Jedro

Kadar dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, postane nevarna zaradi načina njenega opravljanja (zlasti napačnega izvajanja ali opustitve varnostnih ukrepov), gre za krivdno in ne objektivno odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni izstavi izpolnjen, podpisan in ožigosan obrazec prijave poškodbe pri delu za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel dne 9.9.2003 ob 07.50 uri pri toženi stranki. Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku v istem roku plača odškodnino v znesku 2.496,01 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in mu povrne pravdne stroške v znesku 2.502,79 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe in sicer glede izplačila odškodnine se tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podana tako krivdna kot objektivna odgovornost tožene stranke, saj obeh vrst odgovornosti hkrati ni mogoče očitati. Tožena stranka graja oceno obstoja objektivne odgovornosti, saj nekoliko poškodovana rolica niti rokovanje z njo ne more predstavljati nevarne stvari oziroma dejavnosti. V konkretnem primeru je tožnik z navito rolico nepravilno rokoval in ne tako, kot je bil poučen pri izpitu iz varstva pri delu, in sicer dvoročno z zunanje strani oziroma z objemom navitega materiala. Tožnik pa je s prsti desne roke prijel za plastično rolico, kar je napačno rokovanje. Način, kako je tožnik v konkretnem primeru prenašal rolico, je razviden iz slike št. 7 v izvedeniškem mnenju. Toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj ni opustilo nobene dolžnosti ali kršilo predpisov s področja varstva pri delu. Sodni izvedenec je ugotovil bistvene vzroke za nastanek delovne nezgode, to pa je tožnikova prevelika naglica pri delu, nepravilna priprava voza za natikanje navite rolice in opustitev uporabe zaščitnih sredstev. Poleg tega na delovnem mestu, kjer se je poškodoval tožnik, dvigalo ni potrebno in je dokazna ocena sodišča v tem delu sodbe v popolnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen, ki je namenjen preprečevanju nevarnosti okvare hrbta, tožnik pa si je poškodoval prste na roki. Prav tako je protispisna ugotovitev sodišča, da naj bi rolica tehtala več kot 45 kg oziroma iz sodbe ni razvidno, kako je prišlo sodišče do tega zaključka. Dejstvo je, da se teža navitih rolic giblje od 30 kg do 50 kg, a je ocena sodišča o teži arbitrarna in ne dokazana. Tudi v kolikor bi sodišče štelo, da je temelj zahtevka podan, pa je potrebno upoštevati sokrivdo tožnika. V tej zvezi niso bile upoštevane ugotovitve sodnega izvedenca o nepazljivem delu tožnika, ki je delal z naglico in brez preveritve rolice ter ni uporabil zaščitnih rokavic. Splošno znano je dejstvo, da delovna rokavica bistveno omili ali celo prepreči poškodbo prstov in dokazna ocena sodišča prve stopanje je v tem delu neživljenjska. Tožena stranka graja tudi višino prisojene odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj nima podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenec ni ugotovil, da bi tožnik kar 8 tednov trpel hude telesne bolečine in sodišče za takšno ugotovitev nima podlage v priloženih listinah.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer naj se toženo stranko obremeni s stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma gre pritrditi pritožbi, da je nepravilno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da predstavlja delo prenašanja rolice z navitim materialom iz navijalnega stroja na voz nevarno dejavnost. Kot nevarno dejavnost se namreč šteje tisto dejavnost, ki po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode, kar navedena delovna operacija vsekakor ni. V določenih okoliščinah lahko sicer dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, zaradi načina njenega opravljanja (zlasti napačnega izvajanja ali opustitve varnostnih ukrepov) postane nevarna, vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja, pač pa je treba ugotoviti, ali je povečana nevarnost zaradi teh okoliščin posledica nedopustnega ravnanja osebe, ki se s to dejavnostjo ukvarja. Če je temu tako, je podlaga odškodninske odgovornosti le krivdna. V obravnavanem primeru je mogoče govoriti o odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo le, če je ta posledica nedopustnega ravnanja in glede na takšno izhodišče pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na tiste pritožbene trditve, ki izhajajo iz krivdne odgovornosti.

