Jedro

Strinjati se je z zagovornico, da način izvedbe glavne obravnave po videokonferenci ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, vendar ni mogoče soglašati z njeno oceno, da je bila zaradi izvedbe naroka po videokonferenci onemogočena nemotena komunikacija med obdolžencem in zagovornico.

Ko je bilo na dlani, da gre za kriminalno dejavnost, obdolženca njegovo zavestno zatiskanje oči ne more razbremeniti naklepa, saj je dejanje zaradi zaslužka (za plačilo) hotel storiti.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika izreče kazen tri leta zapora.

II.V ostalem se pritožba zagovornice obdolženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 80566/2024 z dne 9. 9. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen tri leta in dva meseca zapora ter denarno kazen v skupnem znesku 800,00 EUR z dolžnostjo plačila v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe ter z opozorilom na posledice za primer neplačila. Obdolžencu je v izrečeno kazen zapora vštelo tudi čas pridržanja in pripora od 23. 10. 2024 od 13.33 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let, pri čemer se trajanje izgona tujca iz države šteje od dneva pravnomočnosti sodbe; čas, prebit v priporu in zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mu je odvzelo mobilni telefon. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter odločilo, da skladno s prvim odstavkom 97. člena ZKP stroški postavljene zagovornice bremenijo proračun. Ob izreku sodbe je sodišče prve stopnje s sklepom istega dne obdolženemu A. A. tudi podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in sicer do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podredno pa tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da primarno obdolženca oprosti obtožbe; podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred spremenjen senat, še podredno pa predlaga znižanje izrečene kazenske sankcije tako, da se obdolžencu izreče kazen enega leta zapora in denarna kazen v skupni višini 200,00 EUR, prav tako naj se obdolžencu ne izreče stranska kazen izgona tujca iz države.

3.Pregled na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba zagovornice delno utemeljena le glede odločbe o kazenski sankciji, sicer pa ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka

4.Zagovornica primarno uveljavlja kršitev načela poštenega sojenja, saj da sodišče prve stopnje obdolžencu ni zagotovilo pravočasnega spremljanja postopka v svojem jeziku, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kot izhaja iz obrazložitve pritožbe, zagovornica zatrjuje, da je bil obdolženec v trenutku predobravnavnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo v svojem jeziku seznanjen zgolj z obtožnico, prav tako mu je bilo ustno prevedeno, kaj sta v okviru nujnih preiskovalnih dejanj povedali priči - člana družine *** (B. B. in C. C.). Kot nadalje navaja, se je imel obdolženec možnost takrat zagovarjati in voditi obrambo le v okviru do tedaj predstavljenih dokazov. Glede uradnih zaznamkov z dne 26. 12. 2024 in 31. 3. 2025 (komunikacija med obdolžencem in osebo z imenom Č. Č.), ki jih zagovornica šteje kot ključna dokaza, poudarja, da sta bila navedena dokaza obdolžencu prevedena v njegov jezik šele tik pred zadnjim narokom 9. 9. 2025. Ob tem še navaja, da je sodišče in tožilstvo v zvezi s tema dokazoma že na prvi obravnavi 15. 4. 2025 s postavljanjem vprašanj obdolžencu preverjalo njegov zagovor v povezavi z vsebino obeh navedenih uradnih zaznamkov. Povzetim pritožbenim poudarkom ni mogoče pritrditi. Drži, da je razpravljajoči sodnik odredil vročitev prevodov navedenih listin, vključno s prevodom priloge A2/1/1 (komunikacija med D. D. in E. E.), ki jo zagovornica v pritožbi prav tako problematizira z vidika zagotovitve pravočasnosti prevoda, šele 3. 9. 2025 (prevedena uradna zaznamka - l. št. 598) oziroma 4. 9. 2025 (prevod priloge A2/1/1 - l. št. 622). Kot nadalje izhaja iz spisovnih podatkov, je obdolženec navedene prevode listin prejel 3. 9. 2025 oziroma 4. 9. 2025, medtem ko je zagovornica na zadnjem naroku glavne obravnave 9. 9. 2025 povedala, da prevoda listine A2/1/1 še ni prejela po pošti, zaradi česar je sodnik prekinil narok in zagotovil, da se je zagovornica s prevodom navedene listine seznanila

