Jedro

Dogovor o brezplačni naklonitvi služnostne pravice stanovanja ni bil sklenjen v pisni obliki in izveden v zemljiški knjigi, zato služnostna pravica s pravnim poslom ni mogla nastati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15-tih dni izprazni gospodarsko poslopje na parc. št. 117.S k.o. X in ga prostega oseb in stvari v istem roku izroči tožnici.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu (to je glede zavrnitve zahtevka za izpraznitev stanovanjskega objekta in stroškovnem delu), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da se tožencema naloži, da izpraznita nepremičnino parc. št. 117.S k.o. X, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo in gospodarsko poslopje ter jo prosto oseb in stvari izročita tožnici (točka I izreka). Tožeči stranki je posledično naložilo, da toženi povrne 877,90 EUR stroškov postopka s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da že trditvena podlaga, ki sta jo toženca ponudila, ni omogočala zaključka, da sta toženca priposestvovala služnostno pravico stanovanja, poleg tega pa je dokazni postopek pokazal, da sta v nepremičnini bivala zgolj na podlagi dovoljenja tožnice in njenega pokojnega moža. To dovoljenje je bilo dano pod pogojem, da se bodo dobro razumeli, takšno dovoljenje pa lahko tožnica vedno prekliče. Opozarja, da se služnost stanovanja od dovoljenja za brezplačno uporabo razlikuje po svoji kvaliteti. Pri služnosti stanovanja gre za osebno služnost, ki traja do smrti upravičenca in ima stvarnopravne kvalitete, dovoljenje pa je obligacijska pravica in pomeni prekarij. Toženca nista zatrjevala, da bi s tožnico ali njenim pokojnim možem sklenila pogodbo, s katero bi nanju prešla pravica takšne kvalitete, kot je ugotovilo sodišče. Zatrjevala sta zgolj to, da sta jima tožnica in njen pokojni mož dovolila, da zgoraj živita in da adaptirata prostore. Tako že iz trditvene podlage izhaja, da darilna pogodba, s katero bi tožencema bila podarjena služnost, ni bila nikoli sklenjena. Toženca poleg uporabe in dovoljenja nista navedla nič drugega. Sama uporaba pa ustne darilne pogodbe ne dokazuje. Pogodbe nista opisala. Le-ta bi morala imeti neko obliko, tožnica oziroma njen pokojni mož bi morala izjaviti, da tožencema podarjata pravico dosmrtnega bivanja v stanovanju, toženca pa bi to darilo morala sprejeti. Tak dogodek bi moral imeti tudi svoj datum in kraj, ki ga toženca nista navedla. Vse navedbe o nekem dogovoru tako obstajajo zgolj na ravni pavšalnega. Da je prišlo do sklenitve dogovora niso potrdile niti zaslišane priče in stranke. Potrdile so zgolj to, da imata toženca dovoljenje za brezplačno bivanje v nepremičnini tožnice, ki pa nima kvalitete pravice stanovanja kot osebne služnosti. V nadaljevanju pritožnica opozarja na svojo izpovedbo ter izpovedbo prič I. S. in M.K.. Ker so v družini K. pravna razmerja urejali oblično in po pravni poti, bi tožnica in njen pokojni mož to v oporokah gotovo zapisala oziroma ugotovila v pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Da tožnica in njen pokojni mož tožencema nista podarila služnosti stanovanja, izhaja tudi iz izpovedbe tožencev in priče M. K.. Sodišče prve stopnje je torej naredilo zmotne zaključke o dejanskem stanju in posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Toženca sta ves čas vedela, da jima služnost stanovanja ni bila podarjena in posest stanovanja ni imela kvalitete pravičnosti, poštenja in pristnosti. Ponovno poudarja, da sta toženca pridobila zgolj dovoljenje za prebivanje, in sicer ob pogoju, da se bodo pravdne stranke razumele. Takšno dovoljenje pa se po svoji naravi lahko vedno prekliče. Sodišče odreka tožnici pravico do preklica zgolj zato, ker sta si toženca s tem, ko sta pričela živeti v nepremičnini, uredila stanovanjsko vprašanje in sta jima tožnica oziroma njen pokojni mož dovolila brezplačno uporabo stanovanja. Tak zaključek je nelogičen, saj bi tožnica v primeru, ko bi bilo dogovorjeno, da toženca plačujeta najemnino, najemno razmerje lahko prekinila ob upoštevanju določil OZ o prenehanju zakupnega razmerja. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da gre za prekaristično razmerje (II Ips 450/97). Ob tem, ko je sodišče nepravilno presodilo, da imata toženca pravico bivati v stanovanju na podlagi služnosti stanovanja, pa je nadalje nepravilno odločilo, da jima ni treba izprazniti gospodarskega poslopja. Poenostavljeno je štelo, da se služnost stanovanja razteza na celotno nepremičnino tožnice, kar pa ni mogoče. Tudi, če bi toženca imela služnost stanovanja, na tej podlagi nista upravičena uporabljati gospodarskega poslopja. Uporaba le-tega bi morala temeljiti na posebnem pravnem naslovu, ki pa ga toženca nista zatrjevala. Domnevne pravice služnosti toženca tudi nista opredelila po obsegu, pri čemer uporabljata celotno tožničino nepremičnino, tožnica pa je omejena na nekaj sob.

