Jedro

Sporno je, ali je s sklepom o ustavitvi izvršbe z dne 4. 6. 2004 v celoti prenehala obveznost zavezanca tudi iz naslova zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 22. 8. 1995 do 29. 7. 1999, kar posledično pomeni, da se ta obveznost ne more pobotati z zahtevkom vrnitve zarubljenih sredstev. Po presoji sodišča navedena obveznost tožeče stranke še vedno obstaja, ker so bile v sklepih o prisilni izterjavi z dne 7. 7. 1999 (trije sklepi z istim izrekom izdani na tri različne bančne ustanove, zato je prišlo do preplačila), v izreku zajete obračunane zamudne obresti od glavnice le do 22. 8. 1995, kar je bilo že večkrat pojasnjeno. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je dolžnik dolžan plačati tudi zamudne obresti obračunane od 22. 8. 1995 do dneva plačila glavnice, to je do 29. 7. 1999.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko odločbo je upravni organ v 1. točki izreka odločil, da se ugodi zahtevku A.A. (ml.), B.B. in C.C., vsi dediči pokojnega Č.Č., nazadnje stanujočega na naslovu ..., za vračilo zarubljenih denarnih sredstev po Sklepu o prisilni izterjavi številka 417-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, v znesku 6.409.000,00 SIT oz. 26.744,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 4. 8. 1999, glede na to, da je bil navedeni Sklep odpravljen s Sklepom številka 417-7/99-6/I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004. V 2. točki izreka je odločeno, da se vračilo ne izvrši, ker so se z zarubljenimi denarnimi sredstvi pobotale naslednje zapadle obveznosti (v skladu s 95. členom ZDavP, ki je veljal v času odločanja) družbe D. d.o.o., za katere je bil kot družbenik osebno odgovoren tudi Č.Č.: - zamudne obresti (konto 3049) od prometnega davka po tar. št. 1 (konto 30400) v znesku 6.163.430,00 SIT oz. 25.719,54 EUR (zamudne obresti od glavnice 8.607.459,00 SIT, naložene z odločbo številka 32000-006/2023-VPI-11/95 z dne 25. 4. 1995, obračunane od 22. 8. 1995 do 29. 7. 1999, ki po Sklepu o prisilni izterjavi niso bile terjane); - prometni davek po tar. št. 1 (konto 3050) v znesku 4.040,00 SIT oz. 16,86 EUR; - zamudne obresti (konto 30539) od prometnega davka po tar. št. 1 (konto 3050) v znesku 241.530,00 SIT oz. 1.007,88 EUR. V 3. točki izreka je odločeno, da o stroški postopka bilo odločeno s sodbo Upravnega sodišča, Oddelek v Celju IV U 96/2014-19 z dne 4. 11. 2014. 4. točka izreka določa, da finančnemu organu stroški postopka niso nastali.

2. Z drugostopenjsko odločbo, ki je izpodbijana v tem sporu, je pritožbeni organ odločil, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, DT 42916-13/2009-7 04-710-02 z dne 31. 3. 2015 (prvostopenjska odločba), spremeni v 1. in 2. točki izreka ter glasi: 1. Vloge za vračilo dne 4. 8. 1999 zarubljenega zneska 6.409.000,00 SIT (26.744,28 EUR) so upravičene, vendar se vračilo ne izvrši, temveč se z navedenim zneskom pobota dolg, ki ga je bil Č.Č. (st.) dolžan, kot odgovorni družbenik družbe D. d.o.o., po dne 13. 6. 1995 izvršljivi odločbi številka 32000-006/2023-VPI-11/95 z dne 25. 4. 1995, in sicer se pokrije zamudne obresti po stanju na dan 4. 8. 1999 v znesku 6.145.911,86 SIT (25.646,44 EUR) in glavnico v znesku 263.088,14 SIT (1.097,85 EUR). V preostalem delu se odločbo potrdi in pritožba zavrne. Zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne.

3. Pritožbeni organ v izpodbijani drugostopenjski odločbi pojasnjuje celotni dolžni znesek in zamudne obresti posameznih zneskov od zapadlosti 22. 8. 1995 do 28. 7. 1999, ko so bili izdani sklepi o prisilni izterjavi davčnega organa, sicer z istim izrekom, vendar na tri različne bančne ustanove.

