Up-655/04 - 6

13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 104/2003 z dne 15. 6. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 16/2001 z dne 18. 10. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1186/96 z dne 6. 12. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo več pritožnikovih zahtevkov, med njimi tudi zahtevek za razveljavitev odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) v delu, ki se nanaša na uskladitev leta 1996 odmerjene pokojnine. Navedeno sodišče je presodilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ92) in Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 – v nadaljevanju ZObr) ne dajeta pravne podlage za drugačno, ugodnejše usklajevanje odmerjene pokojnine. Višje sodišče je pritrdilo stališču in zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Pritožniku je pojasnilo, da se na podlagi 169. člena ZPIZ92 s posebnimi zakoni lahko določijo za posamezne kategorije zavarovancev ugodnejši pogoji za pridobitev oziroma odmero pokojnine ter kako je to uredil ZObr. Pojasnilo pa mu je tudi učinke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-61/00 z dne 18. 9. 2003, objavljene v Uradnem listu RS, št. 97/03 z dne 10. 10. 2003, ki je bila objavljena po nastopu pravnomočnosti sodne odločitve v njegovi zadevi.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da so vsi, ki so odločali o njegovih pravicah pred navedeno odločitvijo Ustavnega sodišča, kršili Ustavo. Ker je to v postopkih pred sodišči zatrjeval, bi se o tem morala sodišča izreči tudi, če ne bi bilo navedene odločbe Ustavnega sodišča. Ker tega niso storila, naj bi bil to zadosten razlog za razveljavitev sodb. Njihov način reševanja (zadeve) naj bi bil v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj naj bi dopuščal, da postanejo kršitve ustavnih pravic sodna praksa. Zaradi zavrnjene revizije naj bi mu bila kršena pravica do pokojnine v višini, kot jo je določal ZObr v 108. členu. Zmanjšanje pokojnine za 10,58% na podlagi Sklepa o uskladitvi pokojnin uveljavljenih v letu 1996 (Uradni list RS, št. 11/96) naj bi bilo nezakonito, pa tudi v neskladju z 2. in s 14. členom Ustave, ker naj preračunavanje, ki pomeni korekcijo valorizacijskih količnikov, s katerimi se preračunavajo vplačani prispevki za zavarovanje na vrednost, ekvivalentno vrednosti v letu pred upokojitvijo, ne bi imelo nobene povezave s preračunavanjem pritožnikove pokojninske osnove, saj te ni bilo treba valorizirati. Pritožnikova pokojninska osnova je namreč 85% povprečja primerljive plače zaposlenega na Ministrstvu za obrambo v letu pred upokojitvijo. Zato naj bi bil v pritožnikovem primeru zakon uporabljen v nasprotju z njegovim namenom. Za določitev njegove pokojnine naj bi se lahko uporabil le 108. člen ZObr.

3.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita tudi, da mu je kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, saj naj bi bila revizija zanj popolnoma neučinkovito pravno sredstvo, ker kljub uporabi vseh pravnih sredstev ni dosegel nič več kot drugi upravičenci do pokojnine po 108. členu ZObr. Vrhovno sodišče naj bi ob sklicevanju na novo Zavodovo odločbo z dne 12. 5. 2004 spregledalo dejstvo, da ta odločba ni pravnomočna, ker je zoper njo podal pritožbo, saj meni, da Zavod ni izvršil odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-61/00. Z odločbo je namreč novoodmerjena pokojnina omejena na višino 85% najvišje pokojninske osnove po splošnih predpisih. Zavod naj bi tako izenačil bruto osnovo po 108. členu ZObr z neto pokojninsko osnovo po splošnih predpisih. Na podlagi primerjave odločb o upokojitvi navaja tudi, da je bil upokojen pred pritožnikom iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-69/00 z dne 18. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 96/03 ) in da je vsa pravna sredstva podajal v zakonitih rokih. Enake zadeve, vložene skoraj istočasno, bi morale biti tudi rešene v približno enakem času in rešene enako. Ustavno sodišče naj upošteva, da ni mogel vplivati na trajanje odločanja o pravnih sredstvih. Ob tem, da so sodišča odločala skoraj osem let, naj ne bi bilo pravično, če bi Ustavno sodišče v tej zadevi odločilo drugače, kot je odločilo v odločbi št. Up-69/00. Pritožnik meni, da bi višina njegove pokojnine morala biti takšna, kot jo določa 108. člen ZObr, čeprav presega maksimalno višino pokojnine po splošnih predpisih. Sklicuje se na večji obseg pravic, ki mu jih zagotavlja 14. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – UZITUL), in na posebno varstvo pravic, ki mu jih v skladu z zakonom kot vojnemu veteranu zagotavlja tretji odstavek 50. člena Ustave. Kršene naj bi mu bile pravice iz 2., 14., 22., 25. in 153. člena Ustave. V dveh kasnejših dopolnitvah ustavne pritožbe podrobneje navaja, zakaj naj bi mu šla višja pokojnina od upokojitve dalje.

