko številko, to je za nujne primere.

8. Sodišče je napačno verjelo priči K. in toženki (zakonitemu zastopniku toženke), da so nujni primeri le tisti, ko stranka tudi navadne pošte ne bi prejela pravočasno. S tem je sodišče ravnalo arbitrarno in pristransko. Sodišče je arbitrarno sprejelo tezo, da stranka prejme pošto naslednji dan, saj je to le idealen rok dostave, ki je bistveno krajši od garantiranega roka za dostavo poštne pošiljke. Zmoten je zaključek, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se pošta vroča z navadno pošto. Neutemeljen je tudi očitek tožniku, da toženki kot kraja vročanja ni določil kraja svojega dejanskega bivanja, temveč naslov bližnjega soseda. Sodišče tožniku očita skrajno malomarno in neskrbno ravnanje, vendar ima primarno vlogo toženka, medtem ko ima tožnik le sekundarno vlogo, saj lahko prepreči nastanek škode, škoda pa nastane z neskrbnim ravnanjem. Skrbno ravnanje toženke bi preprečilo nastanek škode in do tega ne bi prišlo ne glede na ravnanje tožnika.

9. Tožnik poudarja, da je zmoten zaključek sodišča, da ni šlo za nujno pošto, saj je konkretno pošto treba šteti za nujno. Toženka bi zato morala po telefonu poklicati A. A., pa tega ni storila. Sodišče napačno iz intimnosti razmerja sklepa na razpad zveze, kar je neutemeljeno, saj tožnik in priča nista izjavila, da je šlo za razpad razmerja. Za nujne primere bi morala toženka uporabiti telefon A. A. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da med strankama ni bilo dogovorjeno niti obvezno telefonsko obveščanje preko A. A. v primeru pomembnejših odločitev. Zmotna je ugotovitev, da A. A. ni bila ves čas dosegljiva po telefonu. Arbitrarno je ravnanje sodišča, ko ne verjame tožniku in A. A. Njeno pričanje je dokaz, da je dogovor o telefonskem obveščanju ostal ves čas mandatnega razmerja nespremenjen. Če bi toženka uporabila dogovorjeni način obveščanja preko telefona gospe A. A. ali naslova A. A. za pošiljanje nujne pošte, bi bil tožnik s sklepom nedvomno seznanjen.

10. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je tožnik spremenil naslov na I., tj. naslov soseda in ne naslov njegovega bivališča. Glede ugotovitve sodišča, da tožnik pošte ni dvignil, ker je bil praznik in je rajši šel v muzej (3. 12. 2009) navaja, da je tudi takšna ugotovite zmotna, saj obstaja znatna verjetnost, da na ta dan poštna pošiljka še sploh ni bila dostavljena v poštni predalčnik in je tožnik v tem primeru sploh ne bi mogel dvigniti. Toženka je vedela za plačilo kupnine in o tem ni podvomila, tudi dokaza o ponovnem plačilu ni zahtevala. Morala bi se potruditi vzpostaviti kontakt s tožnikom.

11. Pri ugotovitvi sodišča, da je tožnik vedel, da toženka pritožbe zoper sklepe sodišča vlaga tudi le na izrecno zahtevo tožnika, sodišče z izvzemanjem iz konteksta zmotno in nepopolno ugotavlja dejansko stanje. Neutemeljen je očitek tožniku, da bi moral ob pričakovanju sodnega sklepa oziroma obvestila odvetnika o njem, vsak dan pregledovati, ali je morda prispel sodni sklep. Neutemeljen je tudi očitek tožniku, da ni hotel pokazati sporočila Pošte Slovenije o datumu dostave dopisa toženke z dne 26. 11. 2009. To je dokaz za pristranost sodišča, saj je toženka tista, ki ima vso dokumentacijo in skuša zanikati, da bi bilo dogovorjeno pošiljanje nujne pošte na naslov gospe A. A. in o dogovorjenem načinu telefonskega obveščanja na telefon gospe A. A. 12. Toženka je tožniku postavila rok 1. 12. 2009, pri čemer je bil pričakovani dan za zanesljivo dostavo pošiljke v torek 1. 12. 2009. Če bi tožnik uporabil enak način, bi toženka naročilo za vložitev pritožbe dobila 7. 12. 2009, kar je prepozno. Takšen način obveščanja, ki ga je izbrala toženka, je zato nesprejemljiv. Toženka ni ravnala kot dober gospodar, ni opravila dolžnega ravnanja in ni zagotavljala pravočasne obveščenosti. Pritožba bi bila uspešna. Da je sodišče v sklepu navedlo, da kupnine ni, ni opravičljiv razlog za opustitev pritožbe, ki je bila nujno dejanje. Toženka je namreč za kupnino vedela, potrdila o plačilu pa od tožnika ni zahtevala. Izjave zakonitega zastopnika toženke so neresnične, saj v pozivu tožniku dokazilo o plačilu ni omenjeno. Toženka bi lahko tožniku odpovedala pooblastilo, opustitev vložitve pritožbe pa je nedopustna.

13. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Sodišče druge stopnje je predhodno sodbo sodišča prve stopnje v tej zadevi v izpodbijanem delu razveljavilo in v ugodilnem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom glede ugotavljanja višine odškodnine. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje napravilo novo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in je prišlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo to ugotovljeno predhodno, že glede temelja odškodninske odgovornosti toženke in se z višino odškodnine ni ukvarjalo. Ker tudi sodišče druge stopnje ob ponovni presoji zadeve dokazno oceno sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti toženke sprejema za pravilno, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je neutemeljeno pritožbeno opozarjanje na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo, na kar je bilo opozorjeno predhodno v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Zatrjevana kršitev določb postopka (prvega odstavka 362. člena ZPP) na pravilnost sodbe ni vplivala, saj je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju.

16. Ker je zahtevek zavrnjen že po temelju, je nerelevantno (in tudi prepozno) pritožbeno zatrjevanje oziroma predlog, da sodišče kot vrednost nepremičnine upošteva znesek 180.000,00 EUR. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje kršitve iz 12. člena ZPP, ki jo tožnik zmotno povezuje s pomanjkljivim materialnim procesnim vodstvom.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedbe in dokazne predloge pravdnih strank, ki so bili pravočasno podani, neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje tožnika na vlogo z dne 28. 8. 2017, ki je sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

18. Toženec večkrat ponavlja, da je sodišče sodilo pristransko in arbitrarno, na kar sklepa iz dejstva, da je sodišče verjelo toženki (oziroma zakonitemu zastopniku toženke), ne pa tožniku in njegovi priči, kar je stvar dokazne ocene. Ta je pravilna, podrobneje se o tem sodišče druge stopnje izjasnjuje v nadaljevanju. V zvezi s tem je neutemeljena tudi navedba, da naj bi toženka in njen zastopnik kršila 6. člen ZPP, saj naj ne bi govorila resnice, kar je subjektivna presoja tožnika.

19. Tudi za sodbo presenečenja ne gre. Za takšno sodbo namreč ne gre v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Prepoved sodbe presenečenja namreč stranko varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva njenih pravic. O sodbi presenečenja je zato mogoče govoriti v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede te podlage bistvenega pomena. Takšna situacija v konkretnem primeru ni bila podana, saj je bila pravna podlaga ves čas enaka in jasna, tožnik se je imel možnost izjaviti in se je tudi izjavil. 20. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku po oceni sodišča druge stopnje napravilo pravilno oceno izvedenih dokazov in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva pravilno ugotovilo, v nadaljevanju v zvezi s tem sodišče druge stopnje odgovarja na posamezne pritožbene navedbe tožnika.

21. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima stranka ni bilo sporno, da je tožnik v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Kopru Ig 625/97 sodeloval na dražbi razpisani z odredbo z dne 14. 5. 2002, izvršilno sodišče je nepremičnino parc. št. 51 in 52, k. o. X s sklepom z dne 1. 10. 2002 domaknilo tožniku kot kupcu, ta je tudi plačal kupnino v postavljenem roku. Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 3. 3. 2003 ti nepremičnini tožniku izročilo, kljub temu je na predlog upnika s sklepom z dne 23. 6. 2003 izvršbo ustavilo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnik s pritožbo zoper sklep o ustavitvi izvršbe ni uspel, je pa naknadno Ustavno sodišče na podlagi vložene ustavne pritožbe, ki jo je po pooblastilu tožnika zoper pravnomočni sklep o ustavitvi izvršbe vložila toženka v letu 2004, sporno odločitev razveljavilo, ker je ocenilo, da je sodišče z izdanim sklepom poseglo v tožnikovo pričakovanje pridobitve lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Toženka je tako tožnika v sporni izvršilni zadevi zastopala od leta 2004 dalje. V nadaljevanju je Okrajno sodišče v Kopru s sklepom Ig 625/1997 z dne 19. 11. 2009 ustavilo izvršilni postopek, razveljavilo prodajo in sklep o domiku nepremičnin parc. št. 51 in 52 k. o. X tožniku. Tožnik je toženki očital, da ga ni pravočasno obvestila o tej odločitvi ter da je opustila vložitev pritožbe zoper to odločitev, s katero bi uspela, saj je tožnik pravočasno, znotraj roka določenega s strani istega sodišča s sklepom z dne 27. 5. 2008, terjano kupnino poravnal, o čemer je obvestil tudi toženko.

