Jedro

Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnikovo sredstvo, ki je namenjeno podajanju pravnorelevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov, katerega ne more nadomestiti narok v smislu 29. člena oz. 2. odstavka

58. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vrne zadevo v novo odločanje. Poudarja, da je dolžnik svoj ugovor jasno obrazložil. K obrazložitvi prejema obračuna 166 je priložen obračun 166, iz katerega izhaja tudi datum tega obračuna in je od tu mogoče ugotoviti, da je bil posredovan. Dolžnik pa svojega dopisa ne more z ničemer dokazati, saj z njim več ne razpolaga, temveč lahko to le zatrjuje. Dolžnik pa jasno navaja, kdaj je prejel opomin in kdaj je odgovoril, kar dokazuje s priloženo fotokopijo opomina in potrdilom o priporočeni pošiljki. Z odgovorom na opomin je dolžnik upniku ponovno obrazložil situacijo in navedel, da je pripravljen poravnati polovico stroškov, saj ni želel nadaljnjih nesoglasij.

Dolžnik meni, da je navedel vsa dokazila, s katerimi je razpolagal. O poglobljenih vprašanjih dejanskega stanja, pa bi bilo potrebno razpisati narok, na katerem bi se sporna vprašanja razčistila in dorekla. Vsekakor pa je dolžnik navedel zadostno količino vsebinsko smiselnih in utemeljenih dokazov, ter vsebinsko zadostno obrazložitev, da sodišče predmetnega ugovora ne bi moglo zavrniti kot neutemeljenega.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik bi svoj ugovor v konkretnem primeru ustrezno obrazložil tako, da bi navedel ne le pravno relevantne trditve o tem, da med njim in upnikom glede spornega blaga ni več obstajalo pogodbeno razmerje, temveč bi moral za takšne trditve predlagati tudi takšne dokaze, ki bi te trditve tudi izkazovale oziroma, s katerimi bi v nadaljnjem pravdnem postopku lahko z njimi ustrezno dokazal svoje trditve. Zgolj njegov dopis, s katerim naj bi upnika pozval, naj vzame nazaj dobavljeno blago, ne more dokazovati, da je pogodbeno razmerje med upnikom in dolžnikom res prenehalo. Takšen dokaz bi lahko na primer predstavljala pisna pogodba, iz katere bi izhajalo, da v času dobave spornega blaga pogodbenega razmerja med njima ni več bilo, oziroma priče, ki bi potrdile ustrezen ustni pogodbeni dogovor, ki bi izključeval upravičenost upnika, da za dobavljeno blago terja plačilo od dolžnika, skratka nek objektiven dokaz, ki bi izkazoval že prenehanje pogