Jedro

V obrazložitvi izpodbijanih sklepov niso navedene konkretne ugotovitve glede vročanja odmernih odločb, ki so izvršilni naslovi, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti zaključke o pravilni vročitvi in posledično izvršljivosti teh odločb. Zato ni zadostne podlage za zaključek, da je bilo za izdajo izpodbijanih sklepov relevantno procesno dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklepi Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-71960/2018-1 06 z dne 15. 5. 2018, št. DT 4934-71959/2018-1 06 z dne 15. 5. 2018 in št. DT 4934-72437/2018-1 06-720-12 z dne 16. 5. 2018 se odpravijo ter se zadeve vrnejo istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom št. DT 4934-71960/2018-1 06 z dne 15. 5. 2018 o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke (v nadaljevanju: sklep DP) je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) sklenila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 15. 5. 2018: glavnica 3.829,77 EUR, zamudne obresti 939,04 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 4.778,81 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 16. 5. 2018 do plačila posamezne obveznosti. V nadaljevanju izreka se Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) Slovenije kot izplačevalcu nalaga, da izvrši sklep z rubežem denarnih prejemkov tožnika. V 4. točki izreka so našteti izvršilni naslovi, na katerih temeljijo terjane obveznosti, z datumi izvršljivosti in dolgovanimi zneski, in sicer so v tabeli pod zap. št. od 1 do 16 navedeni: sklep DP (za stroške izvršbe v znesku 10,00 EUR), odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) št. 4224-00135/2014 z dne 1. 10. 2014, št. 4224-000135/2014-06-1301-03-HF z dne 3. 6. 2014, št. 4224-011902/2014 z dne 1. 10. 2014, št. 4224-011902/2014-06-1301-03-KF z dne 4. 9. 2014, št. 4224-010983/2015-06-135-03-KF z dne 21. 9. 2015, št. 4224-010983/2015-06-135-03-KF z dne 21. 9. 2015, št. 4224-000222/2015-06-135-03-HF z dne 10. 11. 2015, št. 4224-000222/2015-06-135-03-HF z dne 10. 11. 2015, št. 4224-1828/2016-000017-06-135 z dne 4. 7. 2016, št. 4224-1828/2016-000017-06-135 z dne 4. 7. 2016 in št. 4224-1822/2016-017107-06-135 z dne 26. 9. 2016, odločba o odmeri davka na promet nepremičnin št. 4236-46896/2016 z dne 16. 12. 2016 ter odločbe o odmeri NUSZ št. 4224-1822/2016-017107-06-135 z dne 26. 9. 2016, št. 4224-1822/2016-017107-06-135 z dne 26. 9. 2016 in št. 4224-1822/2016-017107-06-135 z dne 26. 9. 2016 (kadar gre za enake številke in datume odločb, so različni datumi izvršljivosti pri posameznih zneskih dolgovanih obveznosti). Iz izreka sklepa DP je še razvidno, da se izplačevalcu prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov tožniku, da ta plača vse stroške davčne izvršbe ter da tožnikova pritožba in ugovor izplačevalca zoper sklep ne zadržita njegove izvršitve.

2. S sklepom št. DT 4934-71959/2018-1 06 z dne 15. 5. 2018 o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva (v nadaljevanju: sklep DS) je prvostopenjski organ sklenil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 15. 5. 2018: glavnica 3.829,77 EUR, zamudne obresti 939,04 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 4.778,81 EUR. Iz nadaljevanja izreka je razvidno, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri Banka A. d.d., kako se opravi rubež ter da je banka od označenih glavnic dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 16. 5. 2018 do plačila posamezne obveznosti. V 4. točki izreka so navedeni izvršilni naslovi, na katerih temeljijo obveznosti, in sicer so v tabeli pod zap. št. od 1 do 16 našteti: sklep DS (za stroške izvršbe v znesku 10,00 EUR) ter odločba o odmeri davka na promet nepremičnin in odločbe o odmeri NUSZ, z datumi izvršljivosti in dolgovanimi zneski, kot je navedeno v sklepu DP. Iz izreka sklepa DS še izhaja, da se banki prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, temu pa razpolagati z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po tem sklepu; da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik in da njegova pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

