Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določba 48. člena SPZ se uporablja tudi pri vlaganjih enega od solastnikov v solastno nepremičnino; vsako vlaganje ob izostanku ustreznega dogovora ima lahko za posledico povečanje vrednosti solastnih deležev sorazmerno v korist vseh solastnikov, graditelju pa ostane le verzijski zahtevek ob omenjenih zakonskih pogojih. Nepremičnina je po novi ureditvi prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (prvi odstavek 18. člena SPZ) in zato ne more pri povečanju vrednosti nepremičnine nastati v pravnem smislu nova stvar. Nepremičnina je glede na določbo 54. člena SPZ vselej glavna stvar ter se lastninska pravica na nepremičnini razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine. Z uveljavitvijo SPZ pa tudi ne pridejo več v poštev določbe o spojitvi ter izdelavi nove nepremičnine (55. in 57. člen SPZ), ker se nanašajo le na premične stvari.
Tožnik bi moral dokazati, da je bila sklenjena nova pogodba (dogovor), s katero(im) so bili spremenjeni solastninski deleži, določeni v zemljiškoknjižni listini z dne 5.3.1993. Zgolj v tem primeru bi lahko uveljavil višji solastninski delež na podlagi stvarnopravnih učinkov takšnega pravnega posla.
Pritožbi se delno ugodi – glede II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (zavrnilna odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku) in glede III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o stroških postopka), in se v teh delih sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem delu vrne zadeva sodišča prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu - glede I. točke izreka sodbe (zavrnilna odločitev o primarnem tožbenem zahtevku) pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v tem delu.
O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: 1.) na ugotovitev, da znašajo solastninski deleži na nepremičnini, parc. št. 126/31, vpisani v vl. št. 242, k.o. Š., in na nepremičnini, parc. št. 126/24 in parc. št. 126/30, vpisani v vl. št. 320, k.o. Š., za tožnika Z. P. 5/10 celote, za prvotoženko Z. Z. 3/10 celote, za drugotoženca K. Z. 1/10 celote in za tretjo toženko K. S. 1/10 celote, 2.) da je tožena stranka dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe izdati zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo pri njihovih solastnih deležih pri nepremičnini, parc. št. 126/31 – stanovanjska stavba v izmeri 102 m2, vpisana v vl. št. 242, k.o. Š., in pri njihovih solastnih deležih nepremičnine parc. št. 126/24 – travnik v izmeri 567 m2 in parc. št. 126/30 – dvorišče v izmeri 301 m2 in garaža v izmeri 52 m2, ki sta vpisani v vl. št. 320, k.o. Š., vknjižila sprememba solastnega deleža, in sicer za Z. P., rojenega 10.11.1961 do 5/10 celote gornje nepremičnine, Z. Z., rojena 15.4.1963 do 3/10 celote gornje nepremičnine, za K. Z., rojen …... do 1/10 celote gornje nepremičnine in K. S., rojena ….. do 1/10 celote gornje nepremičnine, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek, uveljavljan v okviru primarnega zahtevka. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 37.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter na povrnitev vseh pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da toženim strankam plača pravdne stroške v znesku 2.880,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.
Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom poudarja, da so zaključki izpodbijane sodbe v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je v predmetnem postopku predlagala tožeča stranka in katere je v dokazne namene tudi vpogledalo sodišče ob izdaji izpodbijane sodbe, kakor tudi z veljavno sodno prakso, podrejeno pa celo preuranjen. Tožeča stranka je v svojih izpovedbah jasno in nedvoumno navedla, katera dela so se na sporni nepremičnini opravila in kdaj so se ta dela opravila. Za takšne svoje navedbe je tožeča stranka tudi podala ustrezne dokaze, ki se nahajajo bodisi v sodnem spisu predmetne zadeve ali pa v sodnem spisu Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. P 78/2009 (prej P 204/2004). Iz izpovedbe tožeče stranke in iz predloženih listinskih dokazil jasno izhaja, da je tožeča stranka v sporno nepremičnino vložila izdatna sredstva, na podlagi katerih je sporna nepremičnina sedaj bistveno drugačnega izgleda, kot je bila leta 1991, ko se je tožeča stranka skupaj s svojima otrokoma in prvotoženo stranko naselila v sporni nepremičnini. Stanje nepremičnine leta 1991 jasno opisujeta tako tožeča stranka kakor tudi prvotožena stranka. Iz obeh izpovedb je mogoče jasno razbrati, da je bila sporna nepremičnina v letu 1991 v zelo slabem stanju in je nepremičnina komaj izpolnjevala minimalne pogoje za življenje v njej, saj je bila nujno potrebna rednih vzdrževalnih del, ki se zadnjih nekaj 10 let sploh niso izvajala. Kakšno je bilo dejansko stanje sporne nepremičnine prikazujejo tudi v dokazne namene vpogledane slike, ki zgolj potrjujejo izpovedbo tožeče stranke. Tožeča stranka torej ni izvedla samo in zgolj rednih vzdrževalnih del, temveč je v obsežnih adaptacijah tako uredila ter preuredila sporno nepremičnino, da je zaključek izpodbijane sodbe, da ne gre za novo stvar, povsem zgrešen. Tožeča stranka je predlagala tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi med drugim nedvomno ugotovil, da tako obsežna adaptacija in predelava stanovanjskega objekta z ureditvijo novih kopalnic, postavitvijo drugačne strehe, montaže novega sistema centralnega ogrevanja in izdelava dveh prizidkov nedvomno predstavlja povsem novo gradbeno enoto, kar ima za posledico v konkretnem primeru ugotovitev, da gre za povsem novo stvar. Med pravdnima strankama je bil dosežen nekakšen ustni dogovor o tem, na kakšen način se bo skupna nepremičnina razdelila ob smrti drugotoženca. Na podlagi takšnega ustnega dogovora bi tretjetožena stranka sama pridobila lastninsko pravico nad stanovanjem v K., kjer je do nedavnega še prebival drugotoženi, tožnik in prvotožena stranka pa bi pridobila v last sporno nepremičnino in sicer vsak do ½ celote. Takšen dogovor je bil dosežen na podlagi obljube tožnika, da bo vlagal svoja sredstva v sporno nepremičnino, s čimer bi sporna nepremičnina zopet postala sposobna za normalno bivanje. Če takšnega dogovora ne bi bilo, tožnik ne bi vlagal lastnih sredstev v sporno nepremičnino, ampak kot je izpovedal bi jih raje vložil v nakup druge nepremičnine za potrebe svoje takrat že obstoječe družine. S tožbo je tožnik nedvomno uveljavljal tudi večje deleže na skupnem premoženju zoper prvotoženo stranko, kateri je priznal delno povečanje le ob dejstvu, da je med tožnikom in prvotoženko obstajala v tem času zakonska zveza. Tožeča stranka je celo predlagala združitev predmetne zadeve z ostalimi pravdnimi zadevami, ko prvotoženka uveljavlja delež na skupnem premoženju, pri čemer v navedenih zadevah povsem zamolči delež, ki ga je tožnik vložil v nepremičnino. Če ne drugače, se je nedvomno spremenil delež med tožnikom in prvotoženo stranko. Povsem napačen je torej zaključek, da tožnik ni izkazal, da preostali solastniki niso privolili v spremembo deležev po končani adaptaciji. Napačna je tudi ocena, da so bili do ¼ dogovorjeni deleži doseženi ravno zaradi predhodno in v bodoče izvrševanih vlaganj s strani tožeče stranke. Takšen zaključek je brez ocene izvedenca gradbene stroke. Nelogičen in neživljenjski je zaključek, da med pravdnimi strankami ni obstajalo niti konkludentno soglasje. Že upoštevaje, da sta K. Z. in K. S. stalno