22. V zvezi z med pravdnima strankama spornim dejstvom o tem, kakšen način komunikacije oziroma obveščanja je bil dogovorjen med njima, so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se nujna pošta zanj pošilja tudi na naslov A. A. in da se v nujnih primerih tožnika obvešča tudi preko telefonske številke A. A. Zatrjuje, da je bilo tako dogovorjeno na prvem sestanku, da se je spreminjal le naslov za vročanje pošte, ne pa naslov za vročanje nujne pošte. Sprememba naslova za vročanje je torej veljala le za običajno pošto, nujna pošta pa bi se morala ves čas vročati preko A. A., ki dovolila za vročanje ni preklicala, pri čemer tožnik zatrjuje, da sta tudi po pomladi 2009 z A. A. ostala prijatelja in sta bila vedno v stikih.

23. Navedene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija pravilne zaključke sodišča prve stopnje, niso utemeljene. Sodišče je namreč pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da naj bi se mu nujna pošta v letu 2009 posredovala na naslov A. A. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik večkrat spremenil naslov vročanja, kar je bilo potrjeno z izvedenimi dokazi (glej 15. točko obrazložitve). Pravilno je ugotovilo, da je bil v letu 2009 kot naslov za vročanje določen naslov I. in ne naslov A. A. V zvezi s tem je sodišče za svoje zaključke navedlo prepričljive in pravilne razloge, ki jim sledi tudi sodišče druge stopnje. Tožnik neutemeljeno podaja svojo razlago, kako se je spreminjal le naslov za vročanje, ne pa tudi naslov za vročanje nujnih pošiljk. Res je priča A. A. izpovedala, da ni preklicala dovolila za vročanje, vendar to ne dokazuje, da tožnik naslovov ni spreminjal. Ob zaključku, da se je intimno razmerje tožnika z A. A. spomladi 2009 končalo, je sodišče pravilno navedlo, da je življenjsko logično, da ji tožnik ni povedal, da je spremenil naslov za vročanje. Dogovora, da naj bi se nujna pošta tožniku (tudi) v letu 2009 posredovala na naslov A. A., torej tožnik ni dokazal, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna. Neutemeljeni so tudi očitki sodišču, ki je navedlo, da se je intimno razmerje med tožnikom in A. A. končalo pomladi 2009, glede na izpoved priče A. A., da je tožnik "skoraj" prebival pri njej do pomladi 2009. 24. Prav tako tožnik ni dokazal dejstva, da bi se moralo A. A. obveščati po telefonu (za tožnika) v nujnih primerih. Takšne trditve v postopku tožnik tudi ni podal, trdil je le, da je toženka v preteklosti večkrat obvestila tožnika preko telefona (list. št. 5) in, da je bilo dogovorjeno, da v primeru obveščanja po telefonu toženka pokliče A. A. (l. št. 34). Takšni trditvi je sodišče prve stopnje sledilo in je ugotovilo, da je bil v zvezi s telefonskim obveščanjem izkazan obstoj dogovora, da se v primeru telefonskega načina komuniciranja, le-to opravi preko A. A. Glede na spremembo razmerja med tožnikom in A. A. pa je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je to veljalo za obdobje do pomladi 2009, in tudi takšen zaključek tožnik neutemeljeno izpodbija. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je obstajal le dogovor, da se v primeru telefonskega načina komuniciranja kontaktira tožnika po telefonu preko A. A., tožnik pa ni dokazal, da bi bilo treba telefonski način komuniciranja uporabiti tudi v konkretnem primeru. Pravilni pa so tudi zaključki sodišča o tem, da A. A. ni bila ves čas dosegljiva po telefonu (A 27) in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno verjelo priči K. in toženki, v katerih primerih je ta uporabljala telefonski način komuniciranja. Razlogi so navedeni v 19. točki sodbe in jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne.

26. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka tožniku vso pošto (tudi sporno) posredovala po t. i. navadni pošti (ne priporočeno). Takšen zaključek ni zmoten, čeprav je konkreten dopis z dne 26. 11. 2009 posredovala tožniku tudi priporočeno, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo. Tudi tožnik je potrdil, da je bil sprejem takšne pošte z njegove strani običajen in do spornega obveščanja ni bil zamujen noben rok. Nadalje je sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za časovno stisko (v takem primeru, tj. v najbolj nujnih zadevah, je toženka svoje stranke obveščala po telefonu), torej ni šlo za primer, ko toženec navadne pošte ne bi prejel pravočasno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik v zvezi s tem obširno, vendar neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da se pošta vroča z navadno pošto ter zaključilo, da je toženka s svojim ravnanjem, torej obveščanjem tožnika po navadni pošti ravnala zadosti skrbno. Toženka je namreč tožniku sporni dopis posredovala dne 26. 11. 2009 in tožniku postavila rok za odgovor do 1. 12. 2009 (tj. 5 dni). Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je verjeti navedbam toženke, da je tožnik prejel pošto na naslov, ki ga je določil za vročanje, 27. 11. 2009. Utemeljen je očitek tožniku, ki ni želel predložiti dokazila o prejeti priporočeni pošiljki, iz katerega bi izhajal dan, ko je bilo obvestilo puščeno v nabiralniku, saj je imel s tem možnost dokazati nasprotno. V zvezi s tem so neutemeljeni očitki tožnika sodišču, da je takšna ugotovitev dokaz za pristranost sodišča, ker je toženka tista, ki ima vso dokumentacijo, saj dokaza v zvezi s tem tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal. 27. Neutemeljeno je obširno zatrjevanje tožnika in sklicevanje na splošne pogoje izvajanja univerzalne poštne storitve (Pošte Slovenije). Navaja, da bi, če bi tožnik za obveščanje toženke uporabil enak način, kot ga je uporabila toženka, ta njegovo pošto prejela šele do 7. 12. 2009 (ob upoštevanju dneva dostave plus treh delovnih dni, B20). Odločilno je namreč, kdaj je bil obveščen tožnik, ne pa, do kdaj bi on lahko pisno obvestil toženko.1 Tudi ob upoštevanju roka, kot ga zatrjuje tožnik, je ugotoviti, da je najkasneje 1. 12. 2009 pošiljka prispela v predalčnik, kot je izračunal tudi sam tožnik v pritožbi (drugačna navedba, da obstaja znatna verjetnost, da tudi 3. 12. 2009 pošta še ni bila dostavljena v poštni predalčnik, pa je neutemeljena), zato je bilo dovolj časa za obvestilo toženke in naročilo, da le – ta vloži pritožbo. Ravnanje toženke je bilo skladno z izrecnim dogovorom pravdnih strank in tudi sicer dovolj skrbno, glede na to, da je sodišče prve stopnje (po novem dokaznem postopku in ponovnih zaslišanjih, drugače kot predhodno) pravilno ugotovilo, da tudi telefonsko obveščanje preko A. A. v primeru pomembnejših odločitev med strankama ni bilo dogovorjeno (glej razloge v 27. točki obrazložitve, ki jih sodišče druge stopnje prejema kot pravilne).

28. Sodišče je torej pravilno zaključilo, da je bila toženka dovolj skrbna in je poskrbela, da je tožnika obvestila o prejetem sklepu in mu dala na voljo dovolj časa, da bi se lahko na prejeto pošto odzval in naročil dodatna dejanja (po posvetu bi lahko predložil dokazilo o plačilu kupnine), vendar tega ni storil. 29. Sodišče prve stopnje je nadalje napravilo pravilne zaključke tudi glede skrbnosti toženke v zvezi z zatrjevano trditvijo tožnika, da bi ta morala v vsakem primeru vložiti pritožbo zoper sporni sklep Okrajnega sodišča v Kopru z dne 19. 11. 2009, s katerim je to ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo prodajo in sklep o domiku nepremičnin parc. št. 51 in 52 k. o. X tožniku. Sodišče je pravilno sledilo trditvi toženke, da brez navodila tožnika pritožbe zoper ta sklep ni bila dolžna vložiti, saj tudi pisnega dokazila o tem, da je bila kupnina plačana v roku, ni imela, brez takšnega dokazila pa bi bila pritožba neuspešna. Tudi v zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo pravilne zaključke v 28. točki obrazložitve, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje. Zakoniti zastopnik toženke je sicer potrdil, da mu je tožnik povedal, da je plačal kupnino postavljenem roku, je pa o tem lahko utemeljeno podvomil, ko je dobil sklep sodišča, saj ni imel razlogov, da ob obrazložitvi sodišča tej ne bi verjel, ob dejstvu, da tožnik tudi njemu ni plačal stroškov postopka. Razumno je zato ocenil, da pritožba ne bi bila uspešna in je tudi sodišče pravilno zaključilo, da bi s pritožbo uspel le v primeru, da bi imel dokazilo o plačilu. Brez odziva tožnika in posredovanja dokazila o plačilu, ki bi se priložilo pritožbi,2 namreč pritožba ne bi bila uspešna, saj sodišče z dokazilom očitno ni razpolagalo, zato tudi očitek v zvezi s poizvedbo pri sodišču ni utemeljen. Zakoniti zastopnik toženke je tako ravnal zadosti skrbno, ko pritožbe ni vložil brez izrecne izjave tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo tudi, da med strankama ni bilo dogovorjeno, da bi odvetnik v vsakem primeru vlagal pritožbe.

30. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bilo lažno zatrjevanje toženke, da naj bi bilo dogovorjeno, da toženka vlaga sodna pisanja samo na izrecno naročilo tožnika, sicer pa jih ne vlaga. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da med strankama ni bilo dogovora, da bi odvetnik v vsakem primeru vlagal pritožbe. Ugotovilo je, da je tožnik vedel, da toženka vlaga pritožbe tudi le na tožnikovo izrecno zahtevo. Kot je bilo razvidno iz dopisov odvetnika, je odvetnik tožnika večkrat pozival, da se izjasni, ali naj pritožbo vloži ali ne. Tudi v tem delu se sodišče druge stopnje sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje.

31. Tudi ne drži, da naj bi navedba toženke v dopisu, da naj tožnik pokliče v pisarno, dokazovala, da je bilo lažno zatrjevanje toženke oziroma zakonitega zastopnika, da komunikacija med odvetnikom in stranko ne more biti drugačna kot pisna. V posameznih primerih pride tudi do uporabe telefona, kar je toženka tudi ustrezno pojasnila, sodišče prve stopnje pa obrazložilo. Neutemeljen je tudi očitek v zvezi s pričo K., ki ji je sodišču utemeljeno sledilo, medtem ko očitek, da je toženka ravnala nedopustno, ker priča K. pri spisu tožnika ni imela zabeležene telefonske številke, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato sodišče druge stopnje nanj ne odgovarja.

32. Glede na to, da je tožnik sam pojasnil, da je bil od druge polovice julija 2009 dalje dosegljiv na naslovu I., to je na naslovu soseda, na katerem dejansko ni bival niti v kritičnem času, je nerazumljiva pritožbena navedba, da je neutemeljen očitek tožniku, da toženki kot kraja vročanja ni določil kraja svojega dejanskega bivanja, temveč naslov bližnjega soseda, kateremu prav tako ni naročil, da naj ga obvesti o morebitni prispeli sodni oziroma odvetnikovi pošiljki. Glede na vsa že navedena in s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva in upoštevaje, da tožnik toženke tudi ni obvestil o odsotnosti, medtem ko je bila predhodno vsa pošta tožniku na dogovorjen način (z navadno pošto) pravočasno vročena, je očitek toženki, da ni ravnala zadosti skrbno, neutemeljen. Neutemeljena je tudi navedba, da ravnanje odvetnika ni bilo skladno z njegovimi dolžnostmi. Nasprotno je toženka izkazala, da ni podana njena krivda, saj je izvedla vse potrebno, da bi se tožnik seznanil s sklepom sodišča in ji naročil, da vloži pritožbo, ob tem pa bi ji lahko posredoval tudi potrebna dokazila.

33. Glede na že obrazloženo in vsebino sklepa z dne 19. 11. 2009 o ustavitvi izvršbe je zmotno tudi razlogovanje tožnika, da bi morala toženka pritožbo vložiti zaradi pisne napake v parcelni številki (ki jo lahko sodišče popravi kadarkoli po uradni dolžnosti).

34. Zaključek sodišča, da (vse) predpostavke odškodninske odgovornosti toženke niso podane, je tako pravilen. Ker že temelj odškodninske odgovornosti ni podan, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo in nadaljnjih dokazov glede višine tožbenega zahtevka ni bilo treba izvajati.

35. Tožnik v pritožbi zatrjuje obstoj kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka ZPP, vendar jih razen zatrjevanja o sodbi presenečenja (na kar je bilo že odgovorjeno) ne konkretizira, zato podrobnejši odgovor ni potreben. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

36. Toženka v odgovor na pritožbo priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo, vendar te stroške nosi sama, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (155. in 165. člen ZPP).

1 Tožnik bi lahko toženko poklical po telefonu ali se zglasil osebno. 2 Ni bilo sporno, da dokazila tožnik toženki ni predložil.