3. Tožena stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženi stranki sta svojo pravico do bivanja v stanovanjski hiši tožnice utemeljevali tudi s trditvami o ustnem dogovoru, ki je bil v letu 1979 ali 1980, sklenjen s pokojnim možem tožnice, takrat izključnim lastnikom nepremičnine. S tem dogovorom je takrat in kasneje soglašala tudi tožnica. Po njunih trditvah jima je pokojni mož tožnice s tem dogovorom, ki je bil realiziran in se je izvajal več kot 30 let, podaril pravico rabe stanovanja. Namen rabe je bil določen (za potrebe bivanja tožencev in njune družine), čas trajanja rabe pa ni bil določen oziroma naj bi trajala dokler toženec ne bo postal lastnik nepremičnine. Zanikala sta, da bi šlo za prekarij, ki ga je mogoče preklicati (1). Služnostno pravico sta priposestvovala.

6. Takšna trditvena podlaga, čeprav skopa, pomeni zadostno podlago za zaključke, kot jih je v zvezi s priposestvovanjem služnosti stanovanja sprejelo sodišče prve stopnje. Toženca res nista trdila, da bi imel dogovor posebno obliko. Tega tudi nista mogla, saj sta navedla, da je šlo za usten (a realiziran) dogovor. Dogovora tudi nista točno časovno in krajevno opredelila (navedla sta le, da je bil sklenjen po njuni poroki, enkrat leta 1979 ali 1980) in nista zatrjevala, da je pokojni oče prvega toženca (ali pa tožnica) izrecno izjavil, da tožencema podarja pravico dosmrtnega bivanja v stanovanju, ki je varovana proti vsem in da sta to darilo sprejela, vendar pa to ne pomeni, da je trditvena podlaga nezadostna oziroma ugovor tožencev v tem pogledu nesklepčen. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil zatrjevani dogovor sklenjen med bližnjimi sorodniki, v ustni, torej neformalni obliki. Časa in kraja zato najverjetneje niti ni mogoče natančneje definirati. Prav tako pa tudi ni mogoče pričakovati in zahtevati, da bi vsebina takšnega ustnega dogovora vsebovala tudi pravno kvalifikacijo pravice, ki se prenaša, in izrecno izjavo o sprejemu, saj za to zadostuje tudi konkludentno dejanje (na primer pričetek obsežnih vlaganj, vselitev, sodelovanje staršev, kar vse sta toženca zatrjevala).

7. Pritožbeno sodišče soglaša z materalnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, upoštevajoč pri tem dejstva, ki jih je ugotovilo in povzelo v točki 10 sodbe in jih pritožnica s pritožbo ne izpodbija, podlaga bivanja tožene stranke ni dovoljenje do preklica (prekarij) kot je trdila tožnica, ampak služnostna pravica stanovanja.

8. Neobvezna posodba do preklica (imenovana tudi prekarij), ki jo je urejal 974. paragraf Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), je vrsta posodbene pogodbe, za katero je poleg izročitve stvari v brezplačno rabo, značilna tudi obveznost stvar vrniti. Navedeno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pomeni, da mora pri prekariju med lastnikom stvari in uporabnikom obstajati ne le dogovor o (brezplačni) rabi stvari, ampak tudi dogovor o možnosti preklica rabe.

9. Med pravdnima strankama to, da je bila med očetom toženca in tožencema (tudi s soglasjem tožnice) dogovorjena brezplačna uporaba stanovanja, ki ga bosta izdelala v hiši, niti ni bilo sporno. Sporno je bilo, ali je bil med njimi tudi sporazum o možnosti preklica.

