Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju, da delo v redni patrulji ne spada v delokrog tožničinega delovnega mesta, poleg tega je tudi delo v SVDM patrulji tožnica vedno opravljala kot vodja patrulje (skupaj s pripadnikom Slovenske vojske brez policijskih pooblastil), v času dela na mejnih prehodih A. in B. pa je to opravljala povsem samostojno in ne kot pomoč pri mejni kontroli (zgolj slednje izjemoma spada v opis del in nalog policista SR - NDM), utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vsem tem času opravljala večino del in nalog višjega policista.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača razliko v plači med plačnimi razredi za mesece od avgusta 2018 do avgusta 2023, v posameznih mesecih zmanjšano za že prejeti znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2020 dalje do plačila (za mesece do julija 2020) oziroma za vse nadaljnje mesece od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, kot vse izhaja iz I. točke izreka. Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike v plači za mesec julij 2018 med 23. in 26. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi kakor tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov za obdobje od avgusta 2018 do julija 2020 od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do 29. 8. 2020 (iz razloga zastaranja) ter plačilo (že izplačane) razlike v plači za mesece september 2018, oktober 2018, maj 2019, december 2019 in marec 2020 v višini 45,28 EUR (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.454,30 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe nad pripoznanim delom tožbenega zahtevka (del I. točke izreka) in posledično stroškovno odločitev (III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je izpodbijana sodba nad pripoznanim delom tožbenega zahtevka materialnopravno zmotna in obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, saj se je ne da preizkusiti in je posledično neizvršljiva. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi delne pripoznave tožbenega zahtevka brez nadaljnjega obravnavanja izdati (delno) sodbo samo v delu, v katerem je toženka pripoznala zahtevek oziroma bi moralo izrek sodbe ustrezno oblikovati tako, da bi bilo mogoče ločiti med pripoznanim in nepripoznanim delom, da bi toženka v pripoznanem delu lahko sodbo ustrezno izvršila. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnici je priznalo plačilo po dejanskem delu, kot da bi ves čas spornega obdobja opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Ni upoštevalo navedb in dokazov toženke, s katerimi je dokazovala nasprotno. Zmotno je štelo, da tožnici pripada razlika v plači oziroma razlika v nadomestilu plače za celotno sporno obdobje, ne glede na to, ali je opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta ali ne,1 tudi za dneve, ko je bila odsotna z dela ali je opravljala naloge svojega delovnega mesta. Ne strinja se s prvostopnim stališčem v 10. točki obrazložitve, da se tožničino delo v celotnem spornem obdobju ni razlikovalo od dela policistov na delovnem mestu višji policist, saj se delovni mesti višji policist in policist SR - NDM glede na opis del in nalog po zahtevnosti naj ne bi razlikovali. Nadalje ne drži, da naj bi tožnica delo višjega policista opravljala tudi v času, ko je bila razporejena v SVDM patruljo oz. na mejnih prehodih A. in B. (12. točka obrazložitve). Sodišče ni pojasnilo, za katere službe in katere konkretne naloge je štelo, da predstavljajo delo in naloge višjega policista. Niso navedena odločilna dejstva o tem, ali je tožnici priznano plačilo tudi za obdobje daljših bolniških odsotnosti. Materialnopravno zmotna je prvostopna odločitev, da tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, saj toženka ni mogla priti v zamudo pred 16. dnem v mesecu za pretekli mesec. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev v stroškovnem delu. Primarno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je za obdobje od 1. 7. 2018 do 31. 8. 2023 zahtevala plačilo razlike v plači med plačnim razredom, ki ga je prejemala na delovnem mestu policist SR - NDM in izhodiščnim plačnim razredom delovnega mesta višji policist, katerega dela in naloge je v tem obdobju dejansko opravljala. Toženka je med postopkom tožbeni zahtevek delno pripoznala. Sodišče prve stopnje je tako postavljenemu zahtevku v pretežnem delu (I. točka izreka) ugodilo, nad pripoznanim delom na podlagi obveznosti delodajalca, da delavcu zagotavlja ustrezno plačilo za opravljeno delo (44. člen Zakona o delovnih razmerjih2).

6.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, zato ni podana smiselno očitana bistvena kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je toženka s pripravljalno vlogo na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek delno pripoznala za razliko v plači med opredeljenimi plačnimi razredi za posamezne mesece uveljavljanega obdobja za določeno število ur v vsakem posameznem mesecu (brez številčno opredeljene višine pripoznanega dela tožbenega zahtevka). Obseg zahtevka, ki je bil pripoznan, je sodišče prve stopnje natančno navedlo v 6. točki obrazložitve, natančneje v opombi 4. Toženka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodbe v izpodbijanem delu (po izrecni navedbi v pritožbi gre zgolj za del nad pripoznanim delom tožbenega zahtevka) ni mogoče preizkusiti. Nepravilno je tudi njeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje takoj po delni pripoznavi ravnati po 314. členu ZPP. Ta ureja tudi procesno situacijo, ko je zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo. Sodišče lahko v takem primeru glede zrelega dela zahtevka konča obravnavo in izda delno sodbo. Odločitev, ali bo tako ravnalo, pa je stvar procesnega vodstva in je prepuščena odločitvi sodišča, ki ob tem upošteva tudi načelo ekonomičnosti postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo 316. člena ZPP o sodbi na podlagi pripoznave: če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (prvi odstavek). Okoliščina, da je sodišče prve stopnje glede preostalega (ne pripoznanega) dela tožbenega zahtevka na istem naroku do konca izpeljalo dokazni postopek in tako omogočilo, da je bil za razsojo zrel celoten tožbeni zahtevek, ne zgolj zahtevek v njegovem pripoznanem delu, je bila odločitev procesnega vodstva, ki je bila po presoji sodišča druge stopnje pravilna in utemeljena tudi z vidika ekonomičnosti postopka.

7.Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje izrek sodbe ustrezno oblikovati tako, da bi bilo mogoče ločiti med pripoznanim in ne pripoznanim delom, da bi toženka v pripoznanem delu lahko sodbo ustrezno izvršila. V posledici pripoznave tožbenega zahtevka sodišče temu v skladu s prvim odstavkom 316. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja (v pripoznanem delu) ugodi. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi vsebinskega obravnavanja preostalega (ne pripoznanega) dela tožbenega zahtevka na istem naroku zaključilo, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu4 utemeljen, saj je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala večino nalog višje vrednotenega delovnega mesta višji policist, za kar ji v skladu s 44. členom ZDR-1 pripada ustrezno plačilo - razlika med plačo, ki jo je prejemala, in plačo, ki bi jo morala prejemati zaradi opravljanja višje vrednotenega dela, je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodilo. Stališče toženke, da bi moral biti že izrek izpodbijane sodbe oblikovan tako, da bi bilo mogoče ločiti med pripoznanim in nepripoznanim delom tožbenega zahtevka, je neutemeljeno. Ugoditev tožbenemu zahtevku je lahko posledica pripoznave ali posledica vsebinske razsoje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, v obravnavani zadevi pa je posledica obeh navedenih procesnih situacij. V kolikem delu je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno zaradi pripoznave, je iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kot pojasnjeno, mogoče jasno razbrati. Zoper ta del sodbe se toženka po izrecnih navedbah v pritožbi niti ne pritožuje, kar pomeni, da ga vendarle zna razbrati oziroma opredeliti. Za samo izvršljivost sodbe pa ni pomembno, na kateri podlagi je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. V skladu z 19. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju5 je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ne postane izvršljiv samo del ugodilne sodbe, ki je posledica pripoznave. V kolikor pa bi želela toženka, kot je smiselno razbrati iz pritožbe, izvršiti samo pripoznani del zahtevka, bi lahko že med postopkom opravila ustrezen izračun s pomočjo svoje računovodske službe (kot je to nenazadnje že storila glede že priznanih in izplačanih zneskov za določene službe tožnice v posameznih mesecih - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18).

