Jedro

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 869,64 EUR z zamudnimi obrestmi od 12.12.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa v višini predpisane obrestne mere, in zamudne obresti od zneska plačane akontacije 2.503,76 EUR za čas od 12.12.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do 28.7.2003 pa v višini predpisane obrestne mere. V ostalem glede 4.137,88 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 96,10 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in glede zavrnilnega dela, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek 5.007,52 EUR ob hkratnem zahtevku, da sodišče znesek nespecificirane akontacije odškodnine poračuna z doslej nateklimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.12.2002 dalje do sodbe. Ker tožena stranka delnemu umiku tožbe ni nasprotovala, je kot relevantno vrednost spora pri odmeri stroškov treba šteti znesek 5.007,52 EUR, zmanjšan za dne 29.7.2003 plačano akontacijo v znesku 2.503,76 EUR, tedaj še 2.503,76 EUR in ne znesek 5.007,52 EUR, sploh pa ne znesek 9.180,43 EUR. Glede zneska akontacije je tožnica zahtevala, da ga sodišče poračuna z doslej nateklimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.12.2002 dalje do sodbe, čemu sodišče ni sledilo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo (člen 287/I in 288 OZ). Sodišče je neutemeljeno priznalo valorizacijo, saj je tožena stranka ni zahtevala. Sodišče je podcenilo tožničino nepremoženjsko škodo v smislu 200. člena OZ in 34. člena URS, po katerem je tožnik upravičen do dostojne odškodnine. Tožnica je sodišču predložila več zdravniških potrdil lečeče zdravnice z dne 9.10.2002, 21.10.2002, 17.4.2003 in 14.9.2005 iz katerih je razvidno, da se stanje, kljub 18 fizioterapijam za komolec in 5 fizioterapijam za vratno hrbtenico "ne izboljšuje", da je bila tožnica nesposobna za delo od 15.8. do 8.10.2002, tako je tožnica trpela bistveno intenzivnejše telesne bolečine in nevšečnosti. Tožnica je vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca, sodišče pa bi bilo dolžno vsaj zaslišati izvedenca M. K.. Sodišče je, glede na očitne kontradiktornosti v samem mnenju izvedenca, z nepostavitvijo drugega izvedenca bistveno kršilo določbe postopka. Izvedenec je tožnico pregledal več kot 6 let po nesreči zato je razumljivo, da tudi razlike v gibljivosti ob pregledu niso bile tako očitne, kot v letih po nesreči. Tožnica je svoje navedbe podala po resnici, poleg tega pa predložila vso dokumentacijo. Bolečine zaradi otekanja rok in nog, o katerih govori izvedenec, so drugačnega tipa in bistveno blažje in jih zato ni mogoče direktno povezovati z manifestnimi bolezenskimi težavami. Sodišče je glede na vrednost spora toženki priznalo odškodnino v višini 76,5 % zahtevka, to je 3.834,59 EUR, sicer pa glede na dejstvo, da se vtožuje nepremoženjska škoda, zahteva povračilo vseh stroškov postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tudi tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo 179. člen OZ, saj je iz naslova prestanih telesnih bolečin prisodilo kar 3.000,00 EUR, kar je pretirano in v nasprotju s sodno prakso. Tožnica se je zdravila 42 dni, izvedenec pa je ugotovil, da v tem času ni trpela hudih bolečin, trajne zmerne bolečine je trpela do tri dni, občasne zmerne bolečine do dva tedna ter občasne in pojenjajoče lažje bolečine do zaključka zdravljenja.

Pritožbi nista utemeljeni.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Obe pritožbi izpodbijata s strani sodišča prve stopnje prisojeno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpela tožnica. Vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obsegom nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe natančno in izčrpno navedlo (3. do 6. stran sodbe, list. št. 75 do 78), tako da je dejansko stanje glede te oblike škode v vseh odločilnih dejstvih popolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje na vse tovrstne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Tožnica izpodbija ugotovitve glede obsega bolečin in nevšečnosti, ki jih je ob nezgodi pretrpela tožnica, a so pritožbene navedbe pavšalne. Tožnica namreč navaja zgolj to, da je bila večkrat pri lečečem zdravniku in da je ta opisal njeno stanje, ki naj bi bilo bistveno hujše, kot navaja izvedenec M. K.. Pavšalna je tudi pritožbena navedba tožnice, da so bolečine zaradi otekanja rok in nog drugačnega tipa in bistveno blažje od bolečin po obravnavani poškodbi iz nesreče. Kakšna je subjektivna bolečina tožnice pa v postopku prisoje odškodnine ni v celoti upoštevno, saj je v primerih dosoje pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo treba upoštevati, da je ta določena tudi objektivno ter primerljiva z odškodninami za enako in podobno škodo ter v sorazmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa.