10. Kot je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje in s tem zaključkom in razlogi zanj se strinja tudi pritožbeno sodišče, ni bilo nikoli mišljeno, da je bivanje tožencev in njune družine v hiši zgolj začasno in da lahko toženčeva starša to pravico prekličeta. Razlogov, ki jih je za tak zaključek navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne ponavlja in se nanje zgolj sklicuje. Pritožnica s pritožbenim vztrajanjem, da je bivanje tožencev potrebno opredeliti kot prekarij in opozarjanjem na izpovedbe prič in strank, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zgoraj navedenega zaključka. Izpovedb prič, pa tudi obeh toženih strank, namreč ni mogoče presojati ločeno in brez povezave z drugimi izvedenimi dokazi, sploh pa ne zgolj dele teh izpovedb. S takšno presojo se namreč prezre celoto. Tako ni mogoče mimo dejstva na katerega sodišče prve stopnje posebej opozarja, da sta toženca tudi kasneje, ko sta stanovanje že usposobila, v nepremičnino še vlagala in da tem vlaganjem tožnica ni nasprotovala. Če bi bil vložek tožencev v usposobitev prostorov za bivanje še razumljiv tudi v primeru, da bi šlo (zgolj) za prekarij, pa tega za nadaljnja vlaganja ni mogoče reči. V kolikor bi bila brezplačna uporaba dana do preklica, bi toženca verjetno svoja denarna sredstva kasneje usmerjala drugam, morda v nakup svoje nepremičnine ali prihranke. Tudi dejstvo, da v obdobju 29-tih let nista iskala drugega bivališča, navedeno potrjuje. Nadalje ni sporno, da so pravdne stranke v letu 2003 sklenile pogodbo o dosmrtnem preživljanju in da iz vsebine pogodbe izhaja, da so stranke pravico tožencev do bivanja upoštevale ne le kot začasno dejstvo, ampak dejstvo, ki obstaja (in bo obstajalo vse do smrti tožnice, ko naj bi po sklenjeni pogodbi postal lastnik nepremičnine toženec). Toženec je s to pogodbo tako (za nedoločen čas) prevzel med drugim tudi plačilo ½ stroškov za stanovanje, ki ga uporablja z družino.

11. Res iz nekaterih izpovedb izhaja, da sta tožnica in njen pokojni mož drug drugega določila za dediča, kar pa zatrjevane služnostne pravice ne izključuje oziroma ne dokazuje, da ni bila dogovorjena. Ravno obratno: povsem mogoče je, da sta tožnica in njen mož smatrala vprašanje bivanja toženca in njegove družine v hiši za (dokončno) urejeno, zato tega v oporokah posebej nista omenjala.

12. Ne le prekarij, tudi z dogovorom ustanovljena služnostna pravica stanovanja, dokler ni vpisana v zemljiško knjigo oziroma ni priposestvovana, nima stvarnopravne zaščite, ampak ostaja njeno pravno varstvo v sferi obligacijskega prava. Sklicevanje pritožbe na neko večjo kvaliteto služnostne pravice, zato v pogledu presoje, kakšna je bila vsebina dogovora, ne more biti upoštevno.

13. Pritožbeno sodišče zato soglaša tudi z nadaljnjim in logičnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila z ustnim dogovorom v letu 1979, med tožencema in takratnim lastnikom nepremičnine, tožencema naklonjena pravica brezplačnega bivanja v stanovanju (kar pa vsebinsko ustreza služnostni pravici stanovanja) v zgornjem nadstropju hiše. Ta dogovor je bil tudi realiziran, saj sta toženca v stanovanje izvedla vlaganja in se vselila. Od leta 1979 tu tudi živita. V tem času oziroma vse do prejema tožničine zahteve za izselitev, v zvezi z njunim bivanjem ni bilo sporov. Njunemu bivanju, niti dodatnim vlaganjem tožnica nikoli ni nasprotovala.

14. Dogovor o brezplačni naklonitvi služnostne pravice stanovanja ni bil sklenjen v pisni obliki in izveden v zemljiški knjigi, zato služnostna pravica, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, s pravnim poslom ni mogla nastati, je pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca takšno služnost pridobila na podlagi priposestvovanja.

15. Pravna pravila ODZ so takšno možnost, za razliko od sedaj veljavne ureditve po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) omogočala. Za priposestvovanje je bilo potrebno imeti stvar ali pravico v posesti, posest pa je morala biti pravična, poštena in pristna in trajati po zakonu določen čas (1460. paragraf ODZ).