3. S sklepom št. DT 4934-72437/2018-1 06-720-12 z dne 16. 5. 2018 o davčni izvršbi na premičnine (v nadaljevanju: sklep PR) je prvostopenjski organ sklenil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 16. 5. 2018: glavnica 3.829,77 EUR, zamudne obresti 939,99 EUR, stroški davčne izvršbe 50,00 EUR, skupaj 4.819,76 EUR. Od označenih glavnic v tabeli je treba obračunati in plačati tudi nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 17. 5. 2018 do plačila posamezne obveznosti. V 2. točki izreka sklepa PR so navedeni izvršilni naslovi, na katerih temeljijo tožnikove obveznosti, z datumi izvršljivosti in dolgovanimi zneski, in sicer tudi v tem sklepu v tabeli pod zap. št. od 1 do 16 našteti: sklep PR (za stroške izvršbe v znesku 50,00 EUR) ter odločba o odmeri davka na promet nepremičnin in odločbe o odmeri NUSZ, ki so navedeni v sklepih DP in DS. Iz nadaljevanja izreka sklepa PR je razvidno, kako in s katerimi omejitvami se opravi izvršba na premičnine, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, da bo o morebitnih nadaljnjih stroških izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

4. Kot je navedeno v obrazložitvi vseh treh zgoraj povzetih sklepov, iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti iz izreka sklepov, zato je bilo zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 treba začeti davčno izvršbo. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ citira za zadeve relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in v zvezi z obračunom zamudnih obresti tudi 31. člen pred tem veljavnega ZDavP-1. 5. Tožnik je zoper navedene sklepe vložil pritožbe. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je dne 21. 12. 2018 pod št. DT-499-29-519/2018-7 izdalo najprej sklep, da pritožbeni postopki zoper sklepe DP, DS in PR združijo v en postopek, ter nato odločbo (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), s katero je tožnikove pritožbe zoper sklepe DP, DS in PR zavrnilo ter ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. V utemeljitvi sklepa o združitvi postopkov se drugostopenjski organ sklicuje na določbe 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). V obrazložitvi odločbe povzame vsebino obravnavanih pritožb ter ugotavlja, da niso utemeljene. Citira določbe 143., 145. in 151. člena ZDavP-2 ter navaja, da je iz tabel v izrekih izpodbijanih sklepov razvidno, da se poleg stroškov teh sklepov terja tožnikov dolg iz naslova NUSZ na podlagi posameznih odločb o odmeri NUSZ za leta 2014, 2015 in 2016 ter dolg iz naslova davka na promet nepremičnin na podlagi odločbe z dne 16. 12. 2016, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Nato drugostopenjski organ na podlagi podatkov AJPES ugotavlja, da je bil nad tožnikom dne 31. 1. 2014 začet postopek osebnega stečaja št. St 212/2014, ki je bil pravnomočno končan dne 24. 3. 2018. V omenjenem postopku je bil dne 24. 8. 2017 izdan sklep o odpustu obveznosti, s katerim je sodišče odločilo, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika (tožnika), ki so nastale do 31. 1. 2014, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Iz 3. točke izreka sklepa o odpustu še izhaja, da s pravnomočnostjo sklepa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve iz 2. točke izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti tega sklepa ni bila plačana, razen terjatev, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso v tem postopku osebnega stečaja, v skladu s 410. členom ZFPPIPP. Po navedenem drugostopenjski organ ugotavlja, da so vse z izpodbijanimi sklepi terjane obveznosti nastale in zapadle v plačilo po začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom, kar pomeni, da pravnomočni sklep o odpustu obveznosti nanje ne učinkuje. V zvezi z ugovorom, da se odločbi pod zap. št. 3 in 5 tabel v izrekih sklepov delno nanašata na obdobje pred začetkom stečajnega postopka, odgovarja, da se z izpodbijanimi sklepi sicer terja tudi obveznosti na podlagi odločb o odmeri NUSZ za leto 2014 (št. 4224-000135/2014-06-1301-03-HF z dne 3. 6. 2014 in št. 4224-011902/2014-06-1301-03-KF z dne 4. 9. 2014), vendar so te obveznosti v sklepih sorazmerno obračunane zgolj za obdobje po začetku stečajnega postopka (od 31. 1. 2014 do 31. 12. 2014) in ne za celotno leto 2014. 6. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZFPPIPP obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, štejejo za stroške stečajnega postopka. Ti se delijo na tekoče in občasne stroške (355. člen ZFPPIPP). Stroški stečajnega postopka se v stečajnem postopku poravnajo pred poplačilom terjatev drugih upnikov iz razdelitvene mase, in sicer praviloma na podlagi sklepa sodišča o soglasju k plačilu (357. člen ZFPPIPP). Tožnik prav tako pravilno navaja, da je za tovrstne obveznosti pod določenimi pogoji kljub teku stečajnega postopka mogoče začeti izvršilni postopek (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Ob tem drugostopenjski organ še dodaja, da se za t.i. prave stroške stečajnega postopka, ki jih je dolžan plačati stečajni upravitelj v breme stečajne mase, štejejo tiste po začetku stečaja nastale obveznosti, ki se nanašajo na stečajno maso oziroma upravljanje in unovčenje premoženja, ki je njen del (tudi npr. NUSZ v zvezi z nepremičnino, ki je del stečajne mase), medtem ko mora ostale stroške, ki stečajnemu dolžniku nastajajo tekom stečajnega postopka in se ne tičejo stečajne mase oziroma stečajnega postopka (npr. najemnina, stroški vode, elektrike, NUSZ za nepremičnino, ki ni del stečajne mase) plačati sam dolžnik iz premoženja, ki je izvzeto iz stečajne mase. Ne glede na pojasnjeno pa ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da po začetku postopka osebnega stečaja nastalih obveznosti, ki v okviru tega postopka niso bile poplačane, po njegovem končanju ne bi bilo mogoče terjati v izvršilnem postopku. Iz določb ZFPPIPP to ne izhaja. Obveznosti dolžnika, ki v postopku osebnega stečaja niso bile poplačane, lahko prenehajo le na podlagi pravnomočnega sklepa o odpustu obveznosti, ki pa ne učinkuje na obveznosti, nastale po začetku postopka osebnega stečaja. Zato ni ovire, da se te obveznosti, kolikor v stečajnem postopku niso bile poravnane, po njegovem zaključku terjajo v izvršilnem postopku (ne glede na to, ali gre za stroške, ki se praviloma krijejo iz stečajne mase, ali za stroške, ki jih mora plačati sam dolžnik). Na podlagi podatkov spisov drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je bila v času trajanja stečajnega postopka nad tožnikom delno poravnana obveznost iz naslova davka na promet nepremičnin po odločbi z dne 16. 12. 2016, in sicer v znesku 515,51 EUR, medtem ko je preostanek v znesku 124,74 EUR ostal neporavnan. Z izpodbijanimi sklepi terjane obveznosti iz naslova NUSZ niso bile poravnane niti v delu. Ob tem drugostopenjski organ pripominja, da so bile odločbe o odmeri NUSZ za leta 2014, 2015 in 2016 glede na podatke spisa vročene (tudi) osebno tožniku, zato so protispisne navedbe, da jih ni prejel (iz vročilnic pa tudi ne izhaja, da bi sprejem odločb odklonil). Glede na navedeno so bile po mnenju drugostopenjskega organa izpolnjene vse predpostavke za začetek davčne izvršbe: obstajali so izvršljivi izvršilni naslovi, v času izdaje izpodbijanih sklepov pa terjane obveznosti še niso bile plačane, pri čemer razlogi za neplačilo z vidika pravilnosti in zakonitosti sklepov o davčni izvršbi niso pomembni. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bilo z rubežnim in cenilnim zapisnikom št. DT 4934-72437/2018-1 06-720-12 ugotovljeno, da tožnik nima rubljivega premoženja, drugostopenjski organ pojasni, da takšna ugotovitev lahko pomeni zgolj okoliščino, ki ima za posledico nemožnost izvršitve sklepa o davčni izvršbi, ne more pa vplivati na samo pravilnost takšnega sklepa.

7. Tožnik je vložil tožbo na odpravo sklepa DP, sklepa DS, sklepa PR in tudi sklepa prvostopenjskega organa št. DT 4934-92041/2018-1 06 z dne 22. 6. 2018 o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke (v nadaljevanju: sklep z dne 22. 6. 2018, s katerim je bilo sklenjeno, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 22. 6. 2018 znaša: glavnica 50,00 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj: 60,00 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od 23. 6. 2018 do plačila posamezne obveznosti, in sicer se izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnik prejema pri ZPIZ Slovenije).

8. V tožbi navaja, da je prejel sklepe za izterjavo obveznosti v višini 4.819,76 EUR, ki temeljijo na v njih navedenih izvršilnih naslovih (v tem delu citira vsebino izreka sklepa DS), vendar tožnik ni davčni dolžnik. Poudarja, da se je zoper njega vodil postopek osebnega stečaja št. St ... (od oklica začetka stečajnega postopka 31. 1. 2014 do pravnomočnosti sklepa o njegovem končanju z dne 8. 3. 2018), v katerem mu je bil izdan pravnomočni sklep o odpustu obveznosti z dne 24. 8. 2017. V obravnavani izvršbi davčni organ izterjuje terjatve, ki si jih ni poplačal v postopku osebnega stečaja. Te terjatve ne spadajo med terjatve po 408. oziroma 21. in 390. členu ZFPPIPP, za katere ne velja sklep o odpustu obveznosti, niti ni krivda za neplačilo davčnega dolga na tožnikovi strani, ampak na strani davčnega organa. Ta je v obravnavanem primeru upnik davčnih terjatev, ki so nastale (z upravljanjem in prodajo premoženja stečajne mase) tekom stečajnega postopka in zato pomenijo stroške stečajnega postopka. Položaj upnika takšne terjatve je varovan s pravico do prednostnega poplačila in z možnostjo prisilne izvršitve obveznosti (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP), ki bi jih poplačal stečajni upravitelj za račun stečajnega postopka. Vendar v slednjem davčni organ ni zahteval poplačila terjatev skozi procesne pravice, ki jih ima po ZFPPIPP in ZDavP-2, svojo procesno neaktivnost pa skuša sedaj prevaliti na tožnika, ki z nastankom davčnega dolga nima ničesar. Davčni organ bi se lahko prepričal, da je stečajna masa višja od stečajnih stroškov in bi se lahko prednostno poplačal. Na sklep o končanju stečajnega postopka bi, če kot upnik stečajnih stroškov ni bil poplačan, moral vložiti pritožbo, predhodno pa bi lahko vložil pritožbo zoper sklep o končni razdelitvi. Tožnik navaja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka pravna subjektiviteta stečajnega dolžnika ugasne, ter da je namerno napačna trditev iz drugostopenjske odločbe, da nepremičnine, za katere je bila izdana odmerna odločba, niso pomenile stečajne mase.

