Jedro

Toženka jedokazala, da je pri drugih delodajalcih preverila, ali lahko ponudijo tožnici ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena ZZRZI). Noben predpis delodajalcu (in sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali je dejansko imela ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana.

Določbo 196. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče odloča o zadevi drugič. S sklepom Pdp 215/2024 z dne 3. 7. 2024 je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2022, za reintegracijo in reparacijo, ter odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi toženka ni podala točnih informacij. Sodišče je tožnici kršilo pravico do poštenega sojenja, ker od toženke ni zahtevalo dokumentacije o delovnih mestih v družbah, povezanih s toženko. Na podlagi te dokumentacije bi izvedenec za medicino dela lahko preveril, ali sta ti družbi imeli primerno delo za tožnico. Odpovedi ni podpisala toženka, zato bi jo sodišče moralo šteti za nično. Težave so se pojavile, ker je bila tožnica očitno preveč časa v bolniški. Toženka bi ji na podlagi ustavnih določb in 196. člena ZDR-1 morala prilagoditi delovno mesto tako, da bi jo razporejala le na delovne operacije, ki so skladne z omejitvami delovne zmožnosti. Sodišče je pričam zastavilo sugestivno vprašanje, ali bi bila tožnica lahko udeležena v delovnem procesu le z opravljanjem delovnih operacij, ki so zanjo ustrezne. Stranki je obravnavalo neenakopravno, ker je usmerjalo priče k takšnemu izpovedovanju, ki bi utemeljilo zaključek o nemožnosti zagotovitve ustreznega dela tožnici. Vprašanj rotiranja ter ali bi prilagoditve, ki bi jih toženka morala zagotoviti tožnici, preveč posegle v delovni proces, ne bi smelo presojati, ker to v odpovedi in v prvem sojenju ni bilo problematizirano. Toženka je šele po prejemu izvedenskega mnenja začela trditi, da ni mogoča prilagoditev na način, da delavec opravlja le nekatere operacije. A. A. je glede možnosti opravljanja zgolj posameznih delovnih operacij videl težavo le v primeru bolniške odsotnosti. Rotiranja ni pojasnil. Noben dokaz ne potrjuje, da je imela toženka delovna mesta zasedena. Ne drži izpoved A. A., da bi toženka morala nekoga odpustiti, če bi hotela tožnici zagotoviti zaposlitev. Nesprejemljivi so razlogi, da tožnici ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bi delala samostojno, neodvisno od ritma ostalih, saj o tem tekom prvostopenjskega postopka ni bilo govora. Razlogi o toženkini težki poslovni situaciji so neupoštevni, saj bi bili odločilni le v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Izvedenec ni ugotovil, da bi bil delovni proces oviran, če bi tožnica opravljala le nekatere delovne operacije. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je bila z odločbo ZPIZ z dne 15. 6. 2020 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela, na katerem dela (sestavljalec III), s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, od 20. 8. 2019 dalje. Toženka je zato z njo dne 8. 7. 2020 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec III, s priznano omejitvijo. Zoper citirano odločbo ZPIZ je tožnica uveljavljala sodno varstvo in bila s sodbo IV Ps 570/2020 z dne 11. 1. 2022 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, na drugem delovnem mestu, s stvarnimi razbremenitvami delovne zmožnosti, od 20. 8. 2019 dalje. Predmet spora je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), ki ji jo je toženka podala dne 23. 8. 2022, ker ji ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta in tudi ne prilagoditi delovnega mesta sestavljalec III.

6.Pritožba zatrjuje, da Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi toženka ni posredovala točnih informacij, ter da komisija, v kateri noben član ni bil strokovnjak medicine dela, ni preverjala dejanskih razmer pri toženki. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da glede postopka pred komisijo (103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1) niso podane nobene nepravilnosti. Izpoved predsednika komisije in listine potrjujejo, da je toženka komisiji podala ustrezno obrazložen predlog z vso potrebno dokumentacijo. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi komisija postopala v nasprotju s Pravilnikom o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Preveritvi pravilnosti zaključka komisije o obstoju podlage za odpoved pa je namenjen ta sodni postopek.