16. Ugotovljena dejstva kažejo, da sta toženca dano pravico izvrševala kot svojo in bila torej njena posestnika. Ker je izvajanje te pravice temeljilo na ustnem dogovoru, ki je bil realiziran, je bila posest tudi pravična in poštena. Da bi se izvrševala s silo, skrivaj ali z zvijačo, ni bilo zatrjevano, da ni šlo za uporabo do preklica, pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Navedeno pomeni, da je bila posest tudi pristna. Trajala je, kar v pritožbi ni izpodbijano, tudi potrebni čas, to je 20 let. Toženca v tem obdobju nista imela nobenega razloga, da bi v to, da imata pravico stanovanje uporabljati, kakorkoli dvomila, saj jima tožnica uporabe ni nikoli oporekala oziroma ji ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da sta toženca služnostno pravico stanovanja priposestvovala.

17. Ni jasno, kam meri pritožba, ko opozarja, da sta toženca vedela, da vlagata v tujo nepremičnino in še ni nič njunega, saj je za služnost bistveno ravno to, da obstoji na tuji stvari. Če bi toženca bila lastnika oziroma solastnika, služnosti ne bi bilo mogoče dogovoriti oziroma bi le-ta prenehala (2).

18. Konkretna zadeva tudi ni primerljiva z zadevo II Ips 450/1997, saj je šlo tam za drugačno dejansko situacijo. Predvsem je pomembno, da je bilo v citirani zadevi ugotovljeno, da je šlo za uporabo do preklica. To pomeni, da je bilo jasno, da je uporaba, čeprav (v naprej) časovno nedoločena, vendarle le začasna. Toženca niti nista zatrjevala, da bi bila z dogovorom ustanovljena in kasneje priposestvovana služnostna pravica stanovanja. Tudi do spora med njimi je prišlo še pred morebitnim iztekom priposestvovalne dobe.

19. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca (primerjaj prvi odstavek 247. člena SPZ). Podobno je služnost stanovanja opredeljeval tudi ODZ, in sicer v 521. paragrafu (3). Služnost stanovanja se torej ne razteza na prostore, ki jih ne moremo opredeliti kot stanovanje. Glede na obrazloženo pritožba utemeljeno opozarja, da se služnost stanovanja, ki sta jo toženca priposestvovala in ima podlago v dogovoru, sklenjenem v letu 1979, v nobenem primeru ne more raztezati na ostale dele nepremičnine, to je gospodarsko poslopje. Glede na to, da toženca podlage za uporabo tega dela nepremičnine nista zatrjevala (ni pa sporno, da ga uporabljata), je v tem delu tožbeni zahtevek utemeljen in bi mu moralo sodišče prve stopnje ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki I spremenilo tako, da je v pogledu izpraznitve gospodarskega poslopja zahtevku ugodilo. Glede na to, da tožnica v tožbi ni posebej opredelila prostorov, ki jih v hiši toženca uporabljata oziroma ni zatrjevala, da njuna uporaba stanovanjske hiše presega uporabo stanovanja v nadstropju, ki je predmet služnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v pogledu stanovanjske hiše zahtevek v celoti zavrnilo, v preostalem delu pa je bila pritožba na podlagi 353. člena ZPP zavrnjena in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče kljub delni spremembi odločitve v stroškovni del ni posegalo, saj je tožeča stranka uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in z njim tudi niso nastali nobeni posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

21. Iz istih razlogov pritožnica tudi ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov in jih je dolžna nositi sama. Odgovor, ki ga je vložila tožena stranka, je bil po oceni pritožbenega sodišča nepotreben in zato do povračila stroškov le-ta ni upravičena (155. člen ZPP).

(1) Primerjaj trditve tožencev v točki 3 odgovora na tožbo, točki 6 pripravljalne vloge z dne 29.7.2010 in drugem odstavku točke 8 pripravljalne vloge z dne 7. 9. 2011

(2) Primerjaj 210., 227., 224. in 244. člen SPZ oziroma prej veljavni 58 člen ZTLR

(3) 521. paragraf ODZ je med drugim določal: Služnost stanovanja je pravica rabiti za svojo potrebo hišne dele, pripravne za stanovanje. Ona je torej služnost rabe stanovalnega poslopja. Ako pa se komu prepuste za uživanje nekvarno tvarini vsi za stanovanje primerni hišni deli brez utesnitve, je to uživanje stanovalnega poslopja.