Jedro

V tem upravnem sporu je sporna le uvedba obnove upravnega postopka za dovolitev priglašenih del, ki je bila dovoljena, ker prizadeti stranki (Župnijski urad), ki je nesporno vložila denacionalizacijski zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine, na kateri so bila dovoljena obnovitvena dela, ni bila dana možnost udeležbe v postopku dovolitve obnovitvenih del. Stališče sodišča prve stopnje, da je lahko vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka stranka v postopku, v katerem se obravnava premoženje, katerega denacionalizacijo zahteva vlagatelj zahteve, pa je po presoji revizijskega sodišča pravilno in je tudi skladno z določbo prvega odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji ter z upravno-sodno prakso.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 7. 2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Upravne enote Ljubljana, Izpostava ... z dne 2. 11. 2004, s katerim je bilo ugodeno zahtevi Župnijskega urada ... in dovoljena obnova postopka, končanega z izdajo pravnomočne odločbe o priglasitvi del z dne 23. 4. 1998 na nepremičnini s parcelno št. ... k.o. ...

2. Po presoji sodišča prve stopnje so odločitev in razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče pri odločanju o tožbi ni upoštevalo bistvene okoliščine, da denacionalizacijski upravičenec ni imel pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo postopka, saj ni stranka v tem postopku, pa tudi denacionalizacijski postopek je že končan.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, ki ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po ZUS-1, se štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Zato je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo obravnavalo kot revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zato Vrhovno sodišče ni presojalo izpodbijane sodbe v smeri tega pritožbenega, sedaj nedopustnega revizijskega razloga.

9. Revident uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Revizija se lahko vloži zaradi teh kršitev le v mejah, ki so navedene v drugem in tretjem odstavku 75. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 ali Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Po določbi tretjega odstavka 85. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev postopka vselej podana, če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4. ali 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1. Prav iz slednjih razlogov revident očita sodišču prve stopnje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter se jo kot tako sploh ne da vsebinsko preizkusiti. Tožnik je res uveljavljal med postopkom ugovor, da je bila tožba Župnijskega urada ... proti Športnemu društvu X. in njemu, vložena zaradi ugotovitve, da je prešlo družbeno premoženje v zasebno last na podlagi špekulativnih in fiktivnih pravnih poslov, zavrnjena in da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke, vendar pa z navedeno sodbo denacionalizacijski postopek še ni bil končan. Ta ugovor je sodišče zavrnilo z razlogi, da navedena sodba pravdnega sodišča niti ne vpliva na rešitev zadeve.

10. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da navedeni končani pravdni postopek ne vpliva na rešitev obravnavanega upravnega spora. V tem upravnem sporu je namreč sporna le uvedba obnove upravnega postopka za dovolitev priglašenih del, ki je bila dovoljena, ker prizadeti stranki (Župnijski urad), ki je nesporno vložila denacionalizacijski zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine, na kateri so bila dovoljena obnovitvena dela, ni bila dana možnost udeležbe v postopku dovolitve obnovitvenih del - 9. točka prvega odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP(1986). Stališče sodišča prve stopnje, da je lahko vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka stranka v postopku, v katerem se obravnava premoženje, katerega denacionalizacijo zahteva vlagatelj zahteve, pa je po presoji revizijskega sodišča pravilno in je tudi skladno z določbo prvega odstavka 88. člena Zakona o denacionalizaciji ter z upravno-sodno prakso. Tako je bila obnova postopka pravilno dovoljena, revident pa bo svoje ugovore o morebitnem zaključku denacionalizacijskega postopka lahko uveljavljal tudi v obnovljenem postopku dovolitve priglašenih del. 11. Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba zaradi navedenega tudi ni obremenjena z nepravilno uporabo materialnega prava.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.