7.Po oceni prvostopenjskega sodišča je toženka dokazala, da je pri drugih delodajalcih preverila, ali lahko ponudijo tožnici ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI). Pritožba se s tem ne strinja in zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja, ker sodišče prve stopnje toženk i ni naložilo predložitve dokumentacije o delovnih mestih v B. d. o. o. in C. d. o. o. (s toženko povezani družbi); meni, da bi izvedenec medicine dela moral preveriti, ali bi navedeni družbi lahko tožnici zagotovili ustrezno delo. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin in izpovedi pravilno zaključilo, da je toženka dokazala predpisano postopanje po citirani določbi ZZRZI. Predložila je odgovore petih družb (med njimi B. in C.), iz katerih izhaja, da za tožnico nimajo ustreznega dela. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da gre za povsem skromne odgovore, saj je iz listin razvidno, da so bili podani na podlagi toženkinega poizvedovanja, v katerem je korektno povzela omejitve tožničine delazmožnosti. Noben predpis pa delodajalcu (in sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali je dejansko imela ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana.

8.Pritožba navaja, da izpodbijane odpovedi ni podpisala (in žigosala) toženka, ampak B. d. o. o., zato bi jo sodišče moralo šteti za nično; o tem naj bi tožnica podala trditve v tretji pripravljalni vlogi, oddani dne 30. 11. 2023. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica to vlogo predložila na poziv sodišča k podaji pripomb o mnenju izvedenca za medicino dela. V njej je navedbo, da je odpoved podpisana s strani družbe B. d. o. o., podala v zvezi s trditvijo, da je izvedenec izdelal mnenje le upoštevaje dela pri toženki, čeprav bi po oceni tožnice moral upoštevati tudi preostali družbi v personalni uniji. Iz tožničinih prvostopenjskih trditev torej v ničemer ni izhajalo, da uveljavlja ničnost odpovedi, ker naj bi ta ne bila ustrezno podpisana. Ob izostanku tovrstnih trditev sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi samo presojalo ničnost odpovedi. To velja še toliko bolj, ker je v nadaljevanju citirane vloge tožnica zatrdila, da ji je toženka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9.Glede dejanskega razloga za podajo odpovedi pritožba neutemeljeno navaja, da so se "težave" pojavile, ker je bila tožnica očitno preveč časa v bolniškem staležu. Direktor je očitano izrecno zanikal (prav tako vodja splošne službe D. D. in kadrovnica E. E.). Okoliščin, ki bi dokazovale nasprotno, pritožba ne konkretizira.

10.Ni odločilno pritožbeno sklicevanje, da je bila tožnici že z odločbo ZPIZ z dne 15. 6. 2020 priznana omejitev dela s krajšim delovnim časom in da to očitno ni predstavljalo ovire za opravljanje dela (saj je sledila sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2020). Za presojo spora je namreč pomembno le vprašanje možnosti zagotovitve ustreznega dela oziroma razumne prilagoditve delovnega mesta z vidika omejitev delovne zmožnosti, ki izhajajo iz sodbe IV Ps 570/2020.

11.V razveljavitvenem sklepu (Pdp 215/2024, zlasti 12. do 14. točka obrazložitve) je bilo poudarjeno ustavnopravno varstvo invalidov, ki terja sprejem aktivnih ukrepov za zagotovitev enakih dejanskih možnosti in enakega obravnavanja invalidov (2., 14., 49. in 52. člen Ustave RS - URS). Določbo 196. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (Direktiva). Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Glede na uvodno izjavo št. 17 se ne zahteva, da se obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delovnega mesta ali za ustrezno usposabljanje.