Vsi pritožbeni očitki tožnice, ki poskušajo omajati strokovnost in prepričljivost izvedenskega mnenja M. K., so neutemeljeni. Že tožnica sama v pritožbi prizna, da po prejemu mnenja ni podala utemeljenih pripomb, je pa na naroku 21.11.2008 zahtevala postavitev drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj postavitev novega izvedenca ni potrebna, s čimer se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Zgolj dejstvo, da mnenje tožnici ni v korist oziroma postavlja pod vprašaj njeno verodostojnost, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Sodišče pa ni zaslišalo izvedenca K., ker je tožnica na naroku 21.11.2008 to možnost izrecno zavrnila, saj ni pričakovala, da bi izvedenec spremenil svoje stališče. Tudi v pritožbi tožnica ponavlja nekatere razloge za postavitev drugega izvedenca, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, a so ti razlogi neutemeljeni. Nepomembno je, koliko časa je minilo od nesreče pa do podanega izvedenskega mnenja, saj je izvedenec razpolagal z vso medicinsko dokumentacijo tožnice, torej z dokumentacijo pred nesrečo in po nesreči, tako je tudi njegovo mnenje objektivnejše, kot pa parcialne ugotovitve lečeče zdravnice podane ob vsakem posamičnem pregledu. V mnenju ni nobenih kontradiktornosti, saj je izvedenec v svojem izvidu navajal podatke iz dokumentacije, med katerimi je tudi podatek o tem, da je tožnica tožila o hudih bolečinah, medtem ko je v nadaljevanju izvedenec podal svoje mnenje o tem, da hudih bolečin tožnica ni trpela. Tako gre za razliko med izvidom in mnenjem izvedenca, ki pa ne pomeni kontradiktornosti. Ostalih pritožbenih navedb tožnice, ki izpodbijajo izvedensko mnenje, pa sodišče druge stopnje ne bo obravnavalo, saj za predmetni postopek niso pomembne.

Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca zaključilo, da je tožnica v nesreči utrpela udarnino levega komolca in zvin vratu, kar je posledično povzročilo hude telesne bolečine (v tem delu sodišče ne sledi mnenju izvedenca, ki je ugotovil, da hudih bolečin tožnica ni trpela), tri dni trajnih zmernih bolečin, do dva tedna občasne zmerne bolečine ter lažje bolečine do zaključka zdravljenja (torej še približno nadaljnje tri tedne). Bodočih bolečin predmetna nesreča ni pustila. Izvedenec je namreč natančno in prepričljivo na podlagi celotne medicinske dokumentacije tožnice zaključil, da so največji vzrok zdajšnjim telesnim bolečinam tožnice degenerativne spremembe, ki pa so se pojavile že pred nesrečo. Tem zaključkom sodišče prve stopnje sledi in čemur pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Poleg tega pa je tožnica trpela tudi veliko nevšečnosti tekom zdravljenja, med drugim nošenje Schantzove ovratnice, mavčne imobilizacije na levi roki od 15.8.2002 do 22.8.2008, namestitev in snemanje mavca, jemanje sredstev za lajšanje bolečin, nošenje mitele na levi roki, 10 krat obiskovanje ambulantne fizikalne terapije, razgibavanje komolca, trije pregledi pri kirurgu, pregledi pri izbrani zdravnici in osem ekspozicij RTG slikanja. Glede na utrpele telesne poškodbe tožnice je le-ta imela neobičajno veliko nevšečnosti, kar gre pripisati sprva napačni diagnozi, ki je botrovala k bolj intenzivnemu zdravljenju (npr. mavec). Na podlagi tega je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 3.000,00 EUR. Tožnica s svojimi pritožbenimi trditvami ne more uspeti, saj je dosojena odškodnina primerna, višja odškodnina pa bi podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Nasprotno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi bila dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine previsoka, glede na sodno prakso (pri čemer tožena stranka ne navede, katera sodna praksa). Res je, da je sodišče prve stopnje prisodilo visoko odškodnino za takšen obseg poškodbe, a kot rečeno, je tožnica trpela predvsem veliko nevšečnosti, za katere ni bila odgovorna. Upoštevati je treba tudi starost tožnice, kateri so opisane nevšečnosti povzročale še več težav. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje glede utrpelih hudih telesnih bolečin naredilo drugačen zaključek kot izvedenec, torej da jih je trpela. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je za obravnavano vrsto škode glede na merila iz drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ) pravična denarna odškodnina v prvi sodbi prisojenem znesku 3.000,00 EUR.

