Jedro

Tožnica je vozilo, ki je bilo predmet leasinga po odstopu od pogodbe, prodala za 3.150,00 EUR. Da je navedeni znesek iztržila s prodajo vozila, izhaja iz njenih trditev. Navedeni znesek je odštela od zatrjevanega toženčevega dolga. Sodni izvedenec in cenilec za motorna vozila pa je v pisnem izvedenskem mnenju in njegovih treh dopolnitvah ugotovil, da bi tožnica ob prodaji vozila zanj lahko iztržila 5.490,00 EUR, kolikor je tedaj znašala primerna tržna cena.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 334,22 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14645/2011 z dne 10. 2. 2011 ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 4.971,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2011 dalje do plačila in v 3. točki za 110,34 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.175,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka). S sklepom z dne 13. 11. 2015 je pritožbo tožene stranke z dne 14. 9. 2015 zoper sodbo z dne 1. 9. 2015 štelo za umaknjeno.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi za znesek 990,00 EUR ter spremeni stroškovno odločitev. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Znesek 3.150,00 EUR, ki ga je tožeča stranka odštela od dolga toženca, namreč predstavlja neto (in ne bruto) znesek, kar je razvidno tudi iz priloženega računa tožeče stranke z dne 31. 5. 2010. Vrednost vozila, ki ga je podal sodni izvedenec J. V., predstavlja bruto vrednost, kar pomeni, da bi sodišče moralo dolg toženca zmanjšati za neto znesek 1.350,00 EUR, ne pa za 2.340,00 EUR bruto. Odštevajo se lahko le enaki zneski. Prav tako je napačna stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je s svojim zahtevkom po višini uspela s 68%, glede na pritožbo pa s 81,55%, zaradi česar je izračun uspeha pravdnih strank napačen.

3. Zoper sklep o umiku pritožbe z dne 13. 11. 2015 se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Toženec je zaprosil za podaljšanje roka za plačilo sodne takse, sodišče prve stopnje pa mu je ugodilo in mu s sklepom z dne 16. 10. 2015 podelilo rok za predložitev originalnega dokazila o plačilu sodne takse v 8 dneh od prejema sklepa o podaljšanju. Toženec je sklep prejel 22. 10. 2015, kar pomeni, da se mu je zadnji dan roka za plačilo iztekel 30. 10. 2015. Toženec obljubljenega plačila, s katerim bi lahko plačal sodno takso v višini 255,00 EUR, ni dobil, zato je poravnal sodno takso v višini 60,16 EUR dne 28. 10. 2015 ter 30. 10. 2015 zaprosil za ponovno podaljšanje roka, česar sodišče ni upoštevalo in je izdalo izpodbijani sklep. Ker je toženec predlog za podaljšanje roka poslal 30.10.2015 še pravočasno v izpolnitvenem roku, je izpodbijani sklep napačen. Sodišče prve stopnje bi moralo toženca pozvati k predložitvi izjave o premoženjskem stanju, česar ni naredilo. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve v zvezi z bistvenimi okoliščinami za odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je delno utemeljena. Pritožba toženca zoper sklep ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

6. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožencu nalog za plačilo sodne takse v višini 255,00 EUR vročen 17. 9. 2015, kar pomeni, da se je rok za plačilo sodne takse za pritožbo iztekel s potekom 2. 10. 2015. Ker lahko stranka predlog za oprostitev plačila sodne takse vloži zgolj v roku, določenem v taksnem plačilnem nalogu, bi lahko toženec oprostitev plačila sodne takse predlagal do izteka 2. 10. 2015. Njegov predlog za oprostitev z dne 30. 10. 2015 in delno plačilo sodne takse, ki ga je opravil 28. 10. 2015, sta tako prepozna. Ne drži, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 10. 2015 podaljšalo rok za plačilo sodne takse, temveč je tožencu s tem sklepom zgolj podaljšalo rok za predložitev dokazila o plačilu sodne takse, na kar ga je pozvalo z dopisom z dne 6. 10. 2015. Poleg tega je navedena pritožbena navedba neutemeljena tudi zato, ker je rok za plačilo sodne takse zakonski prekluzivni rok in kot tak nepodaljšljiv. Ker toženec sodne takse ni plačal v zakonskem roku, ki se je iztekel s pretekom 2. 10. 2015, niti v tem roku ni zaprosil za oprostitev ali obročno plačilo sodne takse, so izpolnjeni pogoji iz 105. a člena ZPP, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje toženčevo pritožbo pravilno štelo za umaknjeno.

7. Izpodbijani sklep ima jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženca in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

9. Pritožbena navedba, s katero tožnica izpodbija višino toženčevega dolga, ni utemeljena. Kot izhaja iz tožbenih trditev, je tožnica vozilo, ki je bilo predmet leasinga po odstopu od pogodbe, prodala za 3.150,00 EUR. Da je navedeni znesek iztržila s prodajo vozila, izhaja iz njenih trditev. Navedeni znesek je odštela od zatrjevanega toženčevega dolga, kar je specificirala v tabeli v točki III. dopolnitve tožbe (list. št. 30), s katero je opredelila višino toženčevega dolga. Sodni izvedenec in cenilec za motorna vozila J. V. pa je v pisnem izvedenskem mnenju in njegovih treh dopolnitvah ugotovil, da bi tožnica ob prodaji vozila zanj lahko iztržila 5.490,00 EUR, kolikor je tedaj znašala primerna tržna cena.

10. Ker podana trditvena podlaga ne vsebuje navedb glede plačila DDV, za kar naj bi bil tožničin izkupiček s prodajo vozila zmanjšan, navedena pritožbena navedba predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožbeno sklicevanje na račun o prodaji vozila z dne 31. 5. 2010 v zvezi s plačilom DDV ni utemeljeno, saj stranka manjkajočih trditev ne more nadomestiti s sklicevanjem na dokazila. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje vtoževano terjatev tožnice pravilno zmanjšalo za razliko med zneskom ugotovljene tržne vrednostjo vozila v času prodaje 5.490,00 EUR in med dejansko iztrženo vrednostjo tožnice v višini 3.150,00 EUR.

11. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh pravdnih strank. Tožnica je s svojim zahtevkom po višini uspela s 4.971,37 EUR od vtoževanih 7.311,37 EUR. Torej njen uspeh v pravdi znaša 68%. Glede na to, da pravdni stroški tožnice znašajo 1.184,15 EUR, je v skladu z uspehom na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v pravdi upravičena do povrnitve 805,22 EUR pravdnih stroškov. Tožencu so v postopku nastali pravdni stroški v višini 1.472,00 EUR in je v skladu s svojim uspehom, ki znaša 32%, upravičen do povrnitve 471,00 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan povrniti tožnici 334,22 EUR pravdnih stroškov. V tem delu je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo v III. točki izreka ustrezno spremenilo (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela zgolj s pritožbo zoper stroškovno odločitev, ki predstavlja le stransko terjatev, zoper odločitev o glavni stvari pa ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je tožnica dolžna kriti sama svoje stroške postopka.