8.Tožnica je bila pri toženki v relevantnem obdobju zaposlena na delovnem mestu policist SR - NDM. Zahtevano razliko v plači je utemeljevala na zatrjevanem, da v vtoževanem obdobju ni opravljala del in nalog svojega delovnega mesta na policijski postaji (PP) C. in D., ampak je dejansko opravljala dela in naloge delovnega mesta višji policist. Materialnopravni zaključek, da tožnici na podlagi 44. člena ZDR-1 pripada razlika med plačo, ki jo je prejemala, in plačo, ki bi jo morala prejemati zaradi opravljanja višje vrednotenega dela višji policist, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi naslednjih ugotovljenih dejanskih okoliščin:

-iz izpisa sistemizacije za obe delovni mesti je ugotovilo, da se ključna naloga delovnega mesta policist SR - NDM nanaša na nadzor državne meje, kar vključuje sodelovanje z obmejnim prebivalstvom in policisti na mejnih prehodih, izjemoma pomoč pri opravljanju mejne kontrole, obravnavanje oseb, ki so nezakonito prestopile državno mejo, in oseb, ki takšne prehode organizirajo. Del opisa nalog tega delovnega mesta se nanaša na izvajanje splošnih policijskih pooblastil v zvezi z zagotavljanem varnosti in javnega reda, odkrivanjem in preprečevanjem kriminalitete ter sodelovanjem pri varstvu okolja in obvladovanju izrednih dogodkov (v tem delu se naloge prekrivajo z nalogami višjih policistov);

-za delovno mesto višji policist pa je opis nalog v zvezi z izvajanjem splošnih policijskih pooblastil razširjen in vključuje še sodelovanje pri ogledih prometnih nezgod, izvajanje preventivnih programov, pomoč drugim institucijam, opravljanje privedb in vročanj, vodenje in organiziranje dela patrulje;

-ko je delala na PP C., je tožnica opravljala delo v rednih patruljah (patruljah za splošne policijske naloge: intervencijska, prometna, patrulja na varnostno obremenjenem območju, patrulja za nadzor cestnih vpadnic), v SVDM patruljah (patruljah na zeleni meji), opravljala mejno kontrolo na mejnih prehodih A. in B. ter izvajala druge naloge (npr. vadbo samoobrambe, varovanje javnih in športnih prireditev, dodatne patrulje,...). Podobno delo je opravljala na PP D., kjer pa dela v SVDM patruljah in na mejnih prehodih ni opravljala (na tej PP delovnega mesta policist SR - NDM niti ni sistemiziranega);

-v vtoževanem obdobju je tožnica precej dela opravila v redni patrulji, znatno manj pa v mejni patrulji (v obdobju od junija 2018 do aprila 2023 je bila na delo v mejni patrulji razporejena 46-krat, na delo v redni patrulji pa 361‑krat);

-tožničino delo se v relevantnem obdobju ni razlikovalo od dela policistov, zaposlenih na delovnem mestu višji policist. Oboji so opravljali splošne policijske naloge, delo v rednih patruljah, patruljah SVDM in kontrolo na meji. Delo so si v redni patrulji enakomerno delili med seboj ne glede na zahtevnost naloge (slednja je bila odvisna zgolj od situacije na terenu).

9.Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju, da delo v redni patrulji ne spada v delokrog tožničinega delovnega mesta, poleg tega je tudi delo v SVDM patrulji tožnica vedno opravljala kot vodja patrulje (skupaj s pripadnikom Slovenske vojske brez policijskih pooblastil), v času dela na mejnih prehodih A. in B. pa je to opravljala povsem samostojno in ne kot pomoč pri mejni kontroli (zgolj slednje izjemoma spada v opis del in nalog policista SR - NDM), utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vsem tem času opravljala večino del in nalog višjega policista. Zato ne drži pritožbeno stališče, da sodišče ni pojasnilo, za katere službe in katere konkretne naloge je štelo, da predstavljajo delo in naloge višjega policista.

-Neutemeljen je smiselni pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katerega toženka izpodbija prvostopni zaključek, da je tožnica delo višjega policista opravljala tudi v času, ko je bila razporejena v SVDM patruljo oz. na mejnih prehodih A. in B. Glede na vsebino tožničinih nalog pri opravljanju tega dela (vodenje patrulje SVDM in samostojno opravljanje mejne kontrole, kar ne spada v opis del in nalog delovnega mesta policist SR - NDM), je tak prvostopni zaključek povsem utemeljen. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno vsebino dela tožnice štelo, da se njeno delo v celotnem spornem obdobju ni razlikovalo od dela policistov na delovnem mestu višji policist. Res je v 10. točki obrazložitve zavzelo pritožbeno napadeno stališče, da se delovni mesti višji policist in policist SR - NDM glede na opis del in nalog po zahtevnosti opravljenih policijskih nalog ne razlikujeta, kar pa pritožba nepravilno jemlje iz konteksta. Iz obrazložitve tega dela prvostopne odločitve jasno izhaja dejanska ugotovitev in zaključek, da se delo višjih policistov in policistov SR - NDM v rednih patruljah po vsebini in zahtevnosti nalog ni razlikovalo, saj sta si jih policista v redni patrulji (čeprav na različnih delovnih mestih višji policist oziroma policist SR - NDM) enakomerno delila po principu vsakič en eno nalogo ne glede na njeno zahtevnost.

