Jedro

Sodna praksa formalno gledano sicer ni pravni vir, ker je pač sodnik vezan na ustavo (tudi ta določa v 125. členu, da so sodniki vezani pri opravljanju sodniške funkcije na ustavo in zakon) in zakon (prvi odstavek 3. člena zakona o sodiščih, Ur. list RS, št. 14/94 in 45/95). Vendar je takšna praksa zelo pomembna pri odločanju sodišča. Več enakih sodb v podobnih primerih namreč ustvarja enotno sodno prakso, ta pa je trdna opora za razlago splošnih pravnih predpisov in še posebej tistih, ki vsebujejo pravne standarde, kot je na primer, povezano s tem sporom, pravična denarna odškodnina.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 8.5.1995, v kateri je tožnik dobil udarce v vratni in prsni del hrbtenice in v levo ramo, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka kot povzročiteljeva zavarovalnica plačati tožniku 1,629.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za negmotno škodo, in sicer za telesne bolečine 455.000,00 SIT od zahtevanih 800.000,00 SIT, za strah 227.600,00 SIT od zahtevanih 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 946.400,00 SIT od zahtevanih 400.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči še 101.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zvišalo je odškodnino za telesne bolečine na 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na zahtevanih 1,000.000,00 SIT in za strah na okroglih 230.000,00 SIT.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe je vložil tožnik revizijo z edinim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava po 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Višje sodišče ni obrazložilo, zakaj je dosojena odškodnina 1,730.000,00 SIT pravična odškodnina. Očitno je podcenjena odškodnina za telesne bolečine in prestana neugodja. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da gre v podobnih primerih odškodnina prav v vtoževani višini. Ni razloga za zavrnitev odškodnine za strah za 20.000,00 SIT.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Nerazumljivo je, zakaj revizija očita, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj je dosojena odškodnina pravična, ko pa v svojem uvodu posebej poudarja, da uveljavlja kot edini revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Pravkar omenjeni očitek pa je procesne narave. Ker revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na procesne kršitve (izvzemši tisto iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP, za katero v tej zadevi ne gre) ne bo odgovora na revizijsko trditev.

Ko se revizija ob stališču, da je prisojena odškodnina prenizka, sklicuje na sodno prakso, ravna prav. Sodna praksa formalno gledano sicer ni pravni vir, ker je pač sodnik vezan na ustavo (tudi ta določa v 125. členu, da so sodniki vezani pri opravljanju sodniške funkcije na ustavo in zakon) in zakon (prvi odstavek 3. člena zakona o sodiščih, Ur. list RS, št. 14/94 in 45/95). Vendar je takšna praksa zelo pomembna pri odločanju sodišča. Več enakih sodb v podobnih primerih namreč ustvarja enotno sodno prakso, ta pa je trdna opora za razlago splošnih pravnih predpisov in še posebej tistih, ki vsebujejo pravne standarde, kot je na primer, povezano s tem sporom, pravična denarna odškodnina. Toda prav primerjava s sodno prakso oziroma natančneje s prisojenimi odškodninami v primerljivih primerih, pokaže, da odškodnini za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ter za strah nista prenizko odmerjeni. Ob ugotovljenem obsegu in intenzivnosti bolečin, neprijetnosti in strahu v obravnavanem primeru se prisojeni odškodnini gibljeta v mejah razponov v primerljivih razsojenih zadevah.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po povedanem ni podan. Zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).