5.Ob vsem navedenem, ko sta bila tako obdolženec kot zagovornica s prevodi vseh omenjenih listin seznanjena še pred koncem dokaznega postopka, pritožnica konkretno ne obrazloži, v čem bi bil obdolženec prikrajšan v pravici do uporabe svojega jezika, ob tem pa tudi ne trdi, da ni imel možnosti izjavljanja v svojem jeziku glede kasneje predstavljenih dokazov, prav tako ne, da obramba ni imela možnosti zahtevati predočitve vsebine uradnih zaznamkov z dne 26. 12. 2024 in 31. 3. 2025 že na glavni obravnavi 15. 4. 2025. Tudi ne gre prezreti, da se vsebina navedenih uradnih zaznamkov nanaša na komunikacijo, s katero je bil obdolženec seznanjen, saj je v njej sodeloval. Ob tem pa tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da obdolžencu ne bi bila zagotovljena pravica do uporabe svojega jezika, saj sta bili že v predkazenskem postopku v postopek vključeni sodni tolmački za ukrajinski jezik F. F. in G. G. Isti tolmački sta tudi sodelovali v nadaljnjem kazenskem postopku. V zvezi s tolmačenjem zagovornica ne izpostavlja kakšnih kršitev, prav tako ne, da bi bil obdolženec z vidika uporabe svojega jezika kakorkoli oviran pri podajanju zagovora oziroma dajanju svojih izjav in pripomb. V pritožbi uveljavljana procesna kršitev tako ni podana.

6.Zagovornica nadalje v pritožbi na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so zaključki sodišča prve stopnje glede krivdne oblike direktnega naklepa napačni, razlogi glede odločilnih dejstev pa sami s seboj v nasprotju in nejasni ter v nasprotju z zapisniki in dokazi v spisu, prav tako v zvezi s tem zatrjuje kršitev kazenskega zakona, saj da sodišče prve stopnje zaradi zagrešenih kršitev ni prepoznalo okoliščin, ki izključujejo krivdo in kaznivost. Zatrjevana kršitev v nobenem od naštetih primerov ni podana. Iz obrazložitve pritožbenih navedb je namreč razbrati, da zagovornica izraža zgolj lastne dokazne zaključke, ki so drugačni od teh, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje drugega, samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo predmet posebnega pritožbenega preizkusa.

7.Zavrniti je tudi pritožbene navedbe, v katerih zagovornica smiselno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče obdolžencu ni dopustilo izvedbe predlaganih dokazov v njegovo korist, zaradi česar je bilo po njenih navedbah nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja subjektivnega znaka kaznivega dejanja. Zagovornica v zvezi s predlaganimi dokazi ostro nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sta dokazna predloga zagovornice za zaslišanje priče D. D. in ponoven vpogled v zavarovane podatke na obdolženčevem telefonu prepozna in ju je zato zavrnilo. Poudarja, da je bilo s tem kršeno temeljno načelo poštenega sojenja, ki je zapisano v drugem odstavku 5. člena ZKP v zvezi z 8. členom ZKP ter v zvezi z 29. členom Ustave in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Z dokazom na prilogi A2/1/1, ki je po prepričanju zagovornice terjal zaslišanje priče D. D., se je obdolženec v svojem jeziku seznanil šele 14. 8. 2025, potem ko je v spis 23. 7. 2025 vpogledala obdolženčeva nova zagovornica. Dokazni predlog za zaslišanje D. D. je tako zagovornica podala že v vlogi z dne 13. 8. 2025, saj je ocenila, da bi bilo zaslišanje te priče nujno za ugotovitev, ali je obdolženec vedel oziroma ni vedel, da potniki nimajo veljavnih potovalnih dokumentov. Obdolženec je hotel D. D. postavljati vprašanja, zakaj se mu je zlagal, da imajo vsi štirje tujci veljavne potovalne dokumente, oziroma kaj je D. D. obdolžencu povedal glede potnih listin vseh štirih potnikov. Tak dokazni predlog je razpravljajoči sodnik po prepričanju zagovornice nerazumno in nezakonito zavrnil iz razloga prekluzije, s čimer je kršil tudi 17. člen ZKP, v skladu s katerim je sodišče dolžno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ob tem zagovornica še opozarja, da je sodišče prve stopnje glede tega dokaznega predloga tudi napačno obrazložilo, da naj bi se predhodna zagovornica obdolženca z dokazom A2/1/1 seznanila že pred prvo obravnavo in da naj bi v zvezi s prav tem dokazom na naroku 15. 4. 2025 podala dokazni predlog. Zagovornica na več mestih v pritožbi poudarja, da to ne drži, saj je iz zapisnika o prvi glavni obravnavi 15. 4. 2025 razvidno, da o tem dokazu ni nihče govoril oziroma se nanj skliceval.