9. V nadaljevanju tožbe poudarja, da davčna obveznost ne nastane z vročitvijo odločbe, temveč z nastankom davčnega dogodka, ter da mora davčni organ davčne odločbe pravilno vročati. Tožniku je bila v času trajanja stečajnega postopka poslovna sposobnost omejena, zato po zakonu ne plačuje stroškov stečajnega postopka niti ne more tega od njega zahtevati davčni organ. Stečajni dolžnik namreč ne more razpolagati s svojim premoženjem, ker to oblikuje stečajno maso. Davčni organ je bil seznanjen z dejstvom, da so vse tožnikove nepremičnine oblikovale stečajno maso, in tudi z njihovimi prodajami. Tržno zanimive nepremičnine so bile namreč skorajda v celoti prodane, nepremičnine brez vrednosti, ki jih po več neuspešnih prodajah tudi upniki niso hoteli prevzeti, pa so ostale tožniku. Davčni organ v nasprotju s prvim odstavkom 106. člena ZDavP-2 davčnega dolga ni prvenstveno uveljavljal v stečajnem postopku, temveč je z izterjavo čakal več let in z njo pričel šele po pravnomočnem končanju postopka osebnega stečaja nad tožnikom. S tem je kršil prvi odstavek 143. člena ZDavP-2 kot tudi osnovno načelo davčne izvršbe, po katerem je davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo davčnega dolžnika in poskrbeti, da je izvršba za tega čim manj neugodna (drugi odstavek 142. člena ZDavP-2). Z izpodbijanimi sklepi posega v tožnikov edini dohodek (pokojnino) in s tem v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine, čeprav bi se lahko poplačal v okviru postopka osebnega stečaja nad tožnikom, pa tega ni storil. Tožnik predlaga, da sodišče razsodi, da se izpodbijani sklepi o davčni izvršbi odpravijo in se ugotovi, da tožnik ni dolžnik davčnega dolga po izvršilnih naslovih, kot so našteti v sklepu DS. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je to sodišče zavrnilo s sklepom št. III U 45/2019-10 z dne 21. 2. 2019, ki je pravnomočen.

11. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadev, v odgovoru na tožbo zoper sklep DP, sklep DS in sklep PR vztraja pri razlogih iz navedenih sklepov in drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Prereka tožbene navedbe in pojasnjuje, da po zaključenem postopku osebnega stečaja stečajni dolžnik ne preneha in da tudi ne prenehajo vse njegove obveznosti, temveč le tiste, na katere učinkuje pravnomočen sklep o odpustu obveznosti. Drugostopenjski organ ni nikjer navedel, da nepremičnine, v zvezi s katerimi so bile izdane odmerne odločbe, ki so predmet izterjave, niso bile del stečajne mase. Zgolj pojasnil je razliko med t.i. pravimi in ostalimi stroški stečajnega postopka, ne glede na to pa, kot je obrazložil v nadaljevanju, ni ovire, da se te obveznosti po zaključenem stečajnem postopku, kolikor v njem niso bile poravnane, terjajo v izvršilnem postopku, če odpust obveznosti nanje ne učinkuje. Za izdajo sklepov o davčni izvršbi je bistveno le, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov in neporavnana obveznost. Tožnik v tožbi navaja, da ne ve, ali so bile odmerne odločbe vročene tudi stečajnemu upravitelju, v pritožbah pa je navajal, da so bile vročene stečajnemu upravitelju in da jih sam ni prejel. V drugostopenjski odločbi je bilo pojasnjeno, da jih je prejel tudi tožnik, kar izkazujejo vročilnice v spisu. Toženka zavrača očitek o kršitvi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 in pojasnjuje, da je davčni organ pri začetku davčne izvršbe omejen zgolj z določbami 125. in 126. člena ZDavP-2, ki urejajo zastaranje pravice do izterjave davka, kar je bilo v konkretnem primeru upoštevano.

12. Tožnik v nadaljnji vlogi vztraja pri navedbah, da obveznosti, ki pomenijo stroške stečajnega postopka, niso dolgovi bivšega stečajnega dolžnika; da se odločbe, namenjene stečajnemu dolžniku, v času stečajnega postopka vročajo stečajnemu upravitelju ter da se z začetkom postopka osebnega stečaja omeji poslovna in s tem tudi procesna sposobnost stečajnega dolžnika, ki se zato ne more veljavno izjasnjevati v upravnih, davčnih ali sodnih postopkih.