4. Tožena stranka še navaja, da se je v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku spremenil izrek izpodbijane odločbe, tako da je iz tega razvidno kolikšen znesek in po katerem izvršilnem naslovu se zarubljeni znesek 6.409.000,00 SIT (26.744,28 EUR) pokrije. Navaja, da Č.Č. (st.) kot družbenik družbe D. d.o.o. ni plačal nič več kot je bil dolžan. Z obema zarubljenima zneskoma niti ni pokril celotni dolg po izvršljivi odločbi z dne 25. 4. 1995 in posledično ni nastopilo upravičenje do vračila. Z zadnjim zarubljenim zneskom, ki je sporen v tem primeru, se pobota dolg, ki je nastal na podlagi odločbe z dne 25. 4. 1995. Kljub Sklepu o ustavitvi postopka prisilne izterjave z dne 4. 6. 2004, izdanem po sklepu številka 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, ni ovire za pobot zarubljenega zneska z dolgom, ki je še ostal. Navaja še, da je bil takratni družbenik seznanjen že s pozivom z dne 22. 9. 1998, da dolg obstaja. V nadaljevanju še razlaga zakaj ni nastopilo zastaranje in da na odločitev ne vpliva zaključen stečajni postopek na družbi D. d.o.o., glede na to, da je bil znesek 6.409.000,00 SIT (26.744,28 EUR) zarubljen še pred začetkom stečajnega postopka, ki se je začel s sklepom Okrožnega sodišča z dne 19. 11. 2001 in je bil ta v davčnem knjigovodstvu že upoštevan.

5. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. V uvodu navaja vse odločbe in dosedanje postopke tako upravne kot sodne, ki so bili izvedeni v več kot 15. letih od nezakonite izterjave spornega zneska po Sklepu o prisilni izterjavi, številka 471-7/99-6-43-83/PM in kljub zahtevam tožeče stranke in njenih pravnih naslednikov, ter več vodenim in tudi uspešno zaključenim upravnim sporom, do vračila nezakonito izterjanega zneska še vedno ni prišlo. Poudarja, da je stališče sodišča v sodbi z dne 4. 11. 2011 prvostopenjski organ popolnoma ignoriral, enako tudi tožena stranka. S prvostopenjsko odločbo z dne 31. 3. 2015 je davčni organ zahtevek tožeče stranke za vračilo zneska 26.774,28 EUR s pp ponovno zavrnil, kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ki je s sklepom X Ips 152/2012 z dne 10. 4. 2014 razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, številka IV U 203/2010-8 z dne 7. 2. 2012. Napotek tega sodišča je bil, da bo treba v zvezi z zahtevkom za vračilo tega zneska ugotoviti ali je imel Č.Č. st. v času, ko bi mu moral biti vrnjen presežen izterjani znesek, še kakšne druge neporavnane zapadle davčne obveznosti in ali so bili podani pogoji za izvedbo davčnega pobota. Na podlagi te sodbe je Upravno sodišče 4. 11. 2014 izdalo ugodilno sodbo IV U 96/2014-19, s katero je tožbi ugodilo in odločbo davčnega organa z dne 19. 1. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek z istim napotkom odločanja (točka 22 obrazložitve sodbe).

6. Vse te razloge pa je prvostopenjski upravni organ popolnoma ignoriral, kot tudi tožena stranka. Napotkov obeh sodišč pa ni mogoče razumeti drugače, kot da bi lahko davčni organ izvedel davčni pobot samo z morebitnimi drugimi neporavnanimi zapadlimi davčnimi obveznostmi Č.Č. st., česar pa tožena stranka ni upoštevala. Pobot bi bil mogoč z morebitnimi ostalimi terjatvami, glede katerih bi obstajal drug izvršilni naslov, ne pa terjatev iz naslova odločbe APPNI z dne 25. 4. 1995, glede katerih je bil že v letu 2004 postopek ustavljen. Tožena stranka je izrecno priznala, da je izvršila davčni pobot z obveznostjo tožeče stranke iz odločbe APPNI z dne 25. 4. 1995, na podlagi katere pa je bil že ustavljen izvršilni postopek s sklepom Davčnega urada Celje z dne 4. 6. 2004. Takšen davčni pobot je nezakonit, ker gre pri terjatvi iz te odločbe APPNI, s katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o prisilni izterjavi dolga iz denarne terjatve dolžnika na njegovem računu, številka 471-7/99-6-43-83/PN z dne 7. 7. 1999 in zakonskimi zamudnimi obrestmi po tej odločbi na dan 4. 8. 1999, za iste davčne obveznosti, saj so zakonske zamudne obresti od davčne obveznosti stranska (akcesorna) obveznost tistim davčnim obveznostim, od katerih so obračunane. Pri zakonskih zamudnih obrestih po odločbi z dne 25. 4. 1995 ne gre za drugo neporavnano zapadlo davčno obveznost, glede katere bi bil po stališču naslovnega sodišča eventuelno dopusten davčni pobot. Vsi davčni organi so ignorirali dejstvo, da je bila z uvodom citiranimi sklepi o prisilni izterjavi z dne 7. 7. 1999 zoper tožečo stranko dovoljena izvršba glede obračunanega stanja dolga na dan 22. 8. 1995, v znesku 9,940.996,90 SIT, torej brez kakšnih nadaljnjih zamudnim obresti. Za eventuelne nadaljnje zamudne obresti nikoli ni bil uveden postopek prisilne izterjave. Ni dvoma, da je bila izterjava nadaljnjih denarnih sredstev preko zneska dovoljene izvršbe v višini 9,940.996,90 SIT, na podlagi istega sklepa o prisilni izterjavi, to se pravi v tej zadevi spornega zneska 6,409.000,00 SIT, nezakonita.