prebivala v sorazmerno oddaljenih krajih, to je v L. in v K. ter da še zlasti K. S. na sporno nepremičnino ni prihajala, je izključeno, da bi tožnik vlagal tolikšna sredstva v sporno nepremičnino, če med pravdnimi strankami vsaj konkludentno ni bilo dogovorjeno, da navedenega vlaganja ne morejo prirasti k solastnemu deležu toženim strankam. Po drugi strani pa prav dejstvo, da se K. Z. in K. S. za sporno nepremičnino nista zanimala in jo povsem prepustila tožniku in prvotoženki, tudi potrjuje, da je med pravdnimi strankami dejansko obstajal dogovor, da sporno nepremičnino prevzameta tožnik in prvotoženka. Na podlagi dogovora je tožeča stranka do leta 2004 izvajala različna vlaganja iz lastnih sredstev (od izgradnje nove fasade, do popolne prenovitve notranjosti prostorov, izgradnje popolnoma novega sistema ogrevanja stavbe in druga navedena dela), na podlagi katerih je sedaj bivanje v sporni nepremičnini povsem normalno, kar je izkazano s tem, da sporno nepremičnino sedaj še naprej uporablja prvotožena stranka osebno za lastne potrebe. Na podlagi tako izvedenih vlaganj je tožeča stranka iz stare hiše (ki je zaradi zanemarjanja bila praktično neuporabna) napravila novo hišo, ki je po površini od stare hiše večja za približno 25 %, ima dve popolnoma novi kopalnici, povsem nov sistem ogrevanja, na novo je bila izvedena vsa električna in vodovodna inštalacija, na novo ometani vsi notranji zidovi, na novo izdelana tla v celotni hiši, nova streha hiše, ki je celo podaljšana, povsem na novo je k obstoječi stavbi dograjen prizidek, zamenjana so bila dotrajana okna in vrata, povsem na novo je sedaj urejeno tudi dvorišče (ki je prej predstavljalo razbito zemljo), povsem na novo je pozidana tudi garaža in spremljajoči prostor (kolesarnica in drvarnica), ki sta še dodatno nadzidana (s čemer sta bili dodatno pridobljeni še 2 sobi, od katerih eno sedaj uporablja sin tožnika in prvotožene stranke), zamenjana pa je bila tudi povsem dotrajana streha na garaži. Od stare hiše so tako dejansko ostali samo zidovi prvega nadstropja in nekaj vgrajenih oken. Vse ostalo pa je tožeča stranka morala nadomestiti oziroma na novo pozidati ali izdelati. Upoštevaje tako opravljena vlaganja s strani tožeče stranke se je vrednost sporne nepremičnine povečala za faktor 4 in danes znaša približno 100.000,00 EUR (za primerjavo pa tožeča stranka še enkrat navaja podatek, da je za polovico stare hiše g. V. plačala le takratnih 9.000,00 DEM oziroma danes 4.500,00 EUR). To pa ne predstavlja večjega ali celo bistvenega povečanja vrednosti sporne nepremičnine, temveč gre za dejansko povsem drug objekt, ki ga je s svojimi vlaganji zgradila tožeča stranka. Vse to sicer izpodbijana sodba ugotavlja, vendar na podlagi takšnih ugotovitev nepravilno zaključuje, da tožeča stranka ni pridobila večjega solastnega deleža na podlagi izdelave nove stvari, pomešanja stvari ali gradnje na tujem, saj se hiša po obnovitvi vizualno močno ne razlikuje od stanja iz leta 1991. Takšen zaključek sodbe je v popolnem nasprotju z dejstvi, ki jih izpodbijana sodba sama ugotavlja. Sicer pa sodišče nima dovolj ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko samo podajalo takšne zaključke, ki so v pristojnosti sodnih izvedencev gradbene stroke. Dokaznemu predlogu po imenovanju izvedenca gradbene stroke, ki bi podal svoje mnenje o tem, pa sodišče prve stopnje ni ugodilo. Zato so zgoraj navedeni zaključki izpodbijane sodbe celo preuranjeni. Zato so tudi v nasprotju s sodno prakso glede vprašanja ali vlaganja v tujo nepremičnino, zaradi katerih se bistveno poveča vrednost oziroma celo spremenijo zunanje mere nepremičnine (v konkretnem primeru stanovanjske hiše), predstavljajo originaren način pridobitve solastninske pravice ali ne. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi, opr. št. II Cp 1342/2009, z dne 8.7.2009, zavzelo jasno stališče, da v kolikor se z vlaganji v tujo nepremičnino spremenijo (povečajo) gabariti obstoječe nepremičnine, je treba govoriti o drugačni celo novi stvari, čeprav nepremičnina še vedno predstavlja stanovanjsko hišo. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to, da je tožnik s svojimi vlaganji (katere ne zanikajo niti tožene stranke) povsem spremenil zunanjo in notranjo podobo stanovanjske hiše, povečal in spremenil obliko strehe ter povečal uporabno površino stanovanjske hiše za približno 25 %. To je imelo za posledico bistveno povečanje vrednosti sporne nepremičnine. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom poudarja, da je tožeča stranka v skladu z veljavnimi pravili materialnega in procesnega prava postavila svoj podrejeni tožbeni zahtevek, za katerega tudi izpodbijana sodba ugotavlja, da izpolnjuje vse pogoje za obravnavanje. Podrejeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka podala kot laik, brez ustreznega strokovnega znanja s področja gradbeništva, je nato na podlagi poziva sodišča prve stopnje še dodatno konkretiziral, natančno specifikacijo opravljenih del (katera dela in čas izvršitve) ter laično oceno vrednosti izvršenih del oziroma vlaganj, pa je tožeča stranka podala tudi v svoji izpovedbi. Predlagala je zaslišanje številnih prič, kar pa je sodišče prve stopnje oziroma izpodbijana sodba zavrnila kot neutemeljeno, s čimer je bilo tožeči stranki onemogočeno izkazovanje njenih navedb. Kakšna je konkretna vrednost izvršenih del na sporni nepremičnini, pa lahko poda zgolj in samo strokovnjak s področja gradbeništva (to je sodni izvedenec), imenovanje katerega je tožeča stranka prav tako predlagala in katerega je sodišče prve stopnje oziroma izpodbijana sodba prav tako zavrnila kot neutemeljen (nepotreben) dokazni predlog. Tožeča stranka je navedla vsa potrebna dejstva in predlagala vse potrebne dokaze v smislu 7. člena ZPP. Da je temu res tako priča tudi izpovedba tožene stranke, ki samo potrjuje izvedbo vseh del, ki jih je v svojih vlogah in v svoji izpovedbi navedla tožeča stranka. Glede ugovora zastaranja podrejenega zahtevka pa pritožnica pripominja, da izpodbijana sodba sploh ne ugotavlja, kdaj so bila izvedena zadnja vlaganja v sporno nepremičnino s strani tožeče stranke. Izpodbijana sodba se sicer sklicuje na navedbe toženih strank in na cenitveno poročilo, ki ga je v dokazne namene predložila tožeča stranka, iz katerih izhaja, da so bile največje investicije v sporno nepremičnino opravljene v obdobju do leta 2002, ne ugotavlja oziroma ne opredeli pa se izpodbijana sodba do celotnega obsega vlaganj, kot ga navaja tožeča stranka, saj začetek teka zastaranja izpodbijana sodba neutemeljeno veže na datum razveze zakonske zveze med tožečo in prvotoženo stranko oziroma celo na datum 15.9.2004, kar je nepravilno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. V skladu z njo je pravno relevantni čas, od katerega začne teči rok za zastaranje terjatve, nastale na podlagi obogatitvenega zahtevka iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino, čas, ko je oseba, ki je izvrševala vlaganje v tuje premoženje, izgubila posest nad tem premoženjem (kot to navaja sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1549/2009, z dne 22.7.2009). Kdaj je torej tožeča stranka izgubila posest nad sporno premičnino (torej trenutek, ko tožeča stranka ni več mogla uporabljati sporne nepremičnine za lastne potrebe), pa izpodbijana sodba ne ugotavlja. Zato je odločitev glede zavrnitve podrejenega tožbenega zahtevka iz razloga zastaranja prav tako neutemeljena in celo preuranjena, saj je bil institut zastaranja napačno uporabljen.
Pritožba je delno utemeljena in sicer glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku in posledično glede odločitve o stroških postopkih, v preostalem delu – glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku pa ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej pritožbeni zadevi odločalo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-63, s katero je bila prenesena pristojnost reševanja z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, ter na podlagi tega sklepa izdane odredbe predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 73/2010, z dne 27.7.2010, na podlagi katere so se vpisale v III Cp vpisnik omenjene zadeve in so se takoj po določilih 160. člena Sodnega reda, dodelile v delo sodnikom civilnega oddelka.