8.Z zagovornico ni mogoče soglašati. Najprej se izkažejo za netočne njene navedbe glede vsebine zapisnika o glavni obravnavi 15. 4. 2025, saj se je tedanja zagovornica obdolženca izrecno sklicevala na prilogo A2/1/1 (str. 8 zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 4. 2025 - l. št. 353), resda v zvezi z drugimi okoliščinami in ne glede komunikacije med D. D. in E. E., a dejstvo je, da je bila z navedenim dokazom seznanjena in se je nanj izrecno sklicevala. Pritožbene navedbe so tako v tem delu protispisne. Sicer pa je pritrditi zagovornici, da mora sodišče v kazenskem postopku v skladu z načelom materialne resnice, ne glede na uzakonjeno prekluzijo glede predlaganja dokazov (četrti odstavek 285.a člena ZKP), po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (instrukcijska oziroma inkvizitorna maksima - prvi odstavek 17. člena ZKP). Zato v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje D. D. niso ključnega pomena razlogi v izpodbijani sodbi, češ da je zagovornica predmetni dokazni predlog podala šele pred zaključkom tega kazenskega postopka, torej prepozno (glede na to, da se priloga A2/1/1 v spisu nahaja že od 5. 12. 2024 ter se je obdolženčeva zagovornica na to prilogo sklicevala že na prvem naroku glavne obravnave, kot je utemeljeno v izpodbijani sodbi). Razloge sodišča prve stopnje, navedene v točki 4 obrazložitve sodbe, je namreč treba brati in upoštevati celostno in ne prezreti nadaljnje utemeljitve sodišča prve stopnje, iz katere je jasno razbrati, da je dodatno dokazovanje brezpredmetno, saj je na podlagi že izvedenih dokazov dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno in je zadeva zrela za razsojo. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša, saj glede na izvedene dokaze in pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje predlagane priče D. D. ne bi v ničemer prispevalo k boljši razjasnitvi pravno relevantnih okoliščin, merodajnih za odločitev o obtožbi v zvezi z naklepom obdolženca. Razlogi za navedeno oceno bodo podrobneje navedeni v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče preizkušalo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9.Zagovornica v pritožbi izpostavlja tudi kršitev načela neposrednega sojenja, saj da je odreditev izvajanja glavne obravnave prek videokonference onemogočila ustrezno oceno dokazov, tako tistih, ki se nanašajo na dejansko stanje, kot tistih, ki so pomembni za individualizacijo izrečene kazni. Navedeno je po prepričanju zagovornice vplivalo na (ne)zakonitost postopka, prav tako je navedena kršitev vplivala na zakonitost sodbe. S takšnimi navedbami zagovornica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, a brez uspeha. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (točka 2 obrazložitve), spisovnih podatkov in pritožbenih navedb, sta zagovornica in obdolženec 19. 8. 2025 in 9. 9. 2025 nasprotovala izvedbi narokov prek videokonference. Zagovornica je na obeh omenjenih narokih utemeljevala pravico obdolženca do neposredne navzočnosti na glavni obravnavi, čemur po stališču pritožnice sodnik neutemeljeno ni sledil in je odločil, da se glavna obravnava na teh dveh narokih opravi prek videokonference. Takšno odločitev zagovornica v pritožbi obširno problematizira z navedbami, da je s tem obrambo postavil v podrejen položaj, pri čemer izraža tudi kritiko politike države, prav tako prostorske pogoje, saj da je bilo zagovornici na neustrezen način omogočeno posvetovanje z obdolžencem. Sodnik je namreč ob posvetovanju zagovornice z obdolžencem sedel zunaj na klopi pred razpravno dvorano, zagovornica pa je morala glede na slabo povezavo zelo glasno govoriti, kar se je gotovo slišalo skozi tanka vrata sodne dvorane. Moteče je bilo tudi večkratno prekinjanje sodnika pri podajanju navedb na naroku 19. 8. 2025, prav tako je lahko obdolženec priče gledal le v hrbet. Zagovornica še poudarja, da je na naroku 9. 9. 2025 obdolženec želel dopolniti svoj zagovor, pri čemer je zelo pomemben neposreden kontakt iz oči v oči s sodnikom, kar omogoča tudi neposredno zaznavo obdolženčevih občutkov z zaznavanjem kretenj, mimike in doživljanja postopka. Vse navedeno je sodnik ignoriral in tudi 9. 9. 2025 odločil, da se glavna obravnava opravi prek videokonference, kot že 19. 8. 2025, ko je zagovornica v zvezi s tem zahtevala izločitev sodnika, vendar je bila zahteva neutemeljeno zavržena. O tem sodišče prve stopnje v sodbi niti ni navedlo razlogov, zaradi česar zagovornica uveljavlja dodatno kršitev tretjega odstavka 399. člena ZKP, saj da je bila obrambi onemogočena pritožba zoper vsebinsko neobrazložen sklep.

10.Navedenim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Razloge za opravo glavne obravnave prek videokonference na narokih 19. 8. 2025 in 9. 9. 2025 je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo v točki 2 obrazložitve sodbe. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je bila glavna obravnava, razpisana za 29. 7. 2025, na prošnjo zagovornice preložena na 19. 8. 2025, pri čemer iz obvestil ZPKZ z dne 11. 8. 2025 in 3. 9. 2025 kot tudi že predhodnih (z dne 12. 6. 2025 in 23. 7. 2025) izhaja, da odredb za privedbo ne morejo izvršiti zaradi kadrovskih težav. Hkrati so za oba naroka (19. 8. 2025 in 9. 9. 2025) ponudili možnost izvedbe videokonference. Sodišče prve stopnje se je kljub ostremu nasprotovanju obrambe pravilno odločilo za izvedbo glavne obravnave po videokonferenci, saj gre za priporno zadevo, kjer mora biti postopanje sodišča hitro, takšno izvedbo glavne obravnave pa omogoča tudi 304.a člen ZKP, ki določa izjemo od pravice do neposredne navzočnosti strank na predobravnavnem naroku oziroma glavni obravnavi. V skladu s prvim odstavkom navedenega določila namreč lahko sodišče opravi narok glavne obravnave tudi prek videokonference, če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP). Strinjati se je z zagovornico, da tak način izvedbe glavne obravnave ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, vendar ni mogoče soglašati z njeno oceno, da je bila zaradi izvedbe naroka po videokonferenci onemogočena nemotena komunikacija med obdolžencem in zagovornico. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 8. 2025, je sodnik že ob sprejemu sklepa o opravi glavne obravnave prek videokonference obrazložil, da je takšen način izvedbe naroka potreben za uspešno izvedbo kazenskega postopka, saj so bile odredbe za privedbo obdolženca na sodišče večkrat neizvršene, prav tako za naprej ni bilo mogoče predvideti, ali bo odpovedana privedba obdolženca na sodišče. Zato je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na priporno zadevo odločitev za takšen način izvedbe naroka pravilna. Ob tem je sodnik še obrazložil, da zaradi načina izvedbe naroka po videokonferenci ne bo okrnjena obdolženčeva pravica do učinkovite obrambe, saj da bo lahko obdolženec sledil glavni obravnavi ter podajal izjave, omogočeno pa mu bo tudi posvetovanje z zagovornico. Tudi iz nadaljevanja zapisnika izhaja, da je sodnik skrbno spremljal izvedbo naroka po videokonferenci. Kljub začetnim težavam ob zaslišanju priče H. H. (slabša slišnost), na katere je sodnik reagiral, iz zapisnika ni razvidno, da bi prihajalo še kasneje do kakšnih motenj, prav tako je bila priča izrecno zaprošena, da se obrne proti kameri, da jo je lahko obdolženec videl (in tudi potrdil, da prepozna policista, ki ga je ustavil). Iz nadaljevanja zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi zaradi videokonferenčne povezave prihajalo do kakršnih koli zapletov. Obdolženec je na glavni obravnavi aktivno sodeloval (zastavljal vprašanja ter dajal pripombe in pojasnila), prav tako niso bile v smeri izvedbe videokonference podane nobene pripombe na zapisnik. Enako velja za narok, opravljen 9. 9. 2025, glede katerega zagovornica v pritožbi posebej poudarja pomen neposrednega kontakta obdolženca s sodnikom, pri tem pa prezre, da je obdolženec svoj zagovor neposredno na glavni obravnavi podal že 15. 4. 2025, ko je bil osebno navzoč. Iz zapisnikov o glavni obravnavi, opravljeni po videokonferenci, tudi ne izhaja, da bi bilo moteno posvetovanje zagovornice z obdolžencem. Prav tako ostajajo na ravni posplošenih pritožbenih navedb zagovorničina sklepanja o tem, kaj se je lahko slišalo skozi vrata sodne dvorane. Glede pritožbenih navedb v smeri prikrajšanja obrambe za dokazovanje, saj da na naroku podani ugovori niso zapisani v zapisniku, ob tem ko se glavna obravnava ni snemala, pa je opozoriti na določbo drugega odstavka 315. člena ZKP, po kateri imajo stranke pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge ter podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek. Pripombe in predloge strank glede zapisnika ter popravke in dopolnitve zapisnika je treba zapisati v nadaljevanju končanega zapisnika (četrti odstavek 315. člena ZKP). Zagovornica bi tako morala ustrezno vsebino zapisnika, če je menila, da zapisnik česa ne vsebuje, uveljavljati s pripombami na zapisnik, česar ni storila

11.V zvezi s pritožbenimi navedbami glede neobrazloženosti sodbe, kar zadeva sklep o zavrženju zahteve za izločitev sodnika, pritožbeno sodišče poudarja, da peti odstavek 42. člena ZKP ne predvideva pritožbe zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev sodnika zavrže. To pomeni, da je pritožba zoper tak sklep izrecno izključena in takšnega sklepa ni mogoče neposredno izpodbijati niti v pritožbi zoper sodbo, temveč le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku (2. točka) ali drugem odstavku 371. člena ZKP (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Zato tudi ni nujno, da sodišče razloge za zavrženje zahteve, ki jih je navedlo v obrazložitvi sklepa o zavrženju, povzame v sodbo. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 8. 2005, je sodnik sklep o zavrženju zahteve za izločitev utemeljil z razlogi, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano iz razloga zavlačevanja postopka. Ob tem je pojasnil, da sodišče ves čas poskuša neuspešno zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih, vendar privedbe iz razlogov na strani ZPKZ niso izvršene, kljub temu da se sodišče poslužuje tudi odrejanja privedb s pomočjo policistov. Hkrati je sodnik opozoril, da je tako edini možen način izvedbe naroka v nujni priporni zadevi prek videokonference, kar je sicer že predhodno obrazložil v zvezi s sklepom o opravi glavne obravnave prek videokonference. Odločitev sodnika za zavrženje zahteve za njegovo izločitev je bila pravilna, saj odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja sodnikov niso namenjene zahteve za izločitev sodnika, temveč so temu namenjena redna oziroma izredna pravna sredstva. Sodna taksa, ki jo je v zvezi z izdajo tovrstnega sklepa naložilo sodišče prve stopnje, pa v nasprotju s pritožničinimi navedbami ne pomeni kaznovanja, temveč je redna posledica izdaje predmetnega sklepa.

Dejansko stanje

12.Pritožbeno sodišče v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje nima nobenih pomislekov, saj so bila razjasnjena vsa odločilna dejstva, izvedeni dokazi in obdolženčev zagovor pa pravilno ocenjeni, tako da je sodišče prve stopnje na tej osnovi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil očitano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe v celoti soglaša.

13.Bistvo pritožbenih očitkov je uperjenih v razloge sodišča prve stopnje glede krivde obdolženca, saj po mnenju pritožnice direktni naklep ni ugotovljen z zahtevano stopnjo gotovosti za obsodilno sodbo. Kot navaja, bi lahko bile podane kvečjemu okoliščine, ki kažejo na obstoj eventualnega naklepa ali celo na nižjo krivdno obliko, ki pa ne zadošča za obsodbo. V zvezi s tem zagovornica izpostavlja Direktivo Sveta 2002/90/ES z dne 28. 11. 2002 in Okvirni sklep Sveta z dne 28. 11. 2002, kot tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca I. I., vendar s takšnimi pritožbenimi poudarki ne more prepričati in omajati izčrpnih in prepričljivo argumentiranih razlogov sodišča prve stopnje. Zagovornica v pritožbi ob povzemanju in vztrajanju pri obdolženčevem zagovoru pojasnjuje, da podaja lastno dokazno oceno, ki je po njenem mnenju bolj temeljita, a po presoji pritožbenega sodišča le drugačna od pravilno sprejete v izpodbijani sodbi. Po pritožbenih navedbah obdolženec ni zavestno in hote sodeloval z drugimi, sicer neugotovljenimi (so)storilci, saj iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja le to, da je poznal (prek kontakta po WhatsApp) zgolj enega od neznanih posrednih (so)storilcev po imenu Č. Č. Slednji pa je izrabil in vodil ravnanja obdolženca na način, da mu je lažno predstavil ključne okoliščine in ga v teh lažeh držal vse do nastanka prepovedane posledice. Obdolženca je v zmoti držal tudi eden od tujcev D. D., katerega naloga je očitno bila, da člane družine *** spremlja na poti iz Turčije preko Bosne, Hrvaške, Slovenije do Italije in dalje. Ob tem zagovornica poudarja, da obdolženec, ki se je napotil v Zagreb zaradi oprave dela za družbo A, vse do trenutka, ko se je sestal s tujci, ni vedel, da bo opravil nelegalen posel. Četudi to drži, kot nakazuje pritožbeno izpostavljena komunikacija med obdolžencem in Č. Č. 13. 10. 2024, je bistveno, da se je obdolženec, še preden je začel izvrševati dogovorjen prevoz, zavedal, da gre za nezakonit prevoz migrantov. Za takšen zaključek pa je imelo sodišče prve stopnje zanesljivo dokazno podlago zlasti v izsledkih zavarovanih elektronskih podatkov. Te dokaze je natančno, izkustveno sprejemljivo in zato prepričljivo utemeljilo v izpodbijani sodbi in ugotovljeni dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje.