B.

4.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, katere predmet je bila revizija sodbe sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je presojalo zakonitost uskladitve odmerjene pokojnine. Zato lahko Ustavno sodišče presoja le navedbe pritožnika v zvezi z navedenimi odločitvami, ne more pa presojati navedb o kršitvi pravic, ki so predmet drugih postopkov. Pritožnikova zahteva za pokojnino, ki po višini ne bo omejena na način, kot so omejene pokojnine, odmerjene po splošnih predpisih, je predmet odločb Zavoda z dne 12. 5. 2003 in 6. 1. 2005. V navedenem postopku bo pritožnik lahko ob izpolnjenih pogojih iz Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vložil samostojno ustavno pritožbo.

5.Izhajajoč iz izpodbijane sodbe je treba presoditi, ali je bila pritožniku ob odmeri pokojnine kršena človekova pravica s tem, ko je sodišče sprejelo stališče, da Sklep Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o uskladitvi pokojnin, uveljavljenih v letu 1996, velja za izračun vseh pokojnin, uveljavljenih v tem letu, ne glede na to, da je bila pritožnikova pokojnina odmerjena po 108. členu ZObr. Sodišče prve stopnje je stališče utemeljilo z navedbo, da ni pravne podlage za sprejem pritožnikove trditve, da bi se morala njegova pokojnina usklajevati drugače kot ostale pokojnine, saj bi v primeru, da je imel zakonodajalec tak namen, to moralo biti določeno v ZObr ali pa v ZPIZ92. Višje sodišče pa je dodalo, da ZPIZ92 v 169. členu dopušča samo pridobitev in uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ne pa tudi drugačnega, ugodnejšega usklajevanja pokojnine. Vrhovno sodišče je takšno uporabo materialnega prava presodilo kot pravilno. Ker Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem, se ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti sodne odločbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik se zato pri utemeljevanju ustavne pritožbe ne more sklicevati na 2. in 153. člen Ustave, saj ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kajti 2. člen ureja temeljna ustavna načela (načela pravne države), 153. člen pa zahteva usklajenost pravnih aktov. V zvezi z uporabo prava lahko presoja le, ali temelji izpodbijana odločitev na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali je odločitev tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa pritožnik v ustavni pritožbi ne izkaže. Odločitve sodišč, ki so zadostno obrazložene, temeljijo na zaključkih, ki so možni glede na pravila interpretacije pravnih norm. Sodišča so pritožniku pojasnila, da ZObr določa le nekatere izjeme v primerjavi z izračunom pokojnine po splošnem predpisu in da niti v tem niti v splošnem predpisu ni predvidena tudi takšna izjema, za kakršno se zavzema. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v 14. točki obrazložitve odločbe št. U-I-61/00.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave zaradi neupoštevanja, da so obravnavane pokojnine odmerjene na podlagi različno izračunanih pokojninskih osnov. Okoliščino, da nobeden od relevantnih predpisov ni določal tudi te izjeme, da se pokojnine iz 108. člena ZObr ne preračunajo po leta 1996 spremenjenem 161. členu ZPIZ92 (oziroma po sklepu, ki je že naveden v 2. točki te obrazložitve), bi bilo mogoče šteti za pravno praznino. Vendar pravna praznina sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, neustavna je le, če se je z metodami razlage ne da zapolniti. Sodišča so to storila. V njihovo razlago, s katero so zapolnila pravno praznino, Ustavno sodišče lahko poseže in njihovo razlago zakonov nadomesti s svojo le v primeru, če ugotovi, da je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pri tem Ustavno sodišče pripominja, da odločitev sodišč na pravni položaj pritožnika nima več vpliva, saj mu je Zavod, kot navaja pritožnik sam, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-61/00 z dne 12. 5. 2004 izdal novo odločbo o odmeri in izplačevanju pokojnine in z njo nadomestil odločbo, v zvezi s katero je vložil to ustavno pritožbo.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in pri tem poudarja neučinkovitost revizije, ki jo je vložil. Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne more biti prekršena s sodbo o zavrnitvi revizije. Iz navedene določbe izhaja zgolj pravica do dvostopenjskega sodnega postopka, torej do pritožbe zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. Ta pravica pa je bila v obravnavani zadevi zagotovljena.

8.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan