Jedro

Iz besedila prvega odstavka 62. člena ZZRZI povsem jasno izhaja, da je obveznost zaposlovanja invalidov določena za vse delodajalce, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev (razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov). Zato tožbeno stališče, da bi moral organ ugotavljati, zakaj tožnica ni izpolnila predpisane kvote, nima podlage v zakonu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. ODL-5437822-2011-200/8 z dne 4. 3. 2011 je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da mora tožnica zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od marca 2008 do vključno novembra 2010 v sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, in sicer glavnico v višini 99.045,63 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti do vključno 3. 3. 2011 v višini 12.910,32 EUR, poleg tega pa tudi nadaljnje zamudne obresti, ki tečejo od 4. 3. 2011 do plačila; da bo v primeru, če obveznost ne bo poravnana, po poteku 15 dni odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe, da pritožba ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da tožnica kot delodajalka svoje obveznosti iz 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) ni izpolnila v posameznih mesecih od marca 2008 do novembra 2010, kar je razvidno iz tabele na strani 5 in 6 izpodbijane odločbe. Podatek o dejavnosti tožnice je pridobljen od AJPES, število vseh zaposlenih in število zaposlenih invalidov za vsak mesec pa od ZZZS. Datum izplačila plač je posredoval Davčni urad Republike Slovenije. Na podlagi teh podatkov in predpisov je prvostopenjski organ za vsak mesec posebej izračunal število invalidov, ki bi jih tožnica morala zaposlovati, da bi glede na število vseh zaposlenih dosegla predpisano kvoto 6%. Na podlagi razlike med dejansko zaposlenimi invalidi in invalidi, ki bi jih bila dolžna zaposliti, je bil ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače izračunan mesečni prispevek, ki bi ga bila tožnica na podlagi 65. člena ZZRZI dolžna plačati. Glede na vse navedeno je bilo ugotovljeno, da znaša skupna glavnica za dolgovano obdobje iz te odločbe 99.045,63 EUR. Pojasnjen je še izračun zamudnih obresti.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da opravlja specifično dejavnost, zaradi katere ne more zaposlovati 6 % invalidov, ker zanje nima in ne more imeti ustreznih delovnih mest. Pojasnjuje, da obstaja očitno neskladje med določbami ZZRZI in določbami Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV), saj slednji za poklice, kot jih zaposluje za opravljanje svoje dejavnosti, predpisuje kriterij zdravstvene sposobnosti delavca, ki je invalid ne more izpolnjevati. Navaja, da je to uveljavljala že v upravnem postopku, vendar ne organ prve ne organ druge stopnje nista obravnavala teh navedb. Trdi, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in da ji je bilo plačilo prispevka naloženo, čeprav je dokazovala, da ne more biti zavezanka za plačilo. Meni, da je bil namen zakonodajalca pri sprejemanju ZZRZI urejanje pravic do zaposlitvene rehabilitacije in zaposlovanja invalidov ter določanje ukrepov in vzpodbud za njihovo zaposlovanje in ne pavšalna obveznost posameznih zavezancev. Meni, da bi toženka morala upoštevati predlog Ministrstva za notranje zadeve z dne 3. 2. 2009, da se za dejavnost „varovanje“ določi kvota v višini 2 %, kar tožnica dosega in je dosegala tudi pred spremembo Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba) na 6 % leta 2008. Navedeno povečanje kvote po tožničinem mnenju povzroča neenakopraven položaj tožnice na trgu in jo omejuje pri izvajanju gospodarske dejavnosti, s tem pa naj bi bil kršen 74. člen Ustave. Opozarja, da ZZRZI ne določa avtomatične obveznosti za plačilo prispevka, ampak da je ta obveznost posledica neizpolnitve kvote, oziroma ravnanja zavezanca. Po tožničinem mnenju obveznost plačila prispevka ne more biti naložena delodajalcu, ki omenjene kvote zaposlovanja invalidov ne more izpolniti iz razlogov, na katere ne more vplivati, saj bi nasprotno pomenilo, da gre za prikrito obdavčitev. V zvezi s tem navaja hipotetičen primer podjetja, ki mora plačati prispevek, čeprav v kraju, kjer podjetje opravlja dejavnost, ni brezposelnih invalidov. Zato meni, da bi toženka morala izvesti ugotovitveni postopek o tem, ali bi tožnica lahko omogočila zaposlitev invalida oz. sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem, pa tega ni storila. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, naj jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje pravno ureditev kvotnega sistema zaposlovanja invalidov v Republiki Sloveniji in med drugim poudarja, da so se socialni partnerji že pri pripravi prve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov dogovorili, da se višina kvote določa za vse subjekte na enak način in sicer na prvem nivoju dejavnosti ter da Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) sredstva iz naslova neizpolnjevanja kvote porablja izključno za financiranje vzpodbud po ZZRZI, torej jih namenja za plačilo nagrad delodajalcem, ki presegajo predpisano kvoto in za subvencioniranje plač invalidov, ki so do tega upravičeni. V zvezi s tožbenimi navedbami o neenakopravnem položaju in omejevanju tožnice pri izvajanju gospodarske dejavnosti se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-36/06 z dne 5. 2. 2009, tožničine navedbe, da nima in da ne more imeti vpliva na število zaposlenih invalidov pa so po mnenju toženke brezpredmetne. Meni, da je tudi na področju varovanja mogoče imeti delovna mesta za invalide, kar potrjujejo invalidska podjetja, katerih glavna dejavnost je varovanje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvote). Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS z Uredbo (tretji odstavek 62. člena ZZRZI). S tretjim odstavkom 3. člena Uredbe so tako določene dejavnosti, za katera velja 2 %, 3 % in 6 % kvota, dejavnosti pa so določene glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (prvi odstavek 3. člena Uredbe).

Po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti sodi dejavnost varovanja v oddelek 80 „varovanje in poizvedovalne dejavnosti“, ta pa je uvrščen v področje N) druge raznovrstne poslovne dejavnosti. Tretji odstavek 3. člena Uredbe za dejavnosti tega področja določa 6 % kvoto, čemur pa tožnica nasprotuje, saj meni, da opravlja dejavnost, za katero drug zakon, tj. ZZasV predpisuje kriterij zdravstvene sposobnosti delavca in zato ne sme zaposliti invalida.

Iz besedila prvega odstavka 62. člena ZZRZI povsem jasno izhaja, da je obveznost zaposlovanja invalidov določena za vse delodajalce, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev (razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov). Zato tožbeno stališče, da bi moral organ ugotavljati, zakaj tožnica ni izpolnila predpisane kvote, nima podlage v zakonu. Na drugačno stališče ne more vplivati niti predlog Ministrstva za notranje zadeve, na katerega se tožnica sklicuje.

Prvi odstavek 62. člena ZZRZI je že bil predmet ustavnosodne presoje, Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-36/06 presodilo, da s tem členom določena obveznost zaposlovanja invalidov ni v neskladju z Ustavo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka istega člena pa je zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Ustavno sodišče je pri presoji predpisane dolžnosti delodajalcev upoštevalo, da je določitev kvot v javno korist in da teža posledic omejitve iz prvega odstavka 62. člen ne posega prekomerno v pravico delodajalcev do svobode zaposlovanja in da zato tudi ni v nasprotju s prvim odstavkom 74. člena Ustave.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je Ustavno sodišče upoštevalo, da lahko delodajalci, za katere velja dolžnost zaposlovanja, izberejo tudi nadomestno izpolnitev kvote, ki jo ureja 64. člen ZZRZI, in da je dolžan, če kvote ne izpolni, plačati prispevek za spodbujanje zaposlovanja invalidov (prvi odstavek 65. člena ZZRZI). Sredstva, ki jih Sklad zbere iz prispevkov delodajalcev, ki ne izpolnijo kvote, pa so namenjena izvajanju različnih ukrepov in vzpodbud, ki jih lahko uveljavljajo tudi delodajalci.

Po navedenem je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da pomeni obveznost plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov prikrito odmerjen davek, ki nima podlage v materialnem predpisu.

Tudi sodišče, tako kot toženka v odgovoru na tožbo, ne oporeka tožnici, da je za opravljanje nekaterih del s področja varovanja potrebna popolna zdravstvena sposobnost, ki je invalidi nimajo, vendar dejavnost varovanja ne obsega le takih del. Kakšna dela v okviru dejavnosti bo delavec opravljal, je odločitev delodajalca. Nekatere naloge s področja dejavnosti varovanja pa so po prepričanju sodišča zdravstveno sposobni opravljati tudi invalidi. To velja tudi za določene naloge varnostnika (20. člen ZZasV), varnostnega tehnika (21. člen), pooblaščenega inženirja varnostnih sistemov (22. člen) in operaterja VNC (23. člen), torej za dela, ki jih ureja ZZasV. Če se ne odloči za taka dela, ima na voljo nadomestno izpolnitev kvote s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem (64. člen ZZRZI) ali plačilo zaradi neizpolnjevanja kvote (65. člen ZZRZI).

Zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo v delovnem procesu tudi sicer niso posebnost ZZasV, saj to določajo predpisi, ki urejajo delovnopravno področje (npr. sedaj veljavni Zakon o varnosti in zdravju pri delu v četrtem odstavku 17. člena). Kriterij zdravstvene sposobnosti pa sam po sebi ne pomeni, da nekega dela ne more opravljati invalid, pomeni le, da ga mora opravljati oseba, ki je zdravstveno sposobna opravljati naloge. Tudi Ustavno sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo, da to, da je delavec invalid, ne pomeni, da „ni sposoben za delo“, „je le delavec, pri katerem so zaradi njegove invalidnosti podane določene omejitve“... „Kljub tem omejitvam lahko invalid na primernem delovnem mestu delo v celoti opravlja in tako polno prispeva k izvajanju dejavnosti delodajalca.“ Zgolj nestrinjanje z višino predpisane kvote pa samo po sebi še ne utemeljuje očitka o neenakopravnem položaju tožnice na trgu. Tožnica namreč ne navaja niti, s položajem katerih subjektov na trgu se primerja. Zatrjuje le, da je kvota za dejavnost, ki jo opravlja, napačna, vendar tudi tega očitka zgolj s sklicevanjem na določbe ZZasV ne more utemeljiti.

Očitek, da je ureditev kvot, ki jo določa tretji odstavek 62. člena ZZRZI, v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je zavrnilo tudi Ustavno sodišče, ker je presodilo, da je zakonodajalec imel razumne in iz narave stvari izhajajoče razloge za ureditev, po kateri je višina kvote različna glede na dejavnost delodajalca. Iz enakih razlogov je kot očitno neutemeljeno zavrnilo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. in 4. člena Uredbe.

Ker tožnica ne ugovarja ugotovitvam glede števila vseh zaposlenih delavcev v obravnavanem obdobju in glede števila zaposlenih invalidov v istem obdobju in ker ne zatrjuje, da je kvoto izpolnila nadomestno, je po prej povedanem, tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj za presojo pravnih vprašanj glavna obravnava ni bila potrebna.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.