Jedro

Kršitev načela kontradiktornosti je mogoče popraviti tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke o zavrnitvi izplačila nadurnega dela (sklepa iz leta 1996) ter naložilo toženi stranki plačilo denarnih zneskov iz naslova opravljenih in neizplačanih nadur in nočnih ur, in plačilo razlik v odpravnini.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri tem je navedlo, da je namen 30. člena ZDSS-1 dopolnitev in preverjanje dokaznega postopka, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba praktično celotnega dokaznega postopka, ki je relevanten za rešitev spora, prenese na pritožbeno sodišče. Tožnika sta se zoper sklep sodišča druge stopnje pritožila. Navajata, da bi bistveno kršitev določb postopka, ki se nanaša na možnost tožene stranke izjaviti se o vlogi tožnikov z dne 12.5.2003, brez težav odpravilo sodišče druge stopnje tako, da bi toženo stranko, ki ji je bila vloga že vročena, pozvalo, da se o njeni vsebini in tožbenem zahtevku dodatno izjasni. Po potrebi bi sodišče (druge stopnje) lahko razpisalo tudi obravnavo. Tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s plačilom nadurnega dela, bi sodišče druge stopnje to pomanjkljivost lahko odpravilo z dopolnjeno oziroma ponovno izvedbo dokazov. Sodišče druge stopnje je namreč natančno navedlo, kaj naj stori sodišče prve stopnje v ponovnem postopku. Enako bi lahko storilo tudi samo ter tožnikoma priznalo le neto zneske in od teh zneskov zamudne obresti, za posamezne nadure pa odločilo upoštevaje osnovno ali višjo urno postavko. Sodišče druge stopnje bi lahko samo popravilo strojepisno napako, druge pritožbene navedbe tožene stranke pa je že zavrnilo.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi prvega dostavka 30. člena ZDSS-1 velja načelo, da sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Velja torej načelo prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz tega načela tudi izhaja, da lahko sodišče druge stopnje izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni. Navedeno velja tudi za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Ta določba je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišč prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški postopka in da se izvaja načelo sojenja v razumnem roku.

Točna je navedba v izpodbijani sodbi, da ni namen določbe 30. člena ZDSS-1, da bi se izvedba celotnega dokaznega postopka prenesla na sodišče druge stopnje. To velja gotovo v vseh tistih primerih, ko dokaznega postopka (obravnave) pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo. Če pa je sodišče prve stopnje na obravnavi izvajalo dokaze in sprejelo dokazno oceno o odločilnih dejstvih, mora sodišče druge stopnje upoštevati načelo o prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe. Ne samo, da bi moralo samo dopolniti dokazni postopek z izvedbo tistih predlaganih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, so pa za pravilno in zakonito presojo odločilni. Če se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, bi moralo ponoviti tudi vse dokaze, ki so bili odločilni za tako dokazno oceno. Taka obveznost sodišča izhaja tudi že iz določbe drugega odstavka 347. člena ZPP. V tem primeru pa je najprej na pritožbenem sodišču predvsem z vidika načela smotrnosti presoja, ali bo razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ali pa bo samo dopolnilo oziroma ponovilo dokazni postopek.

Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj je v konkretnem primeru potrebno oziroma bolj smotrno, da zadevo vrne v nov postopek in v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba utemeljeno opozarja na to, da je sodišče druge stopnje v pretežnem delu zavrnilo kot neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno prvostopnega sodišča (stran 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz tega je mogoče sklepati le, da po presoji pritožbenega sodišča ni treba ponavljati celotnega dokaznega postopka (ne na prvi ne na drugi stopnji).

Ob tem, da je sprejelo dokazno oceno glede opravljenega in neplačanega števila nadur in nočnih ur, je sodišču prve stopnje naložilo le, da ugotovi, koliko nadur sta tožnika v posameznem mesecu opravila nad zakonsko določenim številom nadur. Naložilo mu je torej le matematični preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, kar bi lahko opravilo tudi samo že v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava ob ugotovljenem dejanskem stanju. Ob znani omejitvi nadurnega dela po 50. členu ZDR (1990) in potrjeni dejanski podlagi o številu opravljenih nadur, v tem delu niti ni potrebe po ponavljanju dokaznega postopka.

Tudi za odločitev o tem, ali gredo tožnikoma zamudne obresti od bruto ali od neto zneskov, ni treba ne ponavljati ne dopolnjevati dokaznega postopka, saj gre za uporabo materialnega prava. Enako velja tudi za odločitev o ugovoru zastaranja. "Očitno (stroje)pisno napako" v izreku prvostopne sodbe bi sodišče druge stopnje, ob izrecni pritožbi tožene stranke, lahko samo popravilo z ustrezno spremembo sodbe.

Bistveni razlog za razveljavitev pa je bila presoja sodišča druge stopnje, da je bila v postopku na prvi stopnji storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: toženi stranki naj ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vprašanje je, ali je tudi tako kršitev mogoče popraviti v postopku pred sodiščem druge stopnje. Pri tem je treba upoštevati, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko tožena stranka ne bi bila vabljena na obravnavo pred sodiščem prve stopnje, ali ji vloga tožnikov s specificiranim tožbenim zahtevkom sploh ne bi bila vročena.

V obravnavani zadevi je šlo dejansko za kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP). Tožena stranka je vlogo tožnikov prejela dan pred obravnavo, na obravnavi je bil prisoten njen pooblaščenec, vendar mu sodišče ni dodelilo primernega roka za opredelitev do tožbenega zahtevka, specificiranega (po višini) šele v tej pripravljalni vlogi.

Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje tudi, če ugotovi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Kršitev načela kontradiktornosti pa je mogoče popraviti tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožečih strank, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v nov postopek (365. in 366. člen v zvezi 354. členom ZPP in drugim odstavkom 30. člen ZDSS-1). Sodišče druge stopnje bo moralo na obravnavi o pritožbi odločiti meritorno potem, ko bo toženi stranki dana možnost izjaviti se o tožbenem zahtevku, postavljenem v pripravljalni vlogi tožnikov z dne 12.5.2003 in ko bo samo dopolnilo ali ponovilo dokazni postopek v tistim delu, ki naj bi bil po njegovi presoji še zmotno ali nepopolno ugotovljen.