Tožnica sicer izpodbija tudi odločitev sodišča glede zavrnjenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, a to pritožbeno izpodbijanje ni obrazloženo, tako se sodišče druge stopnje do te oblike škode ni opredeljevalo in je v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Nerazumljive so pritožbene navedbe tožnice, glede s strani sodišča prve stopnje napačnega razumevanja tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen, seveda v utemeljenem delu. Zahteva tožnice, da naj bi sodišče glede dela zahtevka, kateremu ne bi ugodilo, ugotovilo umik tožbe, je nemogoč. Stranka namreč sama umakne tožbo, to dejanje pa ne more biti odvisno od utemeljenosti dela zahtevka. Če je zahtevek utemeljen mu sodišče ob meritorni presoji ugodi, nasprotno ga zavrne.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, natančneje določbe prvega odstavka 287. člena in 288. člena OZ. Med strankama ne obstaja več obveznosti, ampak zgolj ena - odškodnina za povzročeno škodo iz nesreče dne 15.8.2002. Glede vračunanja obresti in stroškov je treba tožnico opozoriti, da iz njenega tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi zahtevala poračunanje akontacije prvo z obrestmi in nato z glavnico, prav nasprotno - tožnica je zahtevala zakonske zamudne obresti od zneska plačane akontacije 2.503,76 EUR za čas od 12.12.2002 do 28.7.2003, čemur se sodišče v celoti sledilo. Posledično tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v tem delu. Kljub temu pa je treba pojasniti, da gre pri odškodnini za nepremoženjsko škodo za nečisto denarno terjatev, torej takšno, katere obseg se ugotovi šele ob izdaji sodbe in se tudi oceni na dan izdaje sodbe. Res je, da je bila tožena stranka dolžna plačati škodo v trenutku prejema odškodninskega zahtevka, a to velja zgolj za nesporni del plačila, zato so tudi obresti od tega zneska začele teči 12.12.2002 in čemur je sodišče ugodilo. Tako ni pravilno pritožbeno navajanje tožnice, da bi sodišče moralo najprej poračunati akontacijo z nateklimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.12.2002 dalje do sodbe, saj kot rečeno celotna višina škode še ni bila ocenjena. Prav tako je zmotno pritožbeno navajanje, da je tožena stranka nespecificirano plačala akontacijo, saj je v odgovoru na tožbo navedla, za katero obliko škode plačuje akontacijo, poleg tega pa je tožena stranka tudi zahtevala vračunanje valorizirane akontacije, ki jo je sodišče prav tako pravilno poračunalo.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje stroškovnega dela sodbe. Tožnica namreč izhaja iz napačne predpostavke, da je uspela s 76,5 % tožbenega zahtevka, dejansko pa je uspela s tolikšnim zahtevkom, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožničin zahtevek pa je bil v začetku postavljen previsoko, šele z vročitvijo izvedenskega mnenja pa je 4.11.2008 svoj tožbeni zahtevek zmanjšala, kar je sodišče upoštevalo. Sodišče je tako pravilno upoštevalo višino tožbenega zahtevka do skrčenja in posledično višje točkovanje po Odvetniški tarifi, po skrčitvi zahtevka pa ustrezno zmanjšan zahtevek (5.007,52 EUR) in tudi manjše točkovanje ter končni uspeh tožnice (869,64 EUR). Kot rečeno, pa so pritožbene navedbe tožnice o tem, kako je dejansko zahtevala 2.503,76 EUR, v glavnem delu zahtevka pa naj bi uspela z 3.834,59 EUR, nerazumljive.

Pritožbi ne izpodbijata ostalih zaključkov sodišča prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo, da bi bili podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških pritožbenega postopka. Pritožnika sta priglasila stroške pritožbenega postopka, katerih sodišče druge stopnje ni priznalo, glede na to, da s pritožbama nista uspela.