K pritožbi glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravil naslednja gradbena dela v predmetno solastno hišo: najprej je začel z deli na dvorišču, adaptiral je kopalnico, pozidal in opremil s ploščicami, centralno in vodovodno napeljavo kurilnico, v hiši je uredil električno napeljavo ter obnovil spodnjo kopalnico in dogradil zgornjo kopalnico za delovno sobo; glede garaže, ki naj bi jo na novo sezidal, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pomožni objekt s tlorisom, kakršen je obstoječi, obstajal že v letu 1991, le da je imel takrat streho enokapnico in je že tedaj predstavljal garažo, kolesarnico in prostor za spravljanje drv in premoga. Pred adaptacijo niso bili uporabni le zidovi, kot je zatrjeval tožnik, hiša pa je kljub še listinsko izkazani izdelavi nove fasade ostala „v osnovi enaka“. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ne le na podlagi predloženih fotografij, ki izkazujejo stanje pred spornimi deli in po njih, temveč tudi na podlagi tožnikovih izpovedb, razen v delu, ko sodišče prve stopnje na podlagi pravilne presoje fotografij ne sledi omenjenim tožnikovim trditvam (glej razloge izpodbijane sodbe v zadnjem odstavku na 7. strani). Presoja - ali v konkretnem primeru pomenijo obsežna adaptacijska in obnovitvena dela stanovanjskega objekta podlago za pridobitev lastninske pravice na originaren način, je pravne narave, saj gre za ugotavljanje pravnega standarda, in je zato neutemeljeno tudi pritožbeno prizadevanje prikazati pomanjkljivosti v dokazni oceni prvostopnega sodišča, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki naj bi ugotovil, da ugotovljene adaptacije in predelave stanovanjskega objekta predstavljajo novo gradbeno enoto oziroma novo stvar. Ker se pritožnik sklicuje tudi na fotografije, ki naj bi potrjevale njegove trditve, pa mu je treba še odgovoriti, da prav iz fotografij izhaja, da je v bistvenem hiša ostala navzven prostorsko enaka kot pred gradbenimi posegi, le predvsem sta bili obnovljeni fasada in streha, kar ob povedanem prav tako ne zadostuje za nastanek stvarnopravne pravice na nepremičnini. V zvezi s trditvami, da so bila določena gradbena dela (predvsem zatrjevana izgradnja prizidka oziroma sobe za sina nad garažo) izvršena tudi kasneje - še v letu 2004, pa tožnik spregleda, da je tedaj veljal že Stvarnopravni zakonik (SPZ) (1), ki je vsebinsko podobno – uzakonil, da tudi v primeru, če nekdo s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, temveč lahko zgolj od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten (primerjaj določbo prvega odstavka 48. člena zakona – institut povečanja vrednosti nepremičnine), razen če se z lastnikom dogovori, da na nepremičnini nastane solastnina (drugi odstavek istega člena). Ta določba se uporablja tudi pri vlaganjih enega od solastnikov v solastno nepremičnino; vsako vlaganje ob izostanku ustreznega dogovora ima lahko za posledico povečanje vrednosti solastnih deležev sorazmerno v korist vseh solastnikov, graditelju pa ostane le verzijski zahtevek ob omenjenih zakonskih pogojih. Nepremičnina je po novi ureditvi prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (prvi odstavek 18. člena SPZ) in zato ne more pri povečanju vrednosti nepremičnine nastati v pravnem smislu nova stvar. Nepremičnina je glede na določbo 54. člena SPZ vselej glavna stvar ter se lastninska pravica na nepremičnini razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine. Z uveljavitvijo SPZ pa tudi ne pridejo več v poštev določbe o spojitvi ter izdelavi nove nepremičnine (55. in 57. člen SPZ), ker se nanašajo le na premične stvari (2). Pravno odločilne okoliščine so bile torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovljene in torej ni izkazan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da z sicer obsežnimi obnovitvenimi in adaptacijskimi vlaganji ni bila ustvarjena nova stvar, ni bila spremenjena identiteta objekta oziroma ni bil zgrajen nov objekt ali nov del objekta, ki bi izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe. Tudi zatrjevanI: povečana uporabna površina in in vrednost predmetne nepremičnine ne predstavljata podlage za utemeljenost uveljavljanega stvarnopravnega zahtevka. Ni torej uresničen abstraktni oz. zakonski dejanski stan v smislu tedaj veljavnih določb 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) (3), kot tudi ni mogoče uporabiti določb 22. in 23. člena ZTLR o izdelavi nove stvari ter o spojitvi oz. pomešanju stvari. Tudi materialno pravo je bilo torej z izpodbijano sodbo v tem delu pravilno uporabljeno.
