Jedro

Temeljni vzrok za prometno nesrečo je na mopedistovi strani.

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nesreči 10.10.1987 je prišlo do trčenja med tožnikom kot voznikom kolesa s pomožnim motorjem in drugotožencem kot voznikom osebnega avtomobila. Tožnik je zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo od prvotožene stranke, pri kateri je imel lastnik obvezno zavarovano avtomobilsko odgovornost, od drugotoženca kot voznika in tretjetoženca kot lastnika avtomobila. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju po obširno izvedenem dokaznem postopku in ugotovljenem poteku prometne nesreče opredelilo delež obeh neposrednih udeležencev nesreče v enakem razmerju. Nato je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer od zahtevanih 3.300.000,00 SIT za telesne bolečine 2.000.000,00 SIT, od zahtevanih 1.000.000,00 SIT za strah 400.000,00 SIT, od zahtevanih 6.700.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 5.700.000,00 SIT in od zahtevanih 1.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 800.000,00 SIT. Skupno na 8.900.000,00 SIT odmerjeno odškodnino je zaradi enakega tožnikovega deleža krivde znižalo na 4.450.000,00 SIT, od tega zneska pa odštelo revalorizirani del plačane odškodnine, ki jo je na podlagi zanjo pravnomočnega dela sodbe sodišča prve stopnje iz drugega sojenja plačala prvotožena stranka. Na dan sodbe prve stopnje iz tretjega sojenja je znašala revalorizacija tega plačila 2.393.511,50 SIT, še dolžna razlika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa 2.056.488,50 SIT. Temu znesku je sodišče prištelo tudi odškodnino za premoženjsko škodo, pri kateri je upoštevalo tožnikov delež krivde in že plačane zneske odškodnine iz tega naslova. Tako je vsem trem toženim strankam naložilo, da morajo plačati tožniku 2.072.081,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od različnih datumov zapadlosti, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ter drugo in tretje toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev 4.569.491,70 SIT ter uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb druge in prve stopnje, da se upošteva njegov delež sokrivde le v višini 25 odstotkov in zviša odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode. Vztraja pri svojem stališču, da je drugotoženčeva napačna reakcija z zavijanjem v levo posledica njegove alkoholiziranosti, kar vpliva tudi na njegovo stopnjo krivde. Sodišču druge stopnje očita, da je tožnikove obširne pritožbene trditve o tej okoliščini zavrnilo s kratkimi razlogi, da je drugotoženec za ugotovljeno napačno reakcijo v celoti odgovoren, vendar pa za težo ugotovljene kršitve ni bistveno, ali je ta v vzročni zvezi z morebitno alkoholiziranostjo, temveč v čem se protipravnost kaže. S takimi razlogi bi se revizija strinjala, če bi sodišče druge stopnje vztrajalo pri ugotovitvi, da je drugotoženec v celoti odgovoren, vendar pa je v nadaljevanju sodišče govorilo o enaki odškodninski odgovornosti obeh udeležencev. V tem revizija vidi očitano procesno kršitev. Sicer pa sta sodišči ne glede na vprašanje drugotoženčeve alkoholiziranosti zmotno določili stopnjo krivde, saj je šlo za dva izrazito neenaka prometna udeleženca, drugotoženec pa je imel na svojem voznem pasu dovolj prostora in bi z vožnjo naravnost lahko preprečil nesrečo, pa je kljub temu zavil v levo in je tako do trčenja prišlo na tožnikovem voznem pasu. Zato tožnikov delež krivde znaša samo 25 odstotkov.

Sodišči sta po mnenju revizije tožniku prisodili prenizko odškodnino, ki zato ni pravična. Pri utemeljevanju zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo revizija povzema diagnozo tožnikovih telesnih poškodb, poudarja njegovo mladost v času škodnega dogodka in pri posameznih oblikah nepremoženjske škode povzema ugotovitve obeh sodišč, poudarja pa tudi nekatere okoliščine, ki jih sodišči nista ugotovili.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje sodbo v tej pravdni zadevi izdalo po uveljavitvi novega ZPP, je bilo treba določbe novega zakona uporabiti tudi v pritožbenem in revizijskem postopku.

Kadar je pri nesreči premikajočih se motornih vozil krivda udeležencev nesreče obojestranska, odgovarja v skladu z drugim odstavkom 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) vsak imetnik za škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. V tej zakonski določbi je materialnopravna podlaga za presojo stopnje krivde obeh udeležencev prometne nesreče. To podlago revizija izpodbija z dvema revizijskima razlogoma, vendar po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno.

Do očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje ni prišlo. Revizija jo utemeljuje na nesprejemljiv način s prej povzetimi trditvami o razlogih sodbe sodišča druge stopnje, ki pa jih nepopolno povzame in s tem iztrga iz celote razlogov, ter na tak način skuša prikazati nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe. Razlogi sodišča druge stopnje, da je drugotoženec v celoti odgovoren za napačno reakcijo, zaradi katere je kršil 41. člen takrat veljavnega ZTVCP, ki predpisuje vožnjo po desni strani vozišča, pomenijo samo to in ne tudi ugotovitve, da je drugotoženec v celoti odgovoren za nastalo nesrečo. Tudi tožnik je z vožnjo po sredini vozišča, vendar že na drugotoženčevem voznem pasu, kršil cestnoprometne predpise, zaradi česar tudi pristaja na svojo 25 odstotno sokrivdo. Z izpodbijanimi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo na tožnikova obširna pritožbena izvajanja glede vpliva alkohola na drugotoženčevo reakcijo. Glede tega je sodišče prve stopnje na podlagi mnenj več izvedencev sodnomedicinske stroke ugotovilo, da ni ugotovljena zanesljiva vzročna zveza med ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti in napačno reakcijo, saj so izvedenci glede na konkretno ugotovljeno situacijo (nočno vožnjo in predhodno tožnikovo vožnjo po drugotoženčevem voznem pasu) pojasnili, da bi na tako nenadno kritično situacijo zaradi stresa lahko napačno reagiral tudi trezen voznik. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbeno izpodbijanje teh razlogov odgovorilo tako z razlogi, ki jih revizija opredeljuje s procesno kršitvijo, kot z nadaljnjimi razlogi, da za težo navedene kršitve cestnoprometnega predpisa ni odločilno, ali je ta v zvezi z morebitno alkoholiziranostjo, temveč v čem se protipravnost kaže. Taki razlogi so zadostovali za odgovor na tožnikove pritožbene trditve.

Za pravilno uporabo materialnopravne določbe drugega odstavka 178. člena ZOR sta sodišči morali natančno raziskati potek obravnavane prometne nesreče. Njune odločilne dejanske ugotovitve so, da je do prometne nesreče prišlo ponoči 10.10.1987 na cesti Spodnja Kungota - Dolnja Počehova, da sta si udeleženca vozila nasproti, tožnik z mopedom s hitrostjo 33 km/h, drugotoženec z avtomobilom s hitrostjo 70 km/h, da je tožnik vozil po drugotoženčevem voznem pasu ob namišljeni sredinski črti, da je drugotoženec na nenadno kritično situacijo reagiral z zavijanjem v levo in zaviranjem, vendar se je tudi tožnik vrnil na svoj vozni pas, kjer je potem prišlo do trčenja. Ob takih dejanskih ugotovitvah sta obe sodišči materialnopravno opredelili deleže krivde obeh udeležencev v enakem razmerju. Pri tem sta poudarili, da je bil tožnik tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, toženec pa je res napačno reagiral, saj bi nesrečo lahko preprečil, če bi nadaljeval vožnjo po svojem voznem pasu. Sodišče druge stopnje je pri taki opredelitvi upoštevalo tudi dodatno odgovornost drugotoženca, ker je vozil osebni avtomobil, ki v primerjavi z mopedom predstavlja večjo stopnjo ogrožanja. S tako materialnopravno presojo deležev krivde obeh udeležencev prometne nesreče se revizijsko sodišče strinja. Pri tem tudi samo poudarja da je temeljni vzrok predvsem v tožnikovi napačni vožnji, saj je pred nesrečo vozil po drugotoženčevem voznem pasu in s tem povzročil tudi drugotoženčevo napačno reakcijo z zavijanjem v levo in zaviranjem. Temeljni vzrok je torej na tožnikovi strani. Zato tudi ob upoštevanju večje stopnje ogrožanja pri vožnji z avtomobilom in ob upoštevanju ostalih pravno pomembnih tožnikovih revizijskih trditev njegov delež k nastanku prometne nesreče ne more biti manjši od 50 odstotkov.

