Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega.

Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko je tožbo vložil pri Okrožnemu sodišču v Celju, izbral krajevno pristojnost z okrožja Okrožnega sodišča v Celju, kamor spada tudi Okrajno sodišča v Velenju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Velenju.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem ter nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o drugi točki tožbenega zahtevka, v okviru katerega je tožnik od toženke zahteval zavarovalnino iz naslova nezgodnega zavarovanja v znesku 5.866,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2023 dalje (I. točka izreka), ter še, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru (II. točka izreka).

2. Tožnik zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sodišče prve stopnje določi za pristojno za odločanje v odškodninski zadevi tudi glede druge točke tožbenega zahtevka, oziroma podredno, da za drugo točko tožbenega zahtevka določi kot stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Velenju in mu v tem delu odstopi zadevo v obravnavo.

Navaja, da tožnik za utrpele poškodbe v škodnem dogodku z dne 25. 8. 2020 zahteva plačilo odškodnine iz naslova civilne odgovornosti družbe A. d. o. o. (tožnikov delodajalec, ki je imel civilno odgovornost zavarovano pri toženki) in iz naslova nezgodnega zavarovanja, ki ga je imel tožnik prav tako sklenjenega pri toženki. Ker za oba zahtevka odgovarja toženka, se lahko obravnavata v enem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo, da kumulacija zahtevkov ni dovoljena, saj se oba zahtevka nanašata na isti historični dogodek in imata isto dejansko podlago.

Podredno navaja, da tudi če kumulacija zahtevkov ne bi bila dovoljena, bi bilo za drugo točko tožbenega zahtevka glede na 51.b člen ZPP pristojno Okrajno sodišče v Velenju, kjer ima tožnik stalno prebivališče, in ne Okrajno sodišče v Mariboru.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da je tožnik pri sodišču prve stopnje vložil tožbo, s katero od toženke zahteva: - v prvi točki zahtevka plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 41.789,78 EUR s pripadki, ki jo je utrpel v škodnem dogodku – delovni nesreči 25. 8. 2020, in sicer na podlagi pri toženki sklenjenega zavarovanja civilne odgovornosti tožnikovega delodajalca, in - v drugi točki zahtevka plačilo zavarovalnine v višini 5.866,67 EUR s pripadki po zavarovalni polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja ... št. ..., ki ga je imel tožnik sklenjenega pri toženki.

Glede na navedeno je zaključilo, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih (dejanskih in pravnih) podlagah, zato se je v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZPP izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o drugi točki tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine v višini 5.8766,67 EUR in zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, na območju katerega ima toženka sedež (člena 46 in 51b ZPP).

5. Okrožno sodišče je pristojno za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, kadar vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR (prvi odstavek 32. člena ZPP). V primeru uveljavljanja več zahtevkov v isti tožbi zoper isto toženo stranko, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Kadar imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (prvi in drugi odstavek 41. člena ZPP).

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je za oba zahtevka pristojno sodišče prve stopnje, ker, tako pritožba, temeljita na isti dejanski podlagi, ker se nanašata na isti historični dogodek. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega, ne glede na to, da izvirata iz istega historičnega dogodka.

7. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je za odločanje o zahtevku za plačilo zavarovalnine (v znesku 5.8766,67 EUR) stvarno pristojno okrajno sodišče, ker vrednost tega zahtevka ne presega zneska 20.000,00 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP).

8. Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru).

9. Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 51.b člena ZPP, ki v prvem odstavku v sporih iz zavarovalnih razmerij, v katerih je tožena stranka zavarovalnica, določa izbirno krajevno pristojnost, ko določa, da je v teh sporih za sojenje poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti1 pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima tožeča stranka stalno oziroma začasno prebivališče ali sedež. V tovrstnih zadevah torej ni določena izključna krajevna pristojnost2 in je tožnik lahko izbiral, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bo vložil tožbo. Tožnik je s tem, ko je tožbo vložil pri Okrožnemu sodišču v Celju,3 izbral krajevno pristojnost z okrožja Okrožnega sodišča v Celju, kamor spada tudi Okrajno sodišče v Velenju. Zato sodišče prve stopnje ob določbi prvega odstavka 22. člena ZPP, po kateri se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno le na ugovor tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave, ni imelo procesnopravne podlage za odločitev, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru.

10. Glede na obrazloženo je tožnikova pritožba v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. očki izreka spremenilo tako, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Velenju (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem ter nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje. (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločitev o zahtevi za povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov pridržalo za končno odločbo. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki je bil predmet pritožbenega preizkusa, namreč predstavlja odločitev procesne narave, odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pa je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi s tožbenim zahtevkom (154. člen ZPP) in ne od uspešnosti posameznih pravdnih dejanj.

1 Po prvem odstavku 46. člena ZPP je, če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Po prvem odstavku 48. člena ZPP je za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. 2 Po drugem odstavku 22. člena ZPP se lahko sodišče ob prehodnem preizkusu tožbe po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno. 3 Glede na v tožbi poudarjeno povezanost sodišča prve stopnje s škodnim dogodkom.