12.Izvedenec za medicino dela je ugotovil, da bi tožnica glede na omejitve delovne zmožnosti lahko opravljala zgolj še posamične delovne operacije, ki se izvajajo na delovnem mestu sestavljalec. Kot je bilo obrazloženo že v razveljavitvenem sklepu, se glede na uvodno izjavo št. 20 k Direktivi šteje za razumno prilagoditev delovnega mesta tudi razdelitev delovnih nalog. Vendar pa je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi toženka že na podlagi zgoraj citiranih določb URS in 196. člena ZDR-1 v vsakem primeru morala prilagoditi delovno mesto tožnici tako, da bi jo razporejala le na delovne operacije, ki so skladne z omejitvami njene delovne zmožnosti. Ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč je namreč za presojo spora ključno, ali bi toženka lahko, ne da bi to zanjo pomenilo nesorazmerno breme, prilagodila tožnici delovno mesto sestavljalec III tako, da bi na njem opravljala le zanjo ustrezne delovne operacije, pri čemer bi takšno opravljanje dela še vedno pomenilo opravljanje funkcij, ki so bistvene za delovno mesto sestavljalec III. O tem je bilo sodišče prve stopnje po napotilu pritožbenega sodišča dolžno raziskati dejansko stanje, zato je zmotna pritožbena navedba, da je v ponovljenem sojenju pričam zastavilo sugestivno vprašanje, ali bi bila tožnica lahko udeležena v delovnem procesu le z opravljanjem delovnih operacij, ki so zanjo ustrezne.

13.Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca ocenilo za strokovno in pravilno. Zmoten je pritožbeni očitek, da je nato ravnalo samo s seboj v nasprotju, ker je sodbo utemeljilo z izpovedjo A. A. (vodja službe proizvodnje), ki je kot toženki naklonjena priča izrazil nestrinjanje z mnenjem izvedenca. Odločilni razlogi izpodbijane sodbe namreč ne temeljijo na tistih delih njegove izpovedi, v katerih je mnenje izvedenca ocenil kot nepravilno. Poleg tega izpodbijana sodba ni utemeljena le z izpovedjo te priče, temveč temelji na oceni vseh izvedenih dokazov.

14.Pritožba zmotno očita neenakopravno obravnavanje strank, ker naj bi sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju usmerjalo priče k takšnemu izpovedovanju, ki bi utemeljilo zaključek o nemožnosti zagotovitve ustreznega dela tožnici. Iz zapisnikov narokov in izvedenih zaslišanj je razvidno, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zgolj razčiščevalo dejansko stanje upoštevaje napotila, ki jih je prejelo v razveljavitvenem sklepu. To velja tudi za zaslišanje A. A., zato je zmoten pritožbeni očitek, da je v ponovljenem sojenju izpovedal drugače kot v prvem in da bi bilo treba njegovo izpoved v ponovljenem sojenju šteti za neverodostojno.

15.Očitka o neenakopravni obravnavi ne more utemeljiti niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje na eni strani štelo tožničino izpoved za neprepričljivo, ker ni vedela izpovedati, na katerem delovnem mestu bi lahko delala, na drugi strani pa je toženki spregledalo, da je prikrivala obstoj linije cevnih navijalcev (in delovne operacije montaža oscilatorja). Iz ugotovitev izvedenca res izhaja, da pri toženki poleg Proizvodnje kabelski del obstaja tudi Proizvodnja cevni navijalci (F.). To pa še ne pomeni, da je toženka v tem postopku prikrivala dejstva. V postopku izdelave izvedenskega mnenja je aktivno sodelovala in ustrezno pojasnila tudi okoliščine glede linije cevnih navijalcev.

16.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: delovni proces na delovnem mestu sestavljalec je namenjen temu, da se ustvari produkt; vsaka delovna operacija je res delno samostojna enota, a je vezana na predhodne in naslednje operacije, ki so vse skupaj potrebne za izdelavo produkta; v tem okviru se opravljajo tudi tiste delovne operacije, ki jih tožnica po mnenju izvedenca glede na omejitve delovne zmožnosti še vedno lahko opravlja; toženka ni imela primernega delovnega mesta za tožnico; prav tako ni imela prostega delovnega mesta (potrebe) za opravljanje dela sestavljalca zgolj na posamičnih operacijah, ki bi jih tožnica lahko opravljala; zaradi zagotovitve rotiranja delovnega procesa (praviloma se rotira na dve uri) niti ne bi bilo mogoče organizirati dela tako, da bi tožnica opravljala le posamične operacije; če bi določene rotacije preskočila (na delovnih operacijah, za katere ni več delovno zmožna), se delo na posamezni delovni operaciji ne bi opravljalo in produkt ne bi bil končan v zahtevanem času; tudi v primeru rotiranja na štiri ure tožnici ne bi mogla biti vedno zagotovljena rotacija za delovno operacijo, za katero je delovno zmožna. Zahteva, da bi toženka kljub tako ugotovljenim okoliščinam morala prilagoditi delovno mesto tožničinim omejitvam, bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za toženko pomenila nesorazmerno breme.

