Jedro

Pritožnikovo stališče, da posest ne zahteva stalne dejanske oblasti nad stvarjo je sicer materialnopravno pravilno, vendar za odločitev v tej zadevi ne odločilno. Pri tožniku namreč ne gre za primer, ko bi posest izvrševal redko, občasno, ampak za primer, ko posesti ni izvrševal že več let, izvrševal pa jo je nekdo drug na način, ki izključuje tožnikovo zatrjevano izvrševanje posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka v 8 dneh vzpostaviti prvotno stanje zemljišča na severnem delu parcele št. 1036, ki ga je preorala v širini najmanj 4 metre, s prepovedjo takšnih ali podobnih posegov v bodoče. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 839,97 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da ga višje sodišče razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Graja zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbenega zahtevka in vztraja pri stališču, da je določitev meje v tej zadevi predhodno vprašanje.

Pojasnjuje, da se zadnje stanje posesti vedno dokazuje z ogledom na kraju samem in zaslišanjem prič. Sodišče prve stopnje pa prič ni zaslišalo in ogleda ni opravilo, zato ni moglo ugotoviti zadnjega stanja posesti. Opozarja, da za posest ni nujno vsakodnevno izvajanje aktivnosti v smeri izvrševanja posesti, zadošča, da jih posestnik izvaja, kadar se mu zahoče. Če je sodišče na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da on zadnjih nekaj let ni izvrševal posesti, to še ne pomeni, da je ni mogel izvrševati, če bi to želel in jo je izgubil. Zato sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi vsekakor vedele povedati, kdo je imel sporni del zemljišča do motenja v posesti.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče v skladu s 1. odstavkom 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Stališče sodišča prve stopnje, da vprašanje meje, torej lastninske pravice, v pravdi zaradi motenja posesti ni pravno odločilno, je že zato pravilno.1

6. Tožnik zahteva varstvo pred motenjem posesti s preoranjem. Trdil je2, da je sam (in prej pravni predniki) pred motenjem posest spornega pasu izvrševal tako, da so predel 45 let obdelovali: najmanj enkrat letno kosili, jeseni grabili listje, občasno pa odstranili grmičevje in robide. Sodišče prve stopnje je (na podlagi tožnikove izpovedi) ugotovilo, da so zadnjič kosili in grabili listje pred devetimi ali desetimi leti, zanje pa je še zatem kosil A. A. (nazadnje pred štirimi do petimi leti), zadnje čiščenje grmovja pa so opravili pred sedmimi ali osmimi leti. Na podlagi PISO posnetka iz leta 2018 (priloga A 13) in fotografij (priloge A 5 do A 7, B 2 in A 9) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila že tedaj njiva na zahodnem delu parcele 1033 zorana vse do meje z rastjem na zahodnem delu; pred oranjem 11. 6. 2019 pa je bilo na spornem delu koruzišče, torej tudi njiva.

7. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo zadnjega stanja posesti, kar (po povzetem) ne drži. Zaradi neugotovljenega zadnjega stanja posesti, trdi pritožnik, naj bi sodišče naredilo _„napako zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja“,_ a dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o zadnjem stanju posesti3 vsebinsko sploh ne izpodbija. Katera od v prejšnjem odstavku obrazložitve povzetih dejanskih ugotovitev naj bi bila napačna in zakaj, ne pojasni. Sodišču prve stopnje sicer očita, da ni opravilo ogleda in zaslišalo prič. A če je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo že z zaslišanjem samega tožnika4, bi bilo takšno kopičenje dokazov (posebej v zadevi, ki jo je treba obravnavati hitro, prim. 425. člen ZPP) samo sebi namen. Izvedba dokazov je namenjena ugotovitvi dejstev in če so ta ugotovljena pravilno (drugačen zaključek glede na vsebino pritožbe ni mogoč), neizvedba nadaljnjih predlaganih dokazov ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Pritožnikovo stališče, da posest ne zahteva stalne dejanske oblasti nad stvarjo, ampak zadošča da jo posestnik izvršuje, kadar želi, je sicer materialnopravno pravilno, za odločitev v tej zadevi pa ne odločilno. Pri tožniku namreč ne gre za primer, ko bi posest izvrševal redko, občasno, a vendarle kadarkoli jo je želel, ampak za primer, ko posesti (ne na zatrjevani ne na kak drug način) ni izvrševal že več let, izvrševal pa jo je nekdo drug, ta pa na način ki izključuje po tožniku zatrjevano izvrševanje posesti. Z zatrjevanim ravnanjem torej ni bilo poseženo v dotedanji način izvrševanja posesti oziroma v zadnje stanje posesti, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pravilna.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj glede na obrazloženo niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

1 In skladno z ustaljeno sodno prakso; prim. sklepi VSL I Cp 603/2011, II Cp 2950/2011, I Cp 3469/2014, II Cp 714/2016, II Cp 2536/2016, II Cp 2550/2018 in VSM I Cp 863/2017. 2 Na naroku 2. 6. 2021; prej navedb o posesti ni podal, ampak je navedel le, da je lastnik sporne nepremičnine. 3 Iz katerih je mogoč le zaključek, da tožnik posesti na zatrjevani način ni izvrševal in da je posest izvrševala tožena stranka. 4 In drugačen zaključek glede na vsebino pritožbe ni mogoč.