Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik poškodovan zaradi okvare na vratih viličarja (zaradi okvare so se vrata sunkovito zaprla in tožniku padla na nogo), ni prišlo zaradi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, zato je pri presoji temelja odškodninskega zahtevka pravilno upoštevalo pravila o krivdni odgovornosti.

Tožena stranka je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu, saj ni poskrbela za varno, pravilno delovanje viličarja, kar je bila tožniku, kot delavcu s tem njenim sredstvom, dolžna zagotoviti. Zato je podano protipravno ravnanje tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode iz škodnega dogodka dne 19. 6. 2012 po temelju v celoti utemeljen. Odločitev o višini zahtevka in odločitev o pravdnih stroških je pridržalo do izdaje končne odločbe.

2. Zoper sodbo vlagata skupno pritožbo prvotožena stranka (tožnikov delodajalec) in drugotožena stranka (zavarovalnica, pri kateri ima prvotožena stranka zavarovano odškodninsko odgovornost), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavljata zmotno uporabo prvega odstavka 131. člena OZ, ker naj bi sodišče napačno ugotovilo, da je prvotožena stranka kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu. S tem, ko viličar ni bil brezhiben, ni utemeljen očitek kršitve predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. Takšen očitek tudi ni utemeljen iz razloga, ker naj prvotožena stranka servisa ne bi nadzorovala z ustrezno skrbnostjo. Delo serviserja je bilo pomanjkljivo, pri menjavi amortizerja serviser ni ravnal s potrebno skrbnostjo, kar pa ni krivda toženih strank. Ni običajno, da bi prvotožena stranka nadzorovala delo serviserja, prav tako sama ob pregledu ne bi mogla ugotoviti napake, kar je potrdil izvedenec. Razlog za padec vrat je zgolj v strokovno pomanjkljivem delu serviserja. Zgolj zato, ker je prvotožena stranka tožnikov delodajalec, še ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Skrbno je izbrala registriranega serviserja, s tem da za preizkus njegove strokovnosti niti ni usposobljena. Ni ji mogoče očitati protipravnega ravnanja ali opustitve, ki bi bila v vzročni zvezi s poškodbo. Lahko gre le za odškodninsko odgovornost servisa, ki je tožniku povzročil škodo zaradi malomarno opravljane zamenjave amortizerja.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev in je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba niti ne izpodbija, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Glede na to, da je do delovne nezgode prišlo 19. 6. 2012, ko še ni veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz prvega odstavka 179. člena tega zakona, namesto iz prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki pa predpisuje enako, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo je delodajalec dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Pravilno pa je uporabilo 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost), medtem ko za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka, v katerem je bil tožnik poškodovan zaradi okvare na vratih viličarja (zaradi okvare so se vrata sunkovito zaprla in tožniku padla na nogo), ni prišlo zaradi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, tako da je pri presoji temelja odškodninskega zahtevka upoštevalo pravila o krivdni odgovornosti ter utemeljeno ugotovilo obstoj vseh štirih predpostavk: škoda, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter krivda povzročitelja škode.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede protipravnega ravnanja oziroma opustitve prvotožene stranke (kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu), njene krivde (malomarnost pri skrbi za ispravnost viličarja), pa tudi glede vzročne zveze, ko vztraja, da je tožniku škoda nastala zaradi malomarno opravljene zamenjave amortizerja s strani zunanjega serviserja.

9. Napačna je logika pritožbe, da je odgovornost prvotožene stranke za zagotovitev varnih pogojev dela lahko izključena že zgolj zaradi okoliščine, ker je serviser popravljal vrata viličarja, ki so kasneje istega dne tožniku poškodovala nogo. Če bi sodišče sprejelo takšno logiko toženih strank, bi to pomenilo, da bi se delodajalec vedno lahko izognil obveznosti za zagotavljanje varnih delovnih pogojev, sklicujoč se na slabo opravljeno delo zunanjih serviserjev pri popravilu delovnih sredstev.

10. Kot nakazano, je ključna okoliščina tega spora v tem, da prvotožena stranka ni poskrbela za varno, ispravno delovanje viličarja, kar je bila tožniku, kot delavcu s tem njenim sredstvom, dolžna zagotoviti. Utemeljeno pa pritožba ugovarja razlogovanju sodišča prve stopnje, da bi morala prvotožena stranka nadzorovati delo serviserja in pregledati, ali je bil servis kvalitetno izveden, saj je servis najela ravno zato, ker sama ni strokovnjak za popravila viličarja. V teh okoliščinah torej ni iskati podlage za obstoj katerega izmed elementov odškodninske obveznosti.

11. Znova, napačno sklicujoč se na določilo 45. člena ZDR-1, namesto 43. člena ZDR, je sodišče prve stopnje sicer pravilno poudarilo, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tako Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) v prvem odstavku 5. člena določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, v ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Tudi Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004) v 4. členu določa, da mora delodajalec zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se prvotožena stranka te obveznosti ni razbremenila s tem, ko je servisiranje in vzdrževanje viličarjev prenesla na pooblaščeni servis A. d. o. o. V tem sporu namreč ne gre za vprašanje, ali je na prvotoženo stranko prešla odgovornost za strokovno opravljanje nalog serviserja, ampak za vprašanje zagotavljanja varnega delovnega okolja s strani delodajalca ter s tem v zvezi za vprašanje njegove odškodninske odgovornosti. Nenazadnje 8. člen ZVZD-1 določa, da če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti pri delu na strokovnega delavca ali zunanjo strokovno službo, ga to ne odvezuje odgovornosti na tem področju (I Cpg 1133/2009). Tako velja tudi z vidika splošne odškodninske odgovornosti, saj ta temelji na zakonu in je zato ni mogoče prenesti na drugega, razen če je takšna možnost zakonsko predvidena (I Cp 3851/2011 in II Cp 2267/2010), česar pa toženi stranki niti nista uveljavljali.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo, s katero bo sodišče prve stopnje odločilo še o višini odškodninske terjatve (165. člen ZPP).