13. S sklepom št. III U 45/2019-21 z dne 23. 4. 2021 je sodišče ta postopek razdružilo tako, da se v tem upravnem sporu (št. III U 45/2019) obravnava in odloča o tožbi zoper izpodbijane sklep DP, DS in PR; v upravnem sporu, vodenem pod št. III U 93/2021, pa se obravnava in odloča o tožbi zoper sklep z dne 22. 6. 2018. K I. točki izreka:

14. Tožba zoper izpodbijane sklepe o davčni izvršbi, ki so predmet presoje v tem upravnem sporu (torej zoper sklepe DP, DS in PR), je utemeljena iz naslednjih razlogov:

15. Po določbah ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo, če davek1 ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, in sicer se izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). V skladu s prvim odstavkom 145. člena tega zakona se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Pogoj za začetek davčne izvršbe je izvršljiv izvršilni naslov. To je razvidno iz določb drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, v katerem so našteti izvršilni naslovi v smislu prvega odstavka tega člena (med katerimi je tudi izvršljiva odločba o odmeri davka), kot tudi iz 3. točke 151. člena ZDavP-2, po kateri mora izrek sklepa o davčni izvršbi vsebovati izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. 16. V obravnavanem primeru se, kot kažejo tudi navedbe obeh strank v tem upravnem sporu, izpostavlja prav vprašanje izpolnjenosti navedenega pogoja (izvršljivosti) glede odmernih odločb, ki so kot izvršilni naslovi navedene v izpodbijanih sklepih. Kot izhaja iz določb 224. člena ZUP,2 ki urejajo izvršljivost upravne odločbe, se namreč vprašanje izvršljivosti veže na vprašanje vročitve odločbe stranki. S tem, ko je tožnik v pritožbah zoper izpodbijane sklepe podal navedbe glede vročanja odmernih odločb, ki pomenijo izvršilne naslove, se je glede na omenjeno zakonsko ureditev kot relevantno postavilo vprašanje njihove izvršljivosti kot formalne predpostavke za izdajo sklepov o davčni izvršbi. Drugostopenjski organ bi zato moral utemeljiti v izpodbijanih sklepih navedene datume izvršljivosti posameznih obveznosti in v tej zvezi tudi konkretno obrazložiti, kdaj in kako je bila opravljena vročitev posameznih odmernih odločb. V tej zvezi sodišče pripominja, da v obravnavanem primeru glede na predložene spise zadev ne gre za davčno izvršbo na podlagi aktov, ki bi jih kot izvršilne naslove izdal drug upravni organ (ne FURS) ali sodišče in ki bi bili opremljeni s potrdili organa izdajatelja o njihovi izvršljivosti. Iz upravnih spisov je razvidno, da se je vprašanje vročitve odmernih odločb že drugostopenjskemu organu kazalo kot pomembno za odločitev, saj je od prvostopenjskega organa zahteval dopolnitev spisov tudi s tega vidika. Glede na povedano bi v svoji odločbi moral dopolniti razloge izpodbijanih sklepov v smislu utemeljitve navedenih podatkov o izvršljivosti posameznih obveznosti oziroma izvršilnih naslovov ter zato v svoji obrazložitvi navesti konkretne ugotovitve o vročitvi vsake posamezne odmerne odločbe. V tej zvezi sodišče opozarja na določbo 251. člena ZFPPIPP, po kateri je po začetku stečajnega postopka vsa pisanja v sodnih in drugih postopkih, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki ali drugemu udeležencu postopka, treba vročiti stečajnemu upravitelju. Stečajni upravitelj je namreč tudi tisti, ki je pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase (glej določbo prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP in stališča, ki jih je v zvezi z njeno razlago zavzela sodna praksa, npr. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 124/2015 z dne 22. 11. 2016 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 223/2017 z dne 9. 5. 2017).

