Jedro

V danem primeru ne gre za zadevo, za katero bi imel skrbnik za poseben primer veljavno odločbo za zastopanje. Ker tako tožbe sploh ni bil upravičen vložiti, je sodišče njegovo tožbo zavrglo.

Cena storitev institucionalnega varstva se ne določa v postopku oprostitve plačila socialno varstvenih storitev, temveč v postopku sprejema v zavod.

Izrek

Tožba se v delu, ki jo je v imenu A.A. vložil skrbnik B.B., zavrže. Tožba se v ostalem, to je v delu, ki jo je v imenu A.A. vložila C.C., zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je CSD Č. odločil, da je A.A. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 907,53 EUR od 1. 12. 2009 dalje. V nadaljevanju je še odločilo, da glede na omenjeno oprostitev prispevek A.A. k plačilu storitve institucionalnega varstva znaša 763,25 EUR s pripadki, pri čemer se oprostitev spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca. Storitev institucionalnega varstva za upravičenca v višini oprostitve plačila storitve pa doplača Mestna občina Č. A.A. se tudi prepove obremeniti in odtujiti njemu solastno nepremičnino ter se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Mestne občine Č. na podlagi dokončne odločbe. V odločbi je še zapisano, da s pravnomočnostjo omenjene odločbe, preneha veljati odločba CSD Č. z dne 17. 5. 2004. V obrazložitvi se CSD sklicuje na Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 104/04 in 124/04, v nadaljevanju Uredba). Pojasnjuje, da lahko v skladu s 34. členom Uredbe CSD kadarkoli po uradni dolžnosti preveri, ali upravičenci oziroma zavezanci, ki jim je bila priznana oprostitev, še izpolnjujejo pogoje za oprostitev po tej Uredbi. V ta namen lahko pridobiva podatke tudi iz uradnih evidenc. Sklicuje se tudi na 1. odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. list RS št. 54/92 in naslednji v nadaljevanju ZSV). Osnovni znesek minimalnega dohodka trenutno znaša 226,80 EUR v skladu z Uradnim listom RS, št. 53/09. A.A. je dne 11. 12. 2009 sklenil dogovor o izvajanju storitve institucionalno varstvo. Vrednost storitve glede na sklenjeni dogovor pa znaša 1.670,79 EUR. Prispevek upravičenca je plačilna sposobnost (vendar ne več kot znaša vrednost storitve) in znaša 763,26 EUR. Oprostitev upravičenca tako znaša 907,53 EUR. Plačilna sposobnost zavezanca je ugotovljen dohodek, to pa so dohodki in prejemki ugotovljeni na način, kot ga določa ZSV za prejemnike denarne socialne pomoči, kolikor Uredba ne določa drugače. Za ugotovljeni dohodek pa se ne šteje regres za letni dopust, odpravnine, jubilejna nagrada, dodatek za rekreacijo in enkratni dohodek iz naslova zaposlitve kot so božičnica, 13. plača ipd. Za ugotovljen dohodek se ne šteje tisti del dohodka od prodaje nepremičnin, ki ni bil vložen v nakup druge nepremičnine.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 12207-1/2010/2MB z dne 22. 3. 2010, pritožbo A.A. po zakoniti zastopnici C.C. kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi drugostopni organ ugotavlja, da je pritožnik nastanjen v Centru D., na podlagi Uredbe. Prvostopni organ je na podlagi spremenjenih okoliščin (pritožnik je namreč postal solastnik nepremičnin) po uradni dolžnosti preverjal, ali je pritožnik upravičen do oprostitve plačila svoje storitve, in skladno s tem izdal izpodbijano odločbo. Drugostopni organ je dejansko stanje ugotovil iz spisne dokumentacije, ki mu je bila v zvezi s tem posredovana. Pri tem se sklicuje na 100. člen ZSV. Drugostopni organ je ugotavljal pravilnost postopka na prvi stopnji in utemeljenost pritožbenih navedb. Na podlagi sklepa Zavoda E. z dne 26. 12. 1985 je razvidno, da je bil pritožnik na željo svojcev premeščen iz navedenega zavoda v današnji Center D. in ne, kakor je napačno navedel prvostopni organ, na podlagi dogovora, ki naj bi ga pritožnik sklenil 11. 12. 2009. Tega dogovora namreč v spisovni dokumentaciji ni. Ugotovljena nepravilna odločitev prejšnje odločbe z dne 17. 5. 2004 ne vpliva na odločanje v tem postopku, saj izpodbijana odločba odloča o drugem časovnem obdobju, kakor prej navedena. Na podlagi 9. člena Uredbe je oprostitev odvisna od vrednosti opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve. Stroški vzdrževanja nepremičnine niso navedeni med zgoraj navedenimi merili, zato se v postopku odločanja o oprostitvi pri plačilu socialno varstvene storitve, ne upoštevajo. Drugostopni organ tako ni mogel upoštevati navedb pritožnika, da bi bilo potrebno pri plačilni sposobnosti pritožnika upoštevati tudi izgubo, ki jo prinaša njegovo premoženje. Le to se pri ugotavljanju plačilne sposobnosti, ne upošteva. Drugostopni organ pri tem pojasnjuje pritožniku, da lahko svoje nepremičnine, ki ustvarjajo izgubo, odda v najem, s čimer bi bila odpravljena izguba. Hkrati bi se povečal njegov dohodek ali pa jih lahko proda. Na podlagi dopisa Okrajnega sodišča v Č. z dne 1. 12. 2009 je razvidno, da je pritožnik postal solastnik določenih nepremičnin. Na podlagi dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 17. 10. 2009 je razvidno, da ima pritožnik pokojnino v višini 848,07 EUR. Iz dopisa Centra D. z dne 11. 12. 2009 je razvidno, da znaša cena oskrbe za pritožnika 54,93 EUR dnevno. Prvostopni organ je tako po uradni dolžnosti pridobil podatke o dohodku pritožnika, to je pokojnino v višini 848,07 EUR, in na podlagi tega ugotovljenega dohodka pravilno določil mejo socialne varnosti pritožnika v višini 84,81 EUR, to je 10% ugotovljenega dohodka v skladu s 13. členom Uredbe. Njegovo plačilno sposobnost je tako ugotovil na 763,26 EUR. Slednje predstavlja ugotovljen dohodek, zmanjšan za mejo socialne varnosti, kolikor znaša tudi njegov prispevek. Prvostopni organ je ceno storitve za pritožnika ugotovil na podlagi dopisa Centra D. tako, da je izračunal povprečno mesečno vrednost pritožnikove storitve 54,93 EUR na dan, krat 365 dni, deljeno z 12 mesecev, kar je 1670,79 EUR mesečno. Prvostopni organ je tako ob upoštevanju cene storitve za pritožnika v višini 1670,79 EUR in pritožnikove plačilne sposobnosti v višini 763,26 EUR, določil pravilno višino njegove oprostitve plačila v višini 907,53 EUR. Prvostopni organ je ravnal pravilno tudi, ko je na podlagi 100.b člena ZSV in 26. člena Uredbe določil zemljiškoknjižni vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na nepremičninah, ki so v solastništvu pritožnika, v korist Mestne občine Č., saj navedena občina doplačuje za storitev pritožnika. Drugostopni organ tako ni mogel upoštevati navedb pritožnika, da je izpodbijana odločba izdana pavšalno ter pomanjkljivo obrazložena. Upravičenec do oprostitve plačila svoje storitve je pritožnik, ne pa njegova skrbnica. Prav tako drugostopni organ ni mogel upoštevati navedb pritožnika, da je cena storitev za upravičenca absolutno pretirana. Cena potrebne storitve za upravičenca se ne določa v postopku določene oprostitve plačila socialne varstvene storitve, ampak se je določala v postopku sprejema pritožnika v socialno varstveni zavod. Pri tem drugostopni organ pojasnjuje pritožniku, da ima pravico kadarkoli spremeniti socialno varstveni zavod, v katerem je nastanjen, in lahko zaprosi za premestitev v drug cenejši socialno varstveni zavod. Drugostopni organ na koncu ugotavlja, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer ugotovljene določene nepravilnosti, ki pa ne vplivajo na izrek izpodbijane odločbe. Zato drugostopni organ samo zaradi tega izpodbijane odločbe ni odpravil pač pa je s svojo odločbo pomanjkljivosti odpravil sam.