14.V zvezi s pritožbenimi navedbami je posebej izpostaviti komunikacijo med obdolžencem in Č. Č. neposredno pred izvršitvijo kaznivega dejanja, iz katere izhaja obdolženčevo zavedanje, da ne gre za prevoz turistov, temveč tujcev, ki nimajo potrebnih dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo. Že sama zagovornica v pritožbi izpostavlja, da so se obdolženčevi dvomi o legalnosti dela pojavili v trenutku, ko se je na dan izvršitve kaznivega dejanja srečal s štirimi tujci v Zagrebu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča njegova opažanja s sporočilom Č. Č. "to niso turisti" in da to "smrdi po kriminalu" kažejo na njegovo jasno zavedanje, da ne gre za prevoz turistov, temveč za tujce, ki potrebujejo ustrezna dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo. Teh dvomov pred izvršitvijo kaznivega dejanja zavestno ni hotel odpraviti, kar bi lahko preprosto storil tako, da bi mu tujci poleg potnih listov, glede katerih je v zagovoru trdil, da so mu jih kazali, pokazali še vizume. To ne pomeni ugotavljanja obdolženčeve malomarnosti, kot si to napačno tolmači pritožnica, temveč gre za oceno obdolženčevega naklepa, ko se je odločil izvršiti kaznivo dejanje, od katerega bi lahko še pravočasno prostovoljno odstopil, vendar tega zaradi zaslužka ni hotel. Kot pravilno ugotavlja v svojih razlogih sodišče prve stopnje, je glede vizumov dobro vedel, da jih tujci potrebujejo, saj je za vizum D. D. izrecno spraševal. Četudi mu je slednji potrdil, da vizume imajo, kar je v zagovoru poudarjal obdolženec in obširno izpostavlja tudi zagovornica v pritožbi, to ne more pomeniti razbremenilnega dokaza ob hkratnem obstoju jasnih znakov, da tujci teh vizumov niso imeli, kar je obdolženec vedel. Zato tudi zaslišanje D. D. glede v pritožbi izpostavljenih vprašanj, ali je slednji obdolžencu potrdil, da je s papirji vse v redu in zakaj naj bi se mu D. D. zlagal, da imajo tujci veljavne potovalne dokumente, ne bi v ničemer moglo prispevati k boljši razjasnitvi za presojo odločilnih dejstev. Obdolženec je namreč sumljive okoliščine sam zaznal, potrjene pa so tudi s komunikacijo med njim in Č. Č. Na obdolženčeve pomisleke, da ne gre za turiste in da posel "smrdi po kriminalu" ter da lahko pride do težav s policijo, mu je namreč Č. Č. odvrnil, da preverjajo vse poti in da naj se pomiri. Navedeno komunikacijo je obdolženec sam potrdil v svojem odgovoru na izrecno vprašanje sodnika (l. št. 352). Obdolžencu kot normalno inteligentnemu odraslemu je tako bilo jasno, da tujci nimajo potrebnih dokumentov, saj zakaj bi sicer bilo treba preverjati vse poti in voziti po daljši poti. Ko je torej bilo na dlani, da gre za kriminalno dejavnost, obdolženca njegovo zavestno zatiskanje oči ne more razbremeniti naklepa, saj je dejanje zaradi zaslužka (za plačilo) hotel storiti. V tem je pritožbeno problematizirana koristoljubnost v smislu namena pridobitve premoženjske koristi, ki je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