Revizijsko sodišče in stranke so zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani tudi na dejansko podlago o obstoju in obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode, kot je bila ugotovljena v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Ker je glede na datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje v tej pravdni zadevi treba uporabiti določbe novega ZPP, je bilo tudi sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in ni moglo upoštevati tistih tožnikovih novih pritožbenih trditev, ki so bile uveljavljane v nasprotju s prvim odstavkom 377. člena ZPP. Tako zaradi prvega razloga tožnik v reviziji ne more uspešno uveljavljati trditve, da je prestajal tudi primarni strah, zaradi drugega razloga pa ne trditev, da se je v starosti 35 let invalidsko upokojil in da ga je že med zdravljenjem zapustila njegovo takratno dekle, kasneje pa kake nove zveze zaradi posledic nesreče ni mogel vzpostaviti. Iz podobnih razlogov ni mogoče upoštevati tožnikovih trditev o duševnih bolečinah zaradi skaženosti v zvezi s postoperativno brazgotino, saj odškodnine zaradi te brazgotine ni uveljavljal in tudi ni ničesar o tem izpovedal. Rahla levostranska ohromelost kot oblika skaženosti pa nima podlage v izvedenskem mnenju, pa tudi ne v tožnikovi izpovedi.

Zato je revizijsko sodišče pri presoji pravične odškodnine upoštevalo naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožnik je bil v času prometne nesreče 23 let star fizični delavec. Diagnoza njegovih telesnih poškodb se je glasila: udarnina možgan, večkratni prelom leve goleni in leve stegnenice, prelom leve podlaktnice, izliv krvi v desno koleno, raztrganine leve zgornje očesne veke, predela spodnje čeljusti in hrbtišča levega stopala ter odrgnine obeh goleni. Tožnik je bil zaradi dobljenih poškodb v nezavesti, v bolnici so ga reanimirali, prestal je več operacij poškodovanih okončin, zaradi dislokacije kosti je bila potrebna ponovna operacija, nosil je mavec, bergle je uporabljal vse do 20.6.1988, prestal je obsežno rehabilitacijo, hodil na številne kontrolne preglede, kirurško zdravljenje pa je bilo začasno zaključeno 18.7.1988. Potrebna je bila še operacija zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. V bolniškem staležu je bil praktično leto dni, spoznan je bil za invalida tretje stopnje, torej sposobnega za lažja dela. Hude stalne bolečine je prestajal 16 dni, hude občasne 14 dni, srednje stalne 11 dni, občasne srednje 7 dni, lahke stalne en mesec, občasne lahke 7 mesecev, občasne lahke pa je nato prestajal tudi naprej in jih bo prestajal še v bodoče. Za to obliko nepremoženjske škode sta mu obe sodišči prisodili 2.000.000,00 SIT odškodnine.

Zaradi nezavesti tožnik primarnega strahu ni prestajal, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa je trajal vse do aprila 1988 zaradi neugodno zaraslega položaja odlomkov golenice. Za to obliko nepremoženjske škode sta mu sodišči prisodili 400.000,00 SIT odškodnine.

Po izvedenčevih ugotovitvah so posledice nesreče pri tožniku povzročile objektivno zmanjšanje funkcij njegovih okončin, kar se kaže v zmanjšani grobi moči leve pesti za 1/3, omejeni gibljivosti levega kolena in levega skočnega sklepa, pri pregledu pa so bili zaradi možganske poškodbe nevrološko opazni znaki rahle levostranske ohromelosti. Zato je izvedenec zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenil na 38 odstotkov. Tožnik je pojasnil, da težko hodi po prstih, da ne more toliko delati kot pred poškodbo, da je opustil športno ukvarjanje s tekom, sodišče pa je še poudarilo, da gre za mlajšega delavca, ki bo vse življenje prizadet, ker bo moral vlagati več naporov v delo, prizadet pa bo tudi v zasebnem življenju pri izrabi prostega časa. Ob takih ugotovitvah sta obe sodišči tožniku odmerili 5.700.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi opaznega šepanja, ki ga tudi objektivno kazi. Odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode znaša 800.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči glede na take dejanske ugotovitve in glede na merila iz 200. in 203. člena ZOR z navedenimi zneski tožniku prisodili pravično denarno odškodnino. Ta je ustrezna glede na vse individualne značilnosti tožnikovega odškodninskega primera, tudi glede na njegovo starost, spol in delo ter subjektivno izkazane duševne in telesne bolečine, ki jih je prestal in jih bo prestajal v bodoče. V skupnem znesku 8.900.000,00 SIT odmerjena odškodnina je ustrezno umeščena v siceršnjo prisojo odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Zato tožnik v reviziji neutemeljeno vztraja pri višji odmeri odškodnine.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.