Jedro

Ker je bilo o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči že pravnomočno odločeno, v zadevi pa se pravno in dejansko stanje med tem ni spremenilo, je upravni organ ravnal pravilno, ko je prošnjo tožnika kot nedopustno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Organ za BPP zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 29. 11. 2010 vložil novo prošnjo za dodelitev BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku za vložitev tožbe za znižanje preživnine. Enako prošnjo je vložil pri sodišču že dne 25. 8. 2010. V njej je prav tako navedel, da želi pomoč odvetnika v postopku zaradi znižanja preživnine za hčerko A.A. Sodišče jo je obravnavalo pod opr. št. Bpp 1176/2010 ter jo z odločbo z dne 29. 9. 2010 zavrnilo, saj je prosilec presegel cenzus iz 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur, list RS št. 3/07- UPB2). Ob ponovni vložitvi prošnje sodišče ugotavlja, da je prosilec še vedno solastnik do ½ nepremičnine parc. št. 978/9 pripisane k vl. št. ... k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem, dvoriščem in vrtom. V okviru tega premoženja je sodišče v odločbi opr. št. Bpp 1176/2010 z dne 29. 9. 2010 ugotovilo presežek premoženja in njegovo prošnjo zaradi neizpolnjevanja subjektivnega pogoja zavrnilo. Odločitev o tem je pravnomočna. Ker se nova prošnja nanaša na zadevo, o kateri je sodišče že pravnomočno odločilo z zavrnilno odločbo, dejansko stanje in pravna podlaga na katero se nova prošnja opira pa se v ničemer nista spremenila, je bilo potrebno novo prošnjo zavreči kot nedovoljeno glede na določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08) in 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP.

Tožnik v laično napisani tožbi navaja, da se pri izdaji izpodbijane odločbe neupravičeno ni upoštevalo dejstvo, da ni več solastnik nepremičnine na naslovu ..., to je parc. št. 978/9, vpisane k vl. št. ... k.o. ..., saj jo je prodal. Od kupnine pridobljen denar je vložil v stanovanje velikosti 38 m2 na naslovu ..., kjer sedaj stanuje. Zaradi tega je bila njegova prošnja neupravičeno zavrnjena. Prosi za ponovno proučite vloge in njeno uspešno rešitev.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je Organ za BPP upravičeno zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP iz razloga, ker je tožnik vložil enako prošnjo za dodelitev BPP že v zadevi pod opr. št. Bpp 1176/2010, pri čemer se relevantno dejansko in pravno stanje zadeve ni spremenilo.

V zvezi z obravnavano problematiko je v drugem odstavku 34. člena ZBPP določeno, da Organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače, postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP. V 129. členu ZUP pa so določene okoliščine, v katerih upravni organ ob preizkusu zahteve le-to zavrže. V 4. alinei prvega odstavka 129. člena je določeno, da upravni organ med preizkusom zahtevo s sklepom zavrže v primeru, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno. Tako ravna tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

V obravnavani zadevi je iz predloženih spisov zadeve razvidno, da je tožnik vsebinsko enako prošnjo za dodelitev BPP že vložil dne 25. 8. 2010 in je bila pred Organom za BPP obravnavana pod opr. št. Bpp 1176/2010. Organ za BPP je takratno tožnikovo zahtevo zavrnil z odločbo z dne 29. 9. 2010 iz razloga, ker je prosilec presegel cenzus iz 23. člena ZSV.

Navedene dejanske in pravne okoliščine v zadevi niso sporne. Sporen je tožnikov tožbeni ugovor, da dejansko stanje v zadevi tožena stranka ni pravilno ugotovila, saj ni več solastnik nepremičnine parc. št. 978/9, vl. št. ... k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem, dvoriščem in vrtom. Ravno zaradi tega premoženja, katerega pa bi naj tožnik (kot navaja) prodal, je bil v postopku št. BPP 1176/2010 premoženjski cenzus presežen, sedaj pa te nepremičnine nima več, za prejeto kupnino si je kupil manjše stanovanje, v katerem živi.

Okoliščine, da bi naj tožnik sporno premoženje že prodal, organu za BPP v postopku ni navedel, prav tako zatrjevana prodaja še ni bila realizirana s prenosom lastništva v zemljiški knjigi. Že iz tega razloga je tožnikov tožbeni ugovor neutemeljen, saj je bil v času prvostopnega odločanja še vedno zemljiškoknjižni solastnik spornih nepremičnin, Organ za BPP se je na podatke zemljiške knjige upravičeno zanesel, za v tožbi zatrjevano prodajo pa ni mogel vedeti.

Poleg tega pa tudi k tožbi priložena prodajna pogodba (A1 priloga sodnega spisa) te zatrjevane okoliščine (da bi naj tožnik sporne nepremičnine pravno-veljavno prodal) ne dokazuje, saj predložena pogodba ni overjena s strani davčne uprave, ni overjena pri notarju in ni izkazano, da bi bil na njeni podlagi vložen kakršen koli zemljiškoknjižni predlog. Tako tožnik te zatrjevane okoliščine ni relevantno izkazal niti v tožbi.

Sodišče tožnika za primer ponovne vložitve prošnje za BPP opozarja še na določbo 2. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP, po kateri se BPP po tem zakonu ne odobri v sporih zaradi znižanja preživnine, kadar preživninski zavezanec ni poravnal zapadlih obveznosti iz naslova preživnine, razen če jih ni poravnal zaradi okoliščin, na katere nima vpliva. V kolikor bi torej tožnik, na podlagi spremenjenih dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, ponovno zaprosil za odobritev BPP zaradi znižanja preživnine, s svojo zahtevo ne more uspeti, v kolikor ni poravnal do sedaj zapadlih obveznosti iz naslova preživnine, razen če relevantno izkaže, da jih ni poravnal zaradi okoliščin, na katere nima vpliva.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.