-Glede na tako izčrpno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga toženka (razen že obrazloženega) konkretizirano niti ne izpodbija, je neutemeljen pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Toženka s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb in dokazov, s katerimi je dokazovala nasprotno, ne more uspeti, saj niti ne navede, konkretno katere pravno relevantne navedbe in dokazi naj bi bili na prvi stopnji spregledani in kako naj bi pripomogli k drugačnim dejanskim in pravnim zaključkom. Sodišče prve stopnje je sicer res tožnici priznalo plačilo po dejanskem delu, kot da bi ves čas spornega obdobja opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta (kot navaja toženka), to pa iz razloga, ker je pravilno ugotovilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju opravljala večino nalog višjih policistov (pri čemer tudi višji policisti niso vsak dan opravljali vseh nalog svojega delovnega mesta). Glede na tako dejansko ugotovitev, ki je bila podlaga za prvostopno ugoditev tožbenemu zahtevku, ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče zmotno štelo, da tožnici pripada razlika v plači za celotno sporno obdobje, ne glede na to, ali je opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta ali ne oziroma če jih je opravljala zgolj krajše obdobje. S tem v zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso VDSS in VSRS,6 ki za obravnavano zadevo ni uporabljiva, saj se ne nanaša na opravljanje višje vrednotenega dela, temveč na delo preko polnega delovnega časa.

-Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da tožničina upravičena odsotnost z dela ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka (17. točka obrazložitve), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni navedlo odločilnih dejstev. V uveljavljanem obdobju je bila tožnica posamezne dni upravičeno odsotna z dela zaradi koriščenja letnega dopusta, bolezni in službenih odsotnosti, za ta čas pa ji pripada nadomestilo plače, ki je odvisno od višine plače prejšnjega oziroma prejšnjih mesecev (prvi odstavek 137. člena ZDR‑1 v zvezi s sedmim in osmim odstavkom istega člena). Ta pa tožnici pripada glede na delovno mesto, katerega naloge je takrat dejansko opravljala, torej delovno mesto višji policist.7

-Glede teka zakonskih zamudnih obresti v njihovem nezastaranem delu je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da te od mesečnih zneskov za obdobje od avgusta 2020 do avgusta 2023 pripadajo tožnici od vsakega 15. dne v mesecu za prejšnji mesec, kot zahtevano, saj glede na določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji8 in Aneksa h KPND9 plača zapade v plačilo najkasneje 10. delovni dan, vendar ne kasneje kot 15. koledarski dan v mesecu za pretekli mesec. Glede na tako določeno zapadlost plače od uveljavitve Aneksa h KPND naprej (maj 2021) je neutemeljena pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere toženka izpostavlja, da ni mogla priti v zamudo pred 16. dnem v mesecu za pretekli mesec. Slednje bi lahko držalo zgolj za tiste mesece, pri katerih je plača zapadla na najkasnejši možni datum (15. koledarski dan v mesecu), toženka pa v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni konkretizirala, v katerih mesecih je do tega prišlo. V obdobju pred uveljavitvijo Aneksa pa je bila plača izplačevana že 5. v mesecu, zato tožnici zakonske zamudne obresti od razlike v plači pripadajo vsaj od zahtevanega 15. dne (ko je bila toženka z izplačilom razlike že v zamudi).

-Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

-Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnici za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) pripada: 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), povečano za 22 % DDV, znese 279,99 EUR. Navedeni znesek mora toženka tožnici povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje priglašenih stroškov odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje ni priznalo, saj za to ni bilo podlage v veljavni OT.