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da se je njegov solastninski delež na nepremičnini povečal na podlagi dogovora pravdnih strank. V pritožbi tožnik najprej nedopustno navaja nova dejstva, ko trdi, da je bil med pravdnimi strankami dosežen „nekakšen ustni dogovor“ o tem, na kakšen način se bo skupna nepremičnina razdelila ob smrti drugotoženca; na podlagi takšnega ustnega dogovora naj bi tretjetožena stranka sama pridobila lastninsko pravico nad stanovanjem v K., kjer je do nedavnega še prebival drugotoženi, tožnik in prvotožena stranka pa bi pridobila v last sporno nepremičnino, in sicer vsak do ½ celote. Takšen dogovor pa naj bi bil dosežen na podlagi obljube tožnika, da bo vlagal svoja sredstva v sporno nepremičnino, s čimer bi sporna nepremičnina zopet postala sposobna za normalno bivanje. Vseh teh okoliščin namreč tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal v trditveni podlagi tožbe, v pritožbi pa tudi ne navaja opravičljivih razlogov za takšno zapoznelo navajanje trditev in jih zato tudi pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (glej določbo 1. odstavka 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa se sicer - v izogib nepotrebnemu ponavljanju - sklicuje na prepričljive dokazne razloge sodišča prve stopnje (predvsem na straneh 5 do 7 izpodbijane sodbe), na podlagi katerih je izključen obstoj dogovora o spremembi solastnih deležev na predmetnih nepremičninah med solastniki; teh ugotovitev tudi pritožbene navedbe, da tožnik ne bi vlagal lastnih sredstev v sporno nepremičnino, temveč bi sredstva vložil v nakup druge nepremičnine, če zatrjevani dogovor o povečanju solastnih deležev ne bi bil sklenjen, da nadalje ni bil postavljen izvedenec gradbene stroke, ki bi ugotavljal obsežnost in velikost vrednosti vlaganj, da sta drugotoženec in tretjetoženka stalno prebivala v sorazmerno oddaljenih krajih, in sicer v L. in v K., in da še posebej tretjetoženka na sporno nepremičnino ni prihajala in da se za sporno nepremičnino nista zanimala ter sta jo povsem prepustila tožniku in prvotoženki, - ne morejo izpodbiti. Tožnik bi moral dokazati, da je bila sklenjena nova pogodba (dogovor), s katero(im) so bili spremenjeni solastninski deleži, določeni v zemljiškoknjižni listini z dne 5.3.1993. Zgolj v tem primeru bi lahko uveljavil višji solastninski delež na podlagi stvarnopravnih učinkov takšnega pravnega posla (4). Tega dokaznega bremena pa ob povedanem ni zmogel. Zato tudi v tem delu ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.
Ker se pritožnik sklicuje na to, da naj bi se v njegovo korist z vlaganji v času trajanja zakonske zveze spremenil tudi stvarnopravni delež med njim in prvotoženo stranko (bivšo zakonsko partnerico), pa mu je treba pojasniti, da s tožbo v navedeno razmerje ne posega, temveč si prav nasprotno – celo v svojo škodo - prizadeva povečati njen solastni delež (glej tudi že podobne razloge sodišča prve stopnje v prvem odstavku na 7. strani sodbe). S tožbo torej ne terja ugotovitve večjega stvarnopravnega deleža v svojo korist na skupnem premoženju oziroma na podlagi pravnih pravil o nastanku lastninske pravice na podlagi ustvaritve skupnega premoženja. Kakšne tožbene zahtevke pa je postavila prvotožena stranka zoper njega v drugi pravdni zadevi, kjer je sporen delež na skupnem premoženju (tudi predmetnem), pa je za to pravdo povsem pravno nepomembno.
