Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Okoliščina, da je bila predlagateljica dalj časa zaposlena na Okrajnem sodišču v Grosupljem, ki na prvi stopnji odloča v obravnavani zadevi, je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Za odločanje v tej zadevi se določi Okrajno sodišče v Trebnjem.
1. Tožnica zahteva od toženke, da ji plača znesek 315,00 EUR s pripadki. Postopek poteka pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem.
2. Toženka je v odgovoru na dopolnitev tožbe predlagala, da se zadeva odstopi na Okrajno sodišče v Trebnjem. Navedla, je, da je bila na Okrajnem sodišču v Grosupljem zaposlena 30 let. Takrat je bila v vsakodnevnih stikih s sodnico, ki vodi predmetni postopek.
3. Sodeča sodnica je v izjavi glede predlagane delegacije pristojnosti sodišča ocenila, da je predlog utemeljen. Navedla je, da je od oktobra 2015 predsednica na Okrajnem sodišču v Grosupljem, kjer je bila toženki neposredno nadrejena do 31. 12. 2018. S 1. 9. 2019 je bila toženka premeščena na Okrajno sodišče na Vrhniki.
4. Predlog je utemeljen.
5. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Drugi tehtni razlogi, ki lahko utemeljujejo delegacijo pristojnosti po navedenem členu, so po ustaljeni sodni praksi tudi okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v nepristranskost sodišča.1 Okoliščina, da je bila predlagateljica dalj časa zaposlena na Okrajnem sodišču v Grosupljem, ki na prvi stopnji odloča v obravnavani zadevi, je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Zaradi varovanja objektivne nepristranskosti sojenja je Vrhovno sodišče predlogu ugodilo in za odločanje v zadevi določilo Okrajno sodišče v Trebnjem. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).
1 Sklep VS RS I R 41/2019 z dne 14. 3. 2019; I R 76/2015 z dne 9. 7. 2015; I R 102/2012 z dne 21. 6. 2012.