15.Prav tako dejstvo, da je obdolženec Č. Č. predhodno poslal fotografijo obdolženčevega vozila, kar zagovornica tolmači kot seznanitev delodajalca z delovnim sredstvom, ni odločilno za presojo obdolženčeve krivde glede na ostale v izpodbijani sodbi zanesljivo ocenjene dokaze, iz katerih ta nedvomno izhaja. Navedeno velja ne glede na to, da je bila predmetna fotografija najdena tudi v telefonu enega od potnikov (D. D.), saj lahko to kaže le na vpletenost slednjega, ne da bi hkrati bilo razbremenilno za obdolženega A. A. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, pa tudi dejstvo, da pogodba o zaposlitvi, na katero se je obdolženec skliceval v svoji obrambi, med zavarovanimi elektronskimi podatki ni bila najdena, ne more vplivati na drugačne dejanske ugotovitve in pravne zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Četudi bi bila najdena pogodba o zaposlitvi, na katero se je v zagovoru skliceval obdolženec, to v ničemer ne bi spremenilo dejanske ugotovitve, da je obdolženec na samem kraju, kjer je prevzel tujce v vozilo, sprejel odločitev, da bo takšen nezakonit prevoz migrantov zaradi zaslužka opravil. Zato so tudi sprejemljivi razlogi v izpodbijani sodbi, da se dokazni predlog za (dodaten) vpogled v zasežen obdolženčev telefon kot nepotreben zavrne.

16.Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe v zvezi z institutom posrednega storilstva. V zvezi s tem se zagovornica sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 42484/2024 z dne 11. 11. 2015, v kateri pa gre za drugačno pravno situacijo, saj je bila procesuirana posredna storilka. Glede na jasne razloge v izpodbijani sodbi (točka 14), da je bil obdolženec neposredni storilec očitanega kaznivega dejanja, je brezpredmetno ugotavljanje okoliščin posrednega storilstva. Četudi so v izvršitev kaznivega dejanja vključeni še drugi storilci (ki niso bili prijeti), ta okoliščina sama po sebi obdolženca ne more razbremeniti očitka, da je kaznivo dejanje izvršil kot neposredni storilec. Zanj se individualno presojajo pogoji kazenske odgovornosti kot bi se tudi v primeru, če bi bili v postopku procesuirani še drugi bodisi posredni bodisi neposredni storilci. Sicer pa ima izpodbijana sodba tudi povsem jasne razloge glede očitka, da je obdolženec kaznivo dejanje storil skupaj z drugimi neznanimi sostorilci in z zavestnim sodelovanjem pri storitvi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedb tujcev B. B. in C. C. prepričljivo ugotovilo, da je bila migrantska pot tujcev organizirana, kar je pri tovrstnih poslih mogoče samo s sodelovanjem več oseb (pri tem ni nujno, da se vsi storilci med seboj poznajo). Da je bil obravnavan prevoz tujcev skrbno načrtovan, poudarja tudi zagovornica v pritožbi. Organiziranost zadevne tihotapske poti po presoji pritožbenega sodišča prav tako potrjuje sam način izvršitve konkretnega prevoza, ki je bil opravljen tako, kot je pri takšnih ilegalnih prevozih migrantov že iz splošno znanih dejstev utrjeno (pošiljanje fotografij tujcev, sprotno prilagajanje poti s prejemanjem lokacij), ob tem pa je obdolženec tudi dobival sprotna navodila za izvršitev dejanja od osebe Č. Č. Vsebina te komunikacije, kot je že bila izpostavljena, in samo ravnanje obdolženca ne dopušča nobenega dvoma o zavedanju obdolženca, da je del te nedovoljene dejavnosti, ki jo je s svojim prostovoljnim sodelovanjem v obliki izvršitve prevoza tudi omogočil.

Odločba o kazenski sankciji

17.Zagovornica se v pritožbi glede kazenske sankcije sklicuje na zmanjšano obliko krivde pri obdolžencu, kar bi bilo po njenem mnenju treba upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino. Pri tem napačno izhaja iz predpostavke, da je pri obdolžencu podana zmanjšana krivda, kar ne drži, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo krivdno obliko direktnega naklepa pri izvršitvi kaznivega dejanja. Strinjati pa se je z zagovornico, da je treba pri odmeri kazenske sankcije, ki mora biti strogo individualizirana, upoštevati vse okoliščine izvršitve kaznivega dejanja. V konkretnem primeru predvsem dejstvo, da se je obdolženec odločil za izvršitev kaznivega dejanja, ko je bil po dolgi poti s Češke že na kraju prevzema tujcev in je bil v razgovoru z osebo Č. Č. pred odločitvijo, ali se bo lotil nezakonite dejavnosti ali ne. Prav tako je treba vzeti v obzir siceršnje njegove osebne okoliščine, zlasti njegovo mladost, status pribežnika iz Ukrajine, upoštevati pa je treba tudi dejstvo, da doslej še ni bil kaznovan, pri čemer je v svoji mladostni naivnosti, zasledujoč plačilo iz nezakonitega posla, sprejel napačno odločitev. Nenazadnje je z vidika primerljivosti kazenskih sankcij poudariti, da je isto prvostopenjsko sodišče v zadevi II K 71638/2024 ob dejansko primerljivih okoliščinah obdolžencu izreklo zgolj triletno zaporno kazen.

17.Pritožbeno sodišče je tako v tem delu ugodilo pritožbi zagovornice in obdolžencu na prvi stopnji izrečeno zaporno kazen znižalo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18.Pritožbeno sodišče je glede na pritožbene navedbe preizkusilo tudi izrečeno kazensko sankcijo glede denarne kazni, pri čemer je ugotovilo, da je bila ta ustrezno določena in je pritožbene navedbe, ki zgolj posplošeno izpostavljajo obdolženčevo denarno stisko, ne morejo omajati.

19.Zavrniti je tudi pritožbene navedbe glede izrečene stranske kazni izgona tujca iz države. Zagovornica v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba upoštevati vse okoliščine na strani obdolženca, kako je bil izrabljen, njegovo mladost, družinske in osebne razmere, zlasti pa dejstvo, da gre za begunca, ki bi mu zaradi izgona iz države nastala hujša življenjska škoda. Zanj je namreč ključnega pomena, da se vrne na Češko, kjer je njegova žena. Zagovornica v pritožbi izraža bojazen, da bi lahko bila obdolžencu izrečena stranska kazen izgona tujca iz države tudi podlaga za njegovo izključitev iz dodelitve mednarodne zaščite na Češkem, ki je članica EU. S tem bi bilo po pritožbenih navedbah obdolžencu onemogočeno bivanje na Češkem, saj se nikakor ne želi vrniti v Ukrajino. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene. Vsaka država namreč posebej presoja pogoje za izgon tujca iz države in torej s sodbo tukajšnjega sodišča ne more biti poseženo v tuje jurisdikcije. Četudi se izgon tujca beleži v schengenski informacijski sistem (SIS), se druge države članice EU samostojno in neodvisno od Republike Slovenije odločajo, ali bodo s slovenskega ozemlja izgnanemu tujcu same omogočile vstop ali ne. Zagovornica tako s svojim pritožbenim zavzemanjem, da se obdolžencu navedena stranska kazen ne bi izrekla, ne more biti uspešna, prav tako glede na ugotovljene okoliščine ne more pretehtati pritožbeno izpostavljena okoliščina, da obdolženec biva na Češkem, kjer je središče njegovega življenja že tri leta. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da sta za izrek stranske kazni izgona tujca iz države izpolnjena tako formalni (za očitano kaznivo dejanje je mogoče izreči kazen več kot dveh let zapora) kot materialni pogoj (resna grožnja za javni red ali javno varnost, ki jo je prepričljivo v svojih razlogih utemeljilo že sodišče prve stopnje), pri tem pa dolžina trajanja te kazni tudi ustreza ugotovljenim okoliščinam. Pritožbene navedbe tako sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi ne morejo omajati.

20.Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

21.Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, saj je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Kot zagovornica pojasnjuje v pritožbi, sta bila tako zagovornica kot obdolženec z (neuradnim) prevodom navedene listine seznanjena že 14. 8. 2025, ko se je zagovornica skupaj s tolmačko za ukrajinski jezik zglasila v priporu pri obdolžencu in je sodna tolmačka obdolžencu ustno prevedla listino A2/1/1.

2Četudi je bila 9. 9. 2025 prisotna na naroku za glavno obravnavo ob obdolžencu v ZPKZ, je imela možnost zahtevati pregled zapisnika in nanj podati pripombe.

3Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 108.

4Prim. sodbo VSRS I Ips 41/2007 z dne 19. 6. 2008.

5Sodba VSRS I Ips 62094/2013 z dne 9. 10. 2025; sodba VSM IV Kp 22019/2019 z dne 30. 7. 2021.

6Sodba VSM III Kp 71638/2024 z dne 20. 8. 2025.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 48a, 73, 73/1, 73/4, 308, 308/1, 308/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 42, 42/5, 304a, 304a/1, 304a/1-2, 371, 371/1, 371/1-3 , 371/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.