Jedro

Če je tožnik res priposestvoval sporni del gozdne parcele še v času veljavnosti ODZ, je originarno pridobil lastninsko pravico pred uveljavitvijo določbe ZG, ki prepoveduje drobljenje manjših gozdnih parcel, zato mu je sodišče s sklicevanjem na to prepoved ne more odvzeti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odreditev in dovolitev parcelacije parcele št. 881/1, k .o. X, tako da se odmeri sporni del navedene parcele, ki dobi novo parcelno številko, in na ugotovitev, da je tožnik lastnik te nove parcele na podlagi priposestvovanja, ter tožniku naložilo plačilo stroškov postopka.

Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da s svojimi pravnimi predniki na delu sporne parcele, ki v naravi predstavlja gozd, že več kot sto let v dobri veri izvršujejo posest, jo uporabljajo in uživajo na najobsežnejši način, medtem ko toženca in njuni pravni predniki posesti na tem delu parcele niso nikoli izvrševali. Meni, da toženca, četudi sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika, z dedovanjem nista mogla pridobiti lastninske pravice. V priposestvovalno dobo se namreč všteva ves čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki. Lastninsko pravico na spornem delu parcele je tako na podlagi priposestvovanja pridobil že oče toženca, še v času veljave ODZ, po njegovi smrti pa so posest izvrševali tožnik in njegova družina. Nadalje navaja, da je priposestvoval le del gozda, pri čemer je to del točno določen v naravi in tako ne gre za soposest. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno uporabilo materialnega prava. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe dokazov zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga razveljavitev, podredno spremembo izpodbijane sodbe.

Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da nasprotuje prisilnemu predpisu, konkretno šestemu odstavku 47. člena ZG, ki le izjemoma dovoljuje delitev gozdnih parcel, manjših od 5 hektarov. Ker sporna parcela v naravi predstavlja gozd v izmeri 1,3109 hektarov, je sodišče prve stopnje uporabilo omenjeno določbo ZG in, ne da bi ugotavljalo obstoj elementov priposestvovanja, zaključilo, da priposestvovanje tega dela gozdne parcele ni mogoče. Namen ZG (glej zlasti 1. člen) je preprečiti drobljenje gozdnih parcel s ciljem zagotoviti trajnostno gospodarjenje, trajno in optimalno delovanje gozdov ter uresničevanje njihovih funkcij. Ker sporni del parcele predstavlja le del sicer širšega gozdnega območja (nahaja se znotraj gozda, ne na obrobju, in zemljiškoknjižno meji na tožnikovo gozdno parcelo), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je priposestvovanje dela sporne parcele v obravnavanem primeru kljub temu mogoče, saj njena delitev ne bi vplivala na dobrine, ki jih ZG varuje.

Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da ZG velja šele od leta 1993, predpisi, ki so to področje urejali pred njim, pa takšne prepovedi delitve gozdnih parcel niso vsebovali. To je pomembno zlasti zato, ker tožnik v postopku zatrjuje, da je sporni del parcele priposestvoval že njegov oče še pred uveljavitvijo ZG, priposestovanje pa je eden od originarnih načinov pridobitve lastninske pravice (navedba tožencev v odgovoru na pritožbo, da SPZ originarnega načina pridobitve lastninske pravice s priposestovanjem ne pozna, je naravnost neverjetna). Priposestvovanje nastopi s trenutkom poteka priposestvovalne dobe, pri čemer se, kot v pritožbi pravilno navaja tožnik, v priposestvovalno dobo posameznika všteva tudi čas, ko so posest izvajali pravni predniki (45. člen SPZ/30. člen ZTLR /1493. paragraf ODZ).

Sodišče prve stopnje obstoja elementov priposestvovanja ni ugotavljalo in tudi ni izvedlo dokaznega postopka v tej smeri, ampak je svojo odločitev zmotno oprlo le na določbo šestega odstavka 47. člena ZG, skladno s katero naj priposestvovanje spornega dela gozdne parcele ne bi bilo mogoče, a je ravnalo preuranjeno. Če je namreč tožnik lastninsko pravico (če se bodo tožbene navedbe izkazale kot resnične) pridobil še v času veljavnosti ODZ, mu je s sklicevanjem na določbe ZG ni mogoče odreči, saj z naknadno uveljavitvijo zakona ni mogoče posegati v že pridobljene pravice (155. člen URS). Sodišče prve stopnje mora zato najprej ugotoviti, ali in kdaj je do priposestvovanja prišlo. Glede na navedeno tožnik sodišču utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ki je pripeljala tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo skladno s 355. členom ZPP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje ravna v nakazani smeri.