Tožena stranka pa neutemeljeno očita tožniku, da je sam zakrivil delovno nezgodo, in sicer prvenstveno zato, ker je nepravilno prenašal rolico iz navijalnega stroja na voziček, saj naj bi bil pravilen le obojestranski prejem, katerega pa se tožnik ni poslužil. Takšne pritožbene trditve so napačne in protispisne, saj je sodni izvedenec iz varstva pri delu tako v pisnem mnenju kot ob zaslišanju (glej list. št. 144 spisa) izrecno zatrdil, da je poleg v pritožbi zatrjevanega načina prenašanja rolice pravilen tudi tisti, ki ga je uporabil sam tožnik. Prav tako tožniku ni mogoče očitati opustitve predhodnega pregleda rolice, saj profil na strani, ki je obrnjen k steni, sploh ni viden, kar je izvedenec na istem naroku prav tako izpostavil. Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema logične in obširne zaključke prve stopnje, v kolikor obrazlaga odgovornost prvotožene stranke zaradi neizvedbe oziroma nezagotovitve ukrepov, kot jih predvideva Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem prenašanju bremen (Uradni list RS, št. 30/2000). Pritožba te zaključke graja povsem pavšalno ter s trditvijo, da so le-ti v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, kar pa prav tako ne drži. Sodni izvedenec je namreč na že omenjenem naroku dne 15.9.2008 izrecno navedel, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati določila navedenega pravilnika (glej list. št. 145). Pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga pritrjuje preglednim in jasnim zaključkom prvostopenjskega sodišča (stran 9 sodbe) in se na njih tudi sklicuje. Ti razlogi pa v celoti pritrjujejo opustitev tožene stranke in s tem nedopustno škodno ravnanje ter se pritožbene navedbe, v kolikor izpodbijajo krivdno odgovornost tožene stranke, izkažejo za neutemeljene.

Enako pa velja tudi glede tistih pritožbenih navedb, ki zatrjujejo soprispevek tožnika k nastali poškodbi. Res je tudi sodni izvedenec ugotovil, da tožnik ni uporabljal zaščitnih rokavic, vendar pa je sodišče prve stopnje zelo prepričljivo in logično pojasnilo, da v primeru, ko je prišlo do mehanskega stisnjena prstov tožnika, ta opustitev ni v vzročni zvezi z nastalo škodo in tožniku zato ni mogoče očitati soprispevka k njenemu nastanku. Tudi dejstvo, da se je voziček premikal, ni mogoče naprtiti tožniku, saj je bil voziček brez zavor (kar spada v sfero opustitev tožene stranke), čeprav bi jih po ugotovitvah sodnega izvedenca moral imeti. Zaradi navedenega so nepravilni tudi tisti pritožbeni očitki, s katerimi skuša pritožnik na tožnika nasloviti delež soodgovornosti za nastalo škodo.

Glede višine prisojene odškodnine pa pritožba graja le odločitev iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ker naj prisojeni znesek v višini 2.000,00 EUR ne bi imel podlage v izvedenskem mnenju. Izrecno izpostavlja, da izvedenec medicinske stroke ni ugotovil, da bi tožnik kar 8 tednov trpel srednje hude telesne bolečine, a je ta pritožbena graja zgrešena. Iz dejanskih in neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po podatkih medicinske dokumentacije in izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca, tožnik v obravnavani nezgodi utrpel zlom končnega členka III in IV prsta desne roke in da je njegovo zdravljenje trajalo od 9.9.2003 do 30.11.2003. Glede trajanja spornih bolečin srednje intenzitete je izvedenec ocenil, da so te trajale do odstranitve longet, katere pa je po njegovih ugotovitvah tožnik nosil 8 tednov. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju te intenzitete bolečine povsem v skladu z ugotovitvami izvedenca oziroma izrecno temelji na njih. Tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je denarna satisfakcija v prisojeni višini 2.000,00 EUR skladna s pravnim standardom pravične denarne odškodnine oziroma z merili iz člena 179 OZ ter povsem primerljiva z odškodninami, ki jih za podobne škode iz tega naslova sodišča prisojajo drugim oškodovancem (2. odstavek 179. člena OZ). Vsled gornjih ugotovitev se izkaže pritožba tožene stranke tudi v tem delu kot neutemeljena.

Upoštevajoč navedeno, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) Pravdni stranki morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka ni uspela s pritožbo, navedbe v odgovoru na pritožbo tožene stranke pa niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 oziroma členom 155 ZPP).