7. Glede na navedeno, tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevku tožeče stranke za vračilo prisilno odtegnjenih denarnih sredstev ugodi, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 4. 8. 1999 dalje do plačila. Predlaga tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in še dodaja, da za obračun zamudnih obresti na podlagi odmerne odločbe ni potreben postopek izvršbe, ker se te v skladu z davčnimi predpisi obračunajo do plačila celotne odmerjene obveznosti. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bile obveznosti po odmerni odločbi z dne 25. 4. 1995 poravnane v celoti. Dodaja še, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi, ni mogoče izpodbijati izvršilni naslov (prvi odstavek 46. člena ZDavP, peti odstavek 142. člena ZDavP-1, peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožeča stranka v tem postopku izpodbija drugostopenjsko upravno odločbo, s katero je pritožbeni organ spremenil davčno odločbo prve stopnje v 1. in 2. točki izreka, s katero se sicer v obeh odločbah izpodbija odločitev, da se tožeči stranki ne vrne zarubljenega zneska (281. člen ZUP) v višini 26.744,28 EUR, četudi je zahtevek upravičen, ker se s tem zneskom pobota dolg po dne 13. 6. 1995 izvršljivi odločbi z dne 25. 4. 1995, ki za pokritje zamudnih obresti znašajo na dan 4. 8. 1999 znesek 6.145.911,86 SIT (25.646,44 EUR) in glavnice v znesku 263.088,14 SIT (1.097,85 EUR). V tem sporu, pred katerim je bilo že pravnomočno odločeno o različnih pravnih situacijah v upravnih in sodnih postopkih (odgovornost družbenika za dolgove družbe) med istima strankama postopka, je po sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 152/2012 z dne 10. 4. 2014 in sodbi Upravnega sodišča, Oddelek v Celju IV U 96/2014 z dne 4. 11. 2014, sporno samo še to, ali je prenehala celotna davčna obveznost davčnega zavezanca (Č.Č. st.) po odločbi z dne 25. 4. 1995, v zvezi s katero je bil uveden postopek prisilne izterjave s Sklepom o prisilni izterjavi dolga iz denarne terjatve družbenika na njegovem računu, številka 471-7/99-6-43-83/PM z dne 7. 7. 1999, glede na to, da je bil s Sklepom številka: 471-7/99-6/I-43-83/PM z dne 4. 6. 2004, ta postopek prisilne izterjave, po katerem so bile izterjane poleg glavnice še zamudne obresti do 22. 8. 1995 in stroški (celotni izrek odločbe), ustavljen in so bila odpravljena doslej opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave. Sporno je torej, ali je s tem slednjim sklepom v celoti prenehala obveznost zavezanca tudi iz naslova zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 22. 8. 1995 do 29. 7. 1999, kar posledično pomeni, da se ta obveznost ne more pobotati z zahtevkom vrnitve zarubljenih sredstev. Nadalje je še sporno tudi, ali je mogoče davčni pobot izvesti v obravnavani zadevi izključno z morebitnimi drugimi davčnimi obveznostmi (izvršilnimi naslovi) tožeče stranke oziroma pravnega prednika Č.Č. st. (za katerega po njenih trditvah niso bile ugotovljene nobene druge obveznosti), ne pa s tistimi, za katere je bil postopek prisilne izterjave s prej navedenim sklepom že ustavljen, kar je bilo potrditvah tožeče stranke neutemeljeno storjeno z izpodbijano odločbo.

11. Tudi po presoji sodišča navedena sporna obveznost tožeče stranke še vedno obstaja, ker so bile v sklepih o prisilni izterjavi z dne 7. 7. 1999 (trije sklepi z istim izrekom izdani na tri različne bančne ustanove, zato je prišlo do preplačila), v izreku zajete obračunane zamudne obresti od glavnice le do 22. 8. 1995, kar je bilo že večkrat pojasnjeno. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je dolžnik dolžan plačati tudi zamudne obresti obračunane od 22. 8. 1995 do dneva plačila glavnice, to je do 29. 7. 1999. Glede na to, da med tožečima strankama ni spora o pravilnosti višine obračuna teh sicer spornih zamudnih obresti (ali sploh obstajajo), se sodišče v presojo njihove pravilnosti ni spuščalo in v celoti sledi izpodbijanima odločbama (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče zavrača kot neutemeljena tožbena ugovora, da bi se lahko dolžni znesek davčnega zavezanca pobotal v skladu s takrat veljavnim 95. členom ZDavP, morebiti samo z drugimi dolžnimi davčnimi obveznostmi pravnega prednika in da te zamudne obresti zaradi akcesorne narave ne predstavljajo davčnega dolga, ker takšna ugovora nimata pravne podlage v predpisih, ki urejajo davčni postopek.

13. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da odloči v postopku polne jurisdikcije, ker dejansko stanje med strankama postopka ni sporno. Sodišče je odločilo na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker je v tem primeru sporno samo vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

14. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.