Glede odločitve o podrejeno postavljenem tožbenem zahtevku in stroških postopka Pritožnik pa v tem delu utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo ugovora zastaranja obligacijskega zahtevka (verzijskega zahtevka na povrnitev vrednosti njegovih vlaganj) ni ustrezno opredelilo do časovnega trenutka zaključka celotnega obsega vlaganj, kot jih je navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, s čemer naj bi nepravilno ugotovilo, kdaj je začelo teči zastaranje tega zahtevka. Nepravilno je sodišče prve stopnje vezalo vsa vlaganja na datum razveze zakonske zveze med tožečo stranko in prvotoženo stranko oziroma na datum 15.9.2004 (pet let pred uveljavljanjem podrejenega tožbenega zahtevka). Pritožbeno sodišče sicer tudi ugotavlja, da v tem delu tožbeni zahtevek, kolikor je uperjen zoper prvotoženo stranko, celo nima obligacijskopravne temveč stvarnopravno naravo, saj tožnik vsebinsko zatrjuje, da so bila vlaganja opravljena tudi s sredstvi zakoncev v času trajanja njune zakonske skupnosti, torej smiselno trdi, da predstavljajo skupno premoženje, ki pomeni originarni način pridobitve lastninske pravice (gre za civilno delitev stvari v pravdi) (5). Čim pa je tako, pa v razmerju do prvo tožene stranke instituta zastaranja terjatve ni mogoče uporabiti. Razen tega pa iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik zatrjeval vlaganja – izgradnjo sobe na garaži v letu 2004, pri čemer pa se res sicer ni substancirano izjasnil o obsegu takšnih vlaganj niti ni konkretno navedel točnega datuma vlaganj. Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi uporabe materialno procesnega vodstva tožnika navesti k substanciranju njegovih trditev (primerjaj določbo 285. člena ZPP, po kateri mora sodnik skrbeti tudi za to, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank). Pritožnik ima torej prav, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do celotnega obsega vlaganj, predvsem do tega, točno kdaj v letu 2004 so bila izvedena zadnja vlaganja v sporno nepremičnino. Izpodbijana sodba zato v tem delu nima vseh potrebnih razlogov in je zato izkazana vsebinsko uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkanje teh razlogov namreč tudi onemogoča preizkus izpodbijane sodbe v tem delu. Razlog, na katerega se sicer še sklicuje sodišče prve stopnje, da je namreč tožnik izdelal prizidek nad garažo za svojega sina, kar naj bi, kot je mogoče razumeti stališče prvostopnega sodišča, ne omogočalo uveljavitve obogatitvenega zahtevka, namreč sam po sebi ni pravno relevanten. Ob še nerazdeljeni solastnini se je namreč z vlaganji povečal vsak solastni del nepremičnine, torej so načelno vlaganja za sedaj dejansko in pravno v korist vseh solastnikov. Zato je moralo sodišče druge stopnje v tem delu ugoditi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje zaradi opisane zmotne materialnopravne presoje zahtevka zoper prvotoženo stranko, ki je posledično povzročila tudi nezadostno ugotavljanje samostojnega dejanskega in pravno odločilnega sklopa dejstev o morebitnem prikrajšanju tožnika v razmerju do prvotožene stranke zaradi morebiti opravljenih vlaganj iz naslova skupnega premoženja v solastno nepremičnino, ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki onemogoča preizkus izpodbijane sodbe – predvsem kar zadeva drugotoženo in tretjetoženo stranko (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je moralo v celoti razveljaviti obravnavano prvostopno odločitev - torej glede celotne vtoževane vrednosti vlaganj in v razmerju do vseh toženih strank, saj je zahtevek uperjen glede celotnega zneska solidarno oziroma nerazdelno zoper vse tožene stranke, prav tako pa glede na dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti posebej vrednosti vlaganj, ki so bila opravljena pred letom 2004 (ko je sicer v tem delu tožbeni zahtevek glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o datumu vložitve tožbe, vsaj kar zadeva drugotoženo in tretjetoženo stranko, zastaran) in tista, ki so bila morebiti opravljena šele po 15.9.2004. Posledično je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi stroškovni del sodbe.
Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen oziroma nepravilno presojan precejšen dejansko-pravni sklop odločilnih spornih vprašanj in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (6).
V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožnika, da natančno opredeli, kdaj so bila v letu 2004 izvršena vlaganja v nepremičnino in nato ocenjevati tožbeni zahtevek uperjen zoper drugotoženo in tretjetoženo stranko tudi glede na določbo 1. odstavka 48. člena SPZ, če bi se morda izkazalo, da tožbeni zahtevek v tem delu še ni zastaran, torej glede tistih vlaganj, ki so bila morebiti opravljena pred potekom 5 let od datuma vložitve tožbe, oziroma presojati utemeljenost tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko tudi na podlagi stvarnopravnih pravil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se nanašajo na skupno premoženje zakoncev.
(1) Ur. l. RS, št. 87/2002, ki je začel veljati 1.1.2003. (2) Glej v: dr. Miha Juhart in drugi: „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 279 in 280; avtor komentarja v tem delu: dr. Renato Vrenčur.
(3) Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90. (4) Glej na primer tedanjo ustaljeno sodno prakso: VS RS Sodba II Ips 317/1993, z dne 18.6.1993, pa tudi novejši sodni odločbi: VS RS Sodba II Ips 84/2002 z dne 27.11.2002 in Sodba II Ips 249/2009 z dne 16.7.2009; objavljene v elektronski bazi: SOVS.
(5) Glej na primer: VS RS Sodba II Ips 603/2007, z dne 23.6.2010; objavljena v elektronski bazi: SOVS.
(6) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.