Jedro

Če ni dokazov, da so se prvi pojavi psihičnega obolenja pokazali najpozneje v šestih mesecih, ni neposredne vzročne zveze med vojnim dogodkom in ugotovljeno psihično okvaro zdravja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1911/95-10 z dne 22.3.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 6.12.1995, s katero je tožena stranka v reviziji odpravila v ponovljenem postopku izdano odločbo Upravne enote S. z dne 6.3.1995 in tožeči stranki od 1.3.1995 priznala status civilnega invalida vojne, kot žrtev vojnega materiala X. skupine z 20 % okvaro organizma in s tem pripadajočo invalidnino. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je pred odločitvijo tožena stranka zahtevala mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje v L. Komisija je dne 11.7.1995 po pregledu medicinske dokumentacije ugotovila, da je potrebno predložiti še nove izvide zdravnikov specialistov - psihiatra, nevrologa s kontrolnim EEG CT glave in razširjeni izvid psihologa, ki naj podajo tudi mnenje o neposredni vzročni zvezi med strankino poškodbo iz leta 1945 po eksploziji zapuščenega vojaškega materiala in njenimi sedanjimi zdravstvenimi težavami oziroma posttravmatskim psihosindromom. Po predložitvi zahtevane dokumentacije in po osebnem pregledu stranke, ki je bil opravljen 28.11.1995, je komisija izdala Izvid in mnenje. V njem je navedla, da "brazgotine po obrazu in spodnjih okončinah, delna skaženost obraza" stranki povzročajo 20 % civilno invalidnost. Stanje po eksplozijski poškodbi je kot trajno ocenila po točki 176 seznama odstotkov vojaške invalidnosti z uporabo 3. člena Pravilnika o delu zdravniških komisij (Uradni list SFRJ, št. 7/82). Pri stranki je ugotovila tudi "psihoorganski sindrom, in volutivni depresivni sindrom, naglušnost", kar pa se po mnenju komisije ne upošteva kot podlaga za priznanje civilne invalidnosti. V obrazložitvi mnenja komisija navaja, da je od somatskih poškodb, ki so povezane z dogodkom iz leta 1945, upoštevala brazgotino obraza, ki imenovano lažje kazijo, med tem ko ji brazgotine po spodnjih okončinah ne povzročajo funkcionalnih okvar, niti je ne kazijo in tako te brazgotine ne vplivajo na ugotovljen odstotek civilne invalidnosti. Glede psihičnega obolenja, ki ga je komisija navedla pod III. točko Izvida in mnenja, pa zaključuje, da v obravnavani zadevi ni dokazana neposredna vzročna zveza med eksplozijsko poškodbo iz leta 1945 ter njenimi sedanjimi psihičnimi težavami. Ob upoštevanju točke 232 seznama odstotkov vojaške invalidnosti je komisija nadalje ugotovila, da te okvare ni možno upoštevati kot posledice zapuščenega vojaškega materiala, saj stranka nima medicinske dokumentacije, ki bi pričala, da so se okvare zdravja pokazale najkasneje v šestih mesecih po poškodbi med vojnim časom, zato pri določitvi odstotka strankine civilne invalidnosti tudi ni mogoče upoštevati točke 230b seznama odstotkov vojne invalidnosti. Navedeno mnenje je tožena stranka v celoti sprejela in na njegovi podlagi odločila, da se tožeči stranki prizna status civilnega invalida vojne kot žrtve vojnega materiala X. skupine zaradi 20 % invalidnosti in ne VI. skupine s 60 % okvaro zdravja, kot je z odpravljeno odločbo odločil organ prve stopnje.

