Jedro

Zahteva za izplačilo odškodnine za uporabo civilne obleke v službene namene pomeni denarno terjatev, za katero je predvideno direktno sodno varstvo po 4. odstavku 204. člena ZDR. ZJU v 24. in 25. členu določa pravno varstvo javnih uslužbencev le za nedenarne terjatve, zato je v primeru, če javni uslužbenec postavi denarni zahtevek skladno z 2. členom ZDR (ki določa, da ZDR velja tudi za delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, če poseben zakon ne določa drugače), potrebno postopati po določbah ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 70.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 38.500,00 SIT od 1.1.2002 dalje do plačila, - 31.500,00 SIT od 1.1.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Kar je zahtevanega več, se zavrne (za znesek 7.000,00 SIT) (točka

1. izreka sodbe).

Obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 90.120,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (točka 2. izreka sodbe).

Zoper ugodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da zavrne kot neutemeljen tožbeni zahtevek oz., da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V pritožbi navaja, da se tožena stranka ne strinja s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno opredelilo tožnikovo tožbo kot dopustno, na podlagi 204. člena ZDR. Citirana določba res v 4. odst. določa, da lahko delavec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, vendar pa je sodišče prve stopnje prezrlo oz. ni obrazložilo dejstva, da je tožnik, kljub tej določbi začel postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu. Pri tem tožena stranka opozarja na dejstvo, da tudi določba 204. člena ZDR ne more sanirati dejstva, da se tožnik ni ravnal v skladu z določbami, ki urejajo pravno varstvo pravic javnih uslužbencev. Citirana določba res v 4. odst. 204. člena določa, da lahko delavec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, vendar pa je v konkretnem primeru nesporno, da je tožnik, kljub tej določbi začel postopek uveljavljanja pravic pri delodajalcu (24. in 25. člen ZJU). Kadar se delavec odloči za predhodno uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja pred delodajalcem, je dolžan v tem postopku spoštovati določbe, ki ta postopek urejajo.

Povedano drugače - v skladu z zakonskimi določbami voden in dokončan postopek pri delodajalcu - je procesna predpostavka za sodni delovni spor tudi, kadar gre za denarno terjatev, če je delavec takšen postopek začel. Tožena stranka je prepričana, da je delavec, kadar uveljavlja denarni zahtevek predhodno pri delodajalcu kot zahtevek za varstvo pravic, dolžan spoštovati zakonske določbe, ki opredeljujejo nadaljnji postopek glede varstva njegovih pravic. Tožnik tega ni storil, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo njegovo tožbo zavreči kot nedopustno.

Tožena stranka opozarja tudi na določbo 2. člena ZDR, ki določa, da če ni s posebnim zakonom določeno drugače, ureja ZDR tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih.

Nesporno je, da je za delavce, zaposlene v državnih organih, postopek varstva pravic celovito urejen v določbah ZJU (24. in

25. člen), ki ne predvideva za denarne zahtevke neposredne sodne poti, kot so določene v ZDR. Določbe ZDR so zato v postopku varstva pravic, zaposlenih pri toženi stranki, neuporabne.

Nadalje meni pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo nadomestilo za uporabo civilne obleke za leto 2001, saj je obdobje pred 1.8.2001 potrebno upoštevati, kot je tožena stranka že navedla. Pravilnik o delovni in vojni uniformi, osebnih zaščitnih sredstvih in opremi delavcev kriminalistične službe št. 0224-1-S-010/17-91 z dne 3.9.1991 v 9. členu določa, da so do nadomestila za uporabo civilne obleke upravičeni določeni pooblaščeni operativni delavci kriminalistične službe, ki opravljajo delovne naloge večinoma na terenu. Kriterije in operativne delavce, ki jim pripada nadomestilo, določi UKP (zdaj SKP), način in višino nadomestila pa določi uprava skupnih služb v soglasju z UKP. V skladu s citirano določbo niso do nadomestila za uporabo civilne obleke avtomatično upravičeni vsi delavci, ki zasedajo delovna mesta kriminalistov, ampak se, skladno s citirano določbo pravilnika, na podlagi izdelanih kriterijev UKP določijo operativni delavci, ki jim v določenem letu to nadomestilo pripada. To je v predmetnem postopku zatrjevala tožena stranka in iz tega logično sledi, da tožnik v letu 2001, na podlagi kriterijev UKP, ni bil določen kot prejemnik tega nadomestila. Sodišče prve stopnje bi moralo, v kolikor je dvomilo v obstoj teh kriterijev, toženo stranko pozvati, da jih predloži, ne pa sprejeti pavšalen zaključek, da niso izkazani.

Poleg tega je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je določilo, da tečejo zamudne obresti od zneskov, kot izhaja iz izreka. Namreč v skladu z določbo 24. člena Zakona o dohodnini se denarno nadomestilo za uporabo lastnih civilnih oblačil šteje za dohodek iz delovnega razmerja, od katerih je potrebno izračunati in obračunati vse potrebne dajatve in nato od dobljenih neto zneskov lahko tečejo zakonske zamudne obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno ter prepričljivo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni sporno v tem, da je tožnik opravljal delo v civilni obleki. Poleg tega je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11.4.2005 (list. št. 20) tudi navedla, da tožniku pripada nadomestilo le za čas opravljanja dela "policist kriminalist", to je od 1.8.2001 do 1.6.2003, ko je odšel nazaj na delovno mesto "kriminalist" v Sektorju kriminalistične policije, Policijska uprava Maribor. Ker je tožnik v spornem obdobju uporabljal lastna civilna oblačila, zato mu po pravilni presoji sodišča prve stopnje, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, v skladu s 1. odst. 9. člena Pravilnika o delovni in vojni opremi osebnih zaščitnih in opremi delavcev kriminalistične službe, to nadomestilo tudi pripada. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kar je tudi odločilnega pomena za ta spor, da tožena stranka ni izkazala, da ima Urad kriminalistične policije izdelane kriterije in določene operativne delavce, ki so upravičeni do nadomestila, kot je to določeno v 2. odst. 9. člena prej citiranega pravilnika, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Sama višina nadomestila za uporabo civilne obleke pa izhaja iz pregleda izplačil denarnega nadomestila za uporabo civilne obleke (dokaz: B/4), zato je sodišče prve stopnje to višino tudi uporabilo pri odločitvi o prisoji vtoževanega zneska.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno pri vložitvi te tožbe, ker gre za denarno terjatev, upoštevati določbo 4. odst. 204. člena ZDR/2002, ne pa določbe 24. in 25. člena ZJU, kot to zmotno meni pritožba. Namreč ti določbi sta namenjeni le za pravno varstvo javnih uslužbencev za nedenarne terjatve. V teh členih ni določeno, kako je treba postopati glede vtoževanja denarnih terjatev. Zato je potrebno upoštevati določbo 2. člena ZDR/2002, ki določa, da če ni s posebnim zakonom drugače določeno, ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcem, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo. Ker v 24. in 25. členu ZJU ni določeno, kakšno je pravno varstvo glede denarnih terjatev, je zato potrebno uporabiti določbo 2. člena v zvezi s

4. odst. 204. člena ZDR, ki jasno določa, da lahko v takem primeru delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Gre torej za lex specialis v odnosu do določb 24. in 25. člena ZJU (Ur.l. RS št. 56/2002). Iz teh razlogov pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, zato ni sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ne gre torej tudi za nobeno procesno predpostavko za sodno varstvo, ampak je tožnik lahko neposredno vtoževal denarno terjatev pred delovnim sodiščem.

Glede na nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je v tem sporu tožena stranka zatrjevala, da tožnik v letu 2001 na podlagi kriterijev UKP ni bil določen kot prejemnik tega nadomestila, poudarja pritožbeno sodišče, da bi morala tožena stranka dostaviti dokaz o obstoju teh kriterijev, ne bi pa bila to dolžnost sodišča prve stopnje, kot to zmotno zatrjuje pritožba, zato pritožbena navedba ni utemeljena. Prav tako tudi ni utemeljena pritožbena navedba zmotne uporabe materialnega prava glede zamudnih obresti. Zamudne obresti je sodišče pravilno prisodilo, kot je to navedeno v izreku te sodbe, saj tožena stranka ni navedla, da so vtoževani zneski bruto zneski, ko je sodišču prve stopnje podala pregled vplačil (dokaz: B/4). Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe utemeljene in bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Glede na navedeno zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba materialno-pravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, obenem pa sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. tč. 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odst. 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.