17. Glede na povedano za potrditev izpodbijanih sklepov kot pravilnih in zakonitih ne zadošča splošna navedba drugostopenjskega organa, da so bile odločbe o odmeri NUSZ za leta 2014, 2015 in 2016 glede na podatke spisa vročene (tudi) osebno tožniku in da iz vročilnic ne izhaja, da bi tožnik njihov sprejem odklonil. Pri tem sodišče izpostavlja, da so zakonska pravila o vročanju (stečajnemu dolžniku) kogentne narave, ter nadalje, da niti v obrazložitvi drugostopenjske odločbe niso navedene konkretne ugotovitve glede vročanja odmernih odločb, ki so izvršilni naslovi, na podlagi katerih bi bilo mogoče napraviti zaključke o pravilni vročitvi in posledično izvršljivosti teh odločb. Pri čemer sodišče dodaja, da vročanje odločb o odmeri NUSZ v skladu z 251. členom ZFPPIPP v spisih zadev niti ni z ničemer izkazano.

18. Razlogi, ki so pomembni za izdajo in presojo izpodbijanih sklepov, so torej tudi po izdaji drugostopenjske odločbe ostali pomanjkljivi, kar posledično pomeni, da tudi ni zadostne podlage za zaključek, da je bilo za izdajo izpodbijanih sklepov relevantno procesno dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijane sklepe odpravilo ter zadeve, skladno s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

19. Ker je bilo že iz opisanih razlogov tožbi treba ugoditi, se sodišče v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo. V tej zvezi le pripominja, da ureditve oziroma posledic (zaključka) osebnega stečaja in stečaja nad pravno osebo ni mogoče v vsem enačiti (saj pravna oseba po zaključenem stečaju preneha, kar za fizično osebo ne velja). V primeru osebnega stečaja preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo zgolj glede tistih terjatev, za katere tako določa zakon. Odpust obveznosti v skladu s prvim odstavkom 408. členom ZFPPIPP učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. Kaj drugega tudi iz v tožnikovem primeru izdanega sklepa St ... z dne 24. 8. 2017 ni videti. Navedeno se sklada z ureditvijo iz 106. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje sam tožnik. Prvi odstavek tega člena določa, da davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati. Ne glede na citirano določbo pa se po drugem odstavku 106. člena ZDavP-2 davek ne odpiše, kadar se je nad davčnim zavezancem končal postopek osebnega stečaja; davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, se odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpusti obveznosti. Sodišče zgolj še dodaja, da bo davčni organ v ponovnem postopku, če bo to glede na ostale ugotovitve relevantno oziroma potrebno, lahko tudi podrobneje utemeljil, kdaj so glede na zakonsko ureditev nastale posamezne terjane obveznosti. Kolikor bi tožnik z ugovori v tem upravnem sporu izpodbijal tudi pravilnost in zakonitost samih odmernih odločb, ki pomenijo izvršilne naslove, pa sodišče še pojasnjuje, da glede na sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2 s takšnimi ugovori s pritožbo in posledično tudi s tožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče uspeti, ampak je takšne ugovore treba uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper odmerne odločbe.

20. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo na podlagi tožbe, izpodbijanih sklepov in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijane sklepe odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijane sklepe, ki so predmet tega upravnega spora, odpravilo, tožniku (ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik) na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 pripada pavšalni znesek povračila stroškov po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v višini 15,00 EUR, ki mu ga mora povrniti toženka v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika, OZ). S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške, povezane s postopkom v upravnem sporu na prvi stopnji (razen sodnih taks), vključno z materialnimi stroški in stroški glede zahteve za izdajo začasne odredbe. Glede vrnitve v tem upravnem sporu plačanih sodnih taks tožniku pa bo sodišče skladno s prakso, ustaljeno v upravnih sporih, postopalo po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Za davek po ZDavP-2 se štejejo denarni prihodki, opredeljeni v drugem odstavku 3. člena tega zakona (med katere spada tudi NUSZ), pa tudi pripadajoče dajatve iz četrtega odstavka istega člena, če ni z ZDavP-2 drugače določeno. 2 ZUP se v obravnavanem primeru uporablja skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2.