Glede na tožbene navedbe je sodišče kot sporno ocenilo odločitev tožene stranke v delu, v katerem tožeči stranki ugotovljenega psihičnega obolenja ne priznava kot podlago za priznanje civilne invalidnosti. Ugotovitev tožene stranke, da tožnica neposredne vzročne zveze med boleznijo in prestanim vojnim dogodkom, ni izkazala, potrjuje Izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja, da tožnica medicinske dokumentacije o zdravljenju, ki bi izkazovala, da so se psihične okvare zdravja pokazale najkasneje v šestih mesecih po poškodbi med vojnim časom, ni predložila in zato ni mogoče ugotoviti civilne invalidnosti z uporabo 232. točke seznama oziroma Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82 in 14/84). Na tej podlagi se za nevroze in psihoze, katerih prvi pojavi se niso pokazali v pravno relevantnih okoliščinah oziroma najpozneje v šestih mesecih po njihovem prenehanju (po koncu vojne), ne ugotavlja vojaška oziroma civilna invalidnost. Z navedenim stališčem je zdravniška komisija druge stopnje svoje mnenje po presoji upravnega sodišča ustrezno obrazložila tudi v delu, v katerem se njeno mnenje razlikuje od sicer neobrazloženega mnenja zdravniške komisije prve stopnje, ki je tožnici na navedeni podlagi civilno invalidnost priznala. Ugotovitve, da s predloživijo ustrezne medicinske dokumentacije ali drugimi dokazili ni izkazala vzročne zveze med vojnim dogodkom in ugotovljeno psihično okvaro zdravja, tožeča stranka ne prereka, njeno stališče, da bi tožena stranka v dvomu morala odločiti v njeno korist, pa nima podlage v Zakonu o civilnih invalidih vojne in predpisih, na katerih uporabo ta zakon napotuje.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeni organ njeni pritožbi ugodi in sicer tako, da razveljavi izpodbijano odločbo. Neizpodbitno dejstvo je, da je tožnica v času vojne utrpela kot otrok hude fizične poškodbe. Fizične poškodbe, zlasti pa strah ob nastanku poškodb in pa duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zapustijo pri poškodovancu tudi hude psihične travme, ki se kasneje manifestirajo kot nevroze, fobije in druge duševne bolezni. Neživljenjsko je terjati od tožnice zdravniško dokumentacijo o tem, da tožnica, ki je zaradi svojih psihičnih težav na robu normalnega, predloži medicinsko dokumentacijo, ki bi izkazovala, da so se njene psihične težave pokazale v roku šestih mesecev po poškodbi. Tožnica je namreč živela vseskozi v veliki bedi, oče ji je umrl takoj ob koncu vojne, mati pa je bila neuka ženska in zaradi odklonskega vedenja tedaj mladoletne tožnice, ni iskala psihiatrične pomoči. Tožnica ni naredila niti vseh razredov osnovne šole, samo nekaj razredov ob večkratnem ponavljanju. Neposredno po vojni ni bilo kategorizacij otrok zaradi duševne manjrazvitosti ali prizadetosti in ni bilo šol s prilagojenim programom in ne zdravniškega pregleda ob vstopu v osnovno šolo.

Zaradi teh okoliščin tudi nobena institucija ni evidentirala psihičnih travm, ki jih je imela že tedaj tožnica zaradi vojnega dogodka oziroma zaradi eksplozije bombe, ki ji je ne samo poškodovala telo, temveč tudi dušo. Ali sedanje tožničine psihične težave izvirajo iz časa vojne, ali pa so nastale kasneje, bi lahko ugotovila le psihiatrična ekspertiza in ne zgolj pomanjkljiva medicinska dokumentacija. Zdravniška komisija druge stopnje je očitno delala le na podlagi obstoječe medicinske dokumentacije in ne na podlagi natančnejšega psihičnega in psihiatričnega pregleda tožnice. Pravno normo, s katero je bila zavrnjena tožničina tožba, bi moralo sodišče razlagati ohlapno glede na življenjske razmere, v katerih je živela tožnica v času po tistem, ko se ji je zaradi eksplozije bombe okvarilo tako telesno kot psihično zdravje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje je bilo ugotovljeno, da tožničina psihična okvara zdravja ni v neposredni vzročni zvezi med boleznijo in prestanim vojnim dogodkom. Da tožnica ni predložila ustrezne medicinske dokumentacije ali drugih dokazil, ni sporno, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da v tožbi tožeča stranka tega ni prerekala, prav tako pa tega ne ugovarja v pritožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj na podlagi Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) in na njegovi podlagi uporabljenega Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 7/82 in 14/84), ni bilo podlage za uporabo 232. točke seznama tega pravilnika. Po navedeni točki se za nevroze in psihoze, katerih prvi pojavi se niso pokazali v pravno relevantnih okoliščinah oziroma najpozneje v šestih mesecih po njihovem prenehanju (po koncu vojne) ne ugotavlja vojaška oziroma civilna invalidnost. Pritožbeni ugovor, da je zdravniška komisija druge stopnje odločila le na podlagi obstoječe medicinske dokumentacije in ne na podlagi natančnejšega psihičnega in psihiatričnega pregleda tožnice, ni utemeljen. Upravno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo in tega tožnica ne prereka v pritožbi, da se je komisija druge stopnje sestala dvakrat, to je 11.7.1995, nato pa še 28.11.1995, ko je komisija izdala Izvid in mnenje št. 430, na podlagi pridobljenih novih izvidov in mnenj zdravnikov specialistov - psihiatra, nevrologa in psihologa ter po osebnem pregledu tožnice.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.