17.Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati rotiranja ter vprašanja, ali bi prilagoditve, ki bi jih toženka morala zagotoviti tožnici, preveč posegle v delovni proces, saj to v odpovedi in v prvem sojenju ni bilo problematizirano. Pritožbena navedba ni utemeljena. Toženka je v odpovedi (med drugim) zatrdila, da tožnici ni mogla prilagoditi delovnega mesta. V prvi in drugi pripravljalni vlogi je podala trditve v zvezi s tem, kar izpostavlja pritožba (da delavcu ne more zagotoviti dela le na eni delovni operaciji, temveč potrebuje delavca, ki lahko opravlja vse delovne operacije; operacije so vezane na normo, zato je težko zagotoviti počasnost in samostojnost operacije, saj delavka na naslednji operaciji nadgradi polizdelek iz prejšnje operacije; zaradi ukrepa varnosti in zdravja pri delu - zahteve po dvournem menjavanju operacij, delavci po operacijah na proizvodni liniji rotirajo in je potrebno obvladovanje vseh delovnih operacij; če bi delavec delal le na posamezni delovni operaciji, ta ne bi bila prosta za delo ostalih delavcev v postopku rotacije, rotacija bi bila prekinjena oziroma delo na proizvodni liniji onemogočeno ...). Obe citirani pripravljalni vlogi je toženka vložila pred izdelavo izvedenskega mnenja, zato ne drži pritožbeni očitek, da je šele po prejemu tega mnenja začela trditi, da ni mogoča prilagoditev na način, da delavec opravlja le nekatere operacije.

18.Pritožba s sklicevanjem na izpovedi prič (zlasti A. A.) navaja, da je bila tožnici odpoved podana zato, ker je toženka izhajala iz tega, da tožnica ne sme več opravljati dela na delovnem mestu sestavljalec, pod pogoji iz sodbe IV Ps 570/2020 pa ji ni mogla zagotoviti dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Pritožbena navedba ni utemeljena. Izvedenec je res ugotovil, da bi tožnica določene delovne operacije kljub stvarnim omejitvam še vedno lahko opravljala, kar pa še ne pomeni, da jo je bila toženka zgolj zato dolžna obdržati v delovnem razmerju. Kot je bilo že obrazloženo, bi jo ta dolžnost obvezovala le, če bi ji delovno mesto lahko razumno prilagodila, a je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da to ni bilo mogoče.

19.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je A. A. glede možnosti opravljanja zgolj posameznih delovnih operacij videl težavo (ogroženost delovnega procesa) le v primeru bolniške odsotnosti, da ni pojasnil rotiranja, ni vedel, zakaj tožnica ne bi mogla rotirati le na njej dopustnih delovnih operacijah ... Kot ugotavlja že sama pritožba, je zanikal možnost, da bi zaposleni lahko opravljal delo le na posamezni delovni operaciji. Rotiranje, ki se praviloma izvaja vsaki dve uri, je namenjeno vsem delavcem (tudi tistim brez omejitev), in sicer z namenom, da se razbremenijo, zamenjajo gibe, ritem, da nimajo prisiljene drže. Zanikal je, da bi tožnica lahko rotirala le med delovnimi operacijami, ki so skladne z njenimi omejitvami, saj v tem primeru ostalim zaposlenim ne bi bila zagotovljena ustrezna rotacija. Četudi pritožba izpostavlja, da iz njegove izpovedi izhaja, da je toženka nekaterim zaposlenim z omejitvami (invalidi, starejši, starševsko varstvo) prilagodila rotacije njihovim omejitvam, pa je po presoji pritožbenega sodišča ključno pojasnilo priče, da je imela toženka vsa tovrstna delovna mesta zasedena z obstoječimi delavci, ob podaji odpovedi tožnici pa ni imela proste oziroma ni imela potrebe po delu na nobeni delovni operaciji (niti delovnem mestu kot celoti), na kateri bi lahko tožnica opravljala delo.

20.Ne drži pritožbena navedba, da noben dokaz ne potrjuje, da je imela toženka delovna mesta zasedena, saj to izhaja iz izpovedi prič. Pritožba pa tudi sicer ne konkretizira, na kateri konkretni delovni operaciji, ki ustreza tožničinim omejitvam, naj bi pri toženki v času podaje odpovedi obstajala potreba po delu in na način, da bi bilo tožnici mogoče razumno prilagoditi delovno mesto znotraj (rotacijsko) organiziranega delovnega procesa. Zgolj posplošeno je pritožbeno sklicevanje, da bi tožnica v krajšem delovnem času pač opravljala dela, ki bi jih lahko, ostali delavci pa bi izvajali ostala dela. Pritožba izpostavlja tudi izpoved direktorja, da je vsaka delovna operacija posebej ovrednotena, kar pa še ne dokazuje potrebe po delu tožnice na zgolj določenih delovnih operacijah (in posledično po tovrstni razumni prilagoditvi delovnega mesta).

21.Ker je organizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca (kot je poudarilo sodišče prve stopnje, mora upoštevati celoten delovni proces in zagotoviti, da teče tako, da je celotno delo opravljeno), ni odločilna pritožbena navedba, da izvedenec ni ugotovil, da bi bil delovni proces oviran, če bi tožnica opravljala le nekatere delovne operacije.

22.Pritožba neutemeljeno izraža nestrinjanje z izpovedjo A. A., da bi toženka morala nekoga odpustiti, če bi hotela tožnici zagotoviti zaposlitev. Izpodbijana sodba namreč ne temelji na tej izpovedi.

23.Po mnenju pritožbe so nesprejemljivi razlogi sodišča prve stopnje, da tožnici ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bi delala samostojno, neodvisno od ritma ostalih, saj o tem tekom prvostopenjskega postopka ni bilo govora. Pritožbena navedba je neutemeljena. Za izpoved G. G. (vodja proizvodne enote) o navedenem je podana ustrezna trditvena podlaga, saj je bilo že obrazloženo, da je toženka navajala, da na delovnih operacijah delavci rotirajo in da je bilo delo vezano na normo. Pritožba zatrjuje, da izvedenec ni za nobeno delovno operacijo navedel, da bi bilo treba v zvezi z njenim opravljanjem tožnici prilagoditi ritem, vendar iz preostalih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, zakaj razumna prilagoditev delovnega mesta kljub temu ni bila mogoča.

24.Pritožba navaja, da so neupoštevni prvostopenjski razlogi o težki poslovni situaciji toženke, upadu naročil in s tem povezani uporabi instituta čakanja na delo od doma, nepodaljšanju pogodb o zaposlitvi za določen čas, podaji odpovedi iz poslovnega razloga, nezaposlovanju novih delavcev ..., saj bi bili ti razlogi odločilni le v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Čeprav slednje načeloma drži, pa v obravnavanem sporu po oceni pritožbenega sodišča navedeni razlogi vendarle tudi izključujejo obstoj kakršnegakoli dvoma v pravilnost prvostopenjske ugotovitve, da toženka ni imela potreb niti po delu zgolj na posameznih delovnih operacijah, za katere je bila tožnica delovno zmožna. V tem primeru pa ni mogoče vztrajati, da je bila toženka vseeno dolžna tožnici razumno prilagoditi delovno mesto v smislu citiranih določb Direktive.

25.Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da je toženka zakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

26.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Psihofizično lažje delo v delokrogu svojega poklica in delovnih izkušenj, izmenoma stoječe in sedeče ter z malo hoje - ergonomsko prilagojeno z ergonomskim in/ali trtičnim stolom, brez hoje po stopnicah, brez počepanja in poklekanja, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 8 kg.

2Takšno trditev je tožnica podala že v tožbi, toženka pa jo je v odgovoru na tožbo potrdila.

3Kontrola kabelskega bobna in pakiranje, montaža vzmetnih kontaktov na boben, montaža zaskočnika na osnovno ploščo in vstavljanje kontaktnega obroča 2, montaža kabla v boben ter navijanje in silikoniziranje ter montaža oscilatorja na cevnih delih.