V tožbi skrbnik A.A., to je B.B. meni, da ima status prizadete stranke ter da mu kot takemu nepravilno ni bila vročena odločba, na podlagi katere je bila določena obveznost plačila oziroma doplačila k storitvam institucionalnega varstva. Prav tako mu ni bila vročena odločba organa druge stopnje z dne 22. 3. 2010. S tem je bil bistveno kršen upravni postopek po 87. členu ZUP. Dolžnost prvostopnega organa v ugotovitvenem postopku bi bila, da bi povabil na pogovor skrbnika glede zvišanja vzdrževalnih stroškov. Upravni organ prve stopnje pa ni povabil na pogovor niti matere C.C. kot zakonite zastopnice glede povišanja stroškov. Skrbnik in zakonita zastopnica pripominjata glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, da nimata možnost prodati deleža stanovanjske hiše na naslovu … v F. Hiša je v razpadajočem stanju, saj je bila zgrajena leta 1936. Prav tako nimata denarnih sredstev za obnovo in tako plačujeta samo davke. A.A. in njegova mati C.C. posedujeta še nekatere druge nepremičnine po deležih, vendar nimata možnosti, da bi jih dala v zakup, saj kmetje za to nimajo interesa. A.A. ni opravilno sposoben, zato mu je bil določen skrbnik z odločbo, ki jo je izdal CSD Č. z dne 31. 8. 2005. Tako je nemogoče, da bi A.A. dne 11. 12. 2009 sam podpisal dogovor o zvišanju cene storitve institucionalnega varstva, ki bi imel pravno veljavo. O spornem dogovoru glede zvišanja cene storitve institucionalnega varstva ni bil obveščen niti skrbnik B.B., niti mati C.C. kot zakonita zastopnica. Tako je navedeni dogovor brez pravne veljave oziroma je ničen. Na podlagi navedenega tožeča stranka meni, da sta tako prvostopna kot drugostopna odločbi, kot tudi dogovor z dne 11. 12. 2009, ki naj bi ga podpisal A.A. nezakoniti, saj temeljijo na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zato je podana kršitev procesnega in materialnega prava. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da na podlagi ZUS-1 izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje s sodbo odpravi oziroma podrejeno, da se omenjeni odločbi razveljavita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi odločbe prvostopnega organa št. 584-40/05-9 z dne 31. 8. 2005 razvidno, da je bil B.B. postavljen za skrbnika za poseben primer A.A. v postopkih, ki jih vodi International organisation for immigration, pod št. … . Za vodenje in odločanje o postopku oprostitve institucionalnega varstva ni pristojna omenjena organizacija, ampak prvostopni upravni organ. To pomeni, da B.B. v zadevi stvari ni bil skrbnik tožnika. Zato mu izpodbijanih odločb ni bilo potrebno vročiti, prav tako pa tudi v sodnem postopku ne more biti tožnikov zakoniti zastopnik. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj je ni vložila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta v skladu s 1. odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

V primeru, da sodišče tožbe ne zavrže, pa tožena stranka v zvezi s tožbo A.A. glede oprostitve plačila institucionalnega varstva predlaga, da se tožba zavrne. Predmet postopka je oprostitev plačila socialno varstvenih storitev za upravičenca, ki sam ne zmore plačevati svojih storitvi, in ne določanje oskrbe in s tem tudi višine oskrbnine, saj je to del postopka sprejema v zavod, za katerega vodenje in odločanje ni pristojen prvostopni organ, ampak posamezen zavod. Za tožnikovo zatrjevanje, da on oziroma njegova zakonita zastopnica nimata možnosti, da bi se nepremičnina dala v najem, ne predložita nikakršnih dokazov. Tožnik lahko kadarkoli svoje nepremičnine izroči toženi stranki. Ekonomsko namreč ni smiselno, da tožnik poseduje premoženje, ki mu prinaša zgolj izgubo. Tožnik se nahaja v institucionalnem varstvu že od leta 1979 in se bo tudi v prihodnje. Vse od leta 1985 pa je tudi oproščen plačila storitev institucionalnega varstva in je tako tožena stranka, v skladu z določili Zakona o dedovanju, po tožnikovi smrti upravičena vsaj do dela njegovega premoženja. Nadalje je drugostopni organ že v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da dogovor, ki naj bi ga sklenil tožnik z dne 11. 12. 2009 v spisovni dokumentaciji ni razviden. Obstaja pa dopis Centra D. z dne 11. 12. 2009, iz katerega je razvidna cena oskrbe za tožnika, na podlagi katerega je prvostopni organ ugotovil vrednost storitve za tožnika. Drugostopni organ je tudi pojasnil, na podlagi katere pravne podlage je pritožnik v Centru D. in na kakšen način je ugotovil ceno storitve za tožnika. Cena storitev institucionalnega varstva se ne dogovarja v postopku oprostitve plačila socialno varstvenih storitev, temveč v postopku sprejema v zavod, kar je bilo že pojasnjeno. Morebitna višja cena storitve gre v škodo Mestne občine Č. ne pa tožnika, zato tožena stranka ugovora tožnika glede cene njegove storitve niti ne razume.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravna relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Kar se tiče tožbe, ki jo je vložil tožnik A.A. po skrbniku B.B., sodišče ugotavlja, da jo je potrebno zavreči. Skladno s 1. odstavkom 17. člena ZUS-1 je tožnik tisti, ki je bil stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V skladu s 1. odstavkom 19. člena ZUS-1 pa ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s 6. odstavkom 143. člena ter 2. odstavkom 229. člena ZUP ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. Sodišče ugotavlja, da tožnik, zastopan po skrbniku B.B. pogoja za to, da bi lahko nastopal kot tožnik v upravnem sporu, ne izpolnjuje. Tožnik namreč ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za A.A., niti te pravice, tudi z upoštevanjem 43. člena ZUP, ni imel. Iz odločbe CSD, št. 584-40/05-9 z dne 31. 8. 2005 izhaja, da je B.B. postavljen A.A. za skrbnika za poseben primer, ki se nanaša na zastopanje in urejanje vseh zadev za varovanca v postopkih International organisation for immigration opr. št. … . Iz obrazložitve omenjene odločbe tudi izhaja, da ima A.A. sicer stalno skrbnico C.C. V danem primeru torej ne gre za zadevo, za katero bi imel skrbnik za poseben primer B.B. veljavno odločbo za zastopanje. Tako tožbe sploh ni bil upravičen vložiti. Sodišče je zato njegovo tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik po tem zakonu sploh ne more biti stranka upravnega spora.

Kar se tiče tožbe, ki jo je vložil tožnik po zakoniti zastopnici C.C. pa sodišče ugotavlja, da ni utemeljena. Kot je bilo v postopku že poudarjeno, gre za postopek, ki se je na podlagi uredbe izvajal po uradni dolžnosti. Za kaj bi upravni organ prve stopnje pred izdajo odločbe moral povabiti skrbnico C.C. glede povišanja stroškov in na kaj naj bi to dejstvo vplivalo, pa tožnik po svoji zakoniti zastopnici niti ne pove. Prav tako je drugostopni organ v svoji odločbi tožniku že pojasnil, da dogovora o zvišanju cen z dne 11. 12. 2009 v spisu ni ter da je dejanska podlaga dejstva, da je tožnik nastanjen v Centru D., sklep Zavoda E., št. M-1363/79-17 z dne 26. 12. 1985 in ne omenjeni dogovor. Dopis Centra D. z dne 11. 12. 2009 pa le navaja, koliko znaša dnevna oskrbnina za tožnika v njihovem zavodu. Zato so vsa izvajanja tožeče stranke, ki se nanašajo na neobstoječ dogovor o zvišanju cen oskrbnine, nerelevantna.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek glede te tožbe, ki jo je vložil tožnik po zakoniti zastopnici C.C. pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v tem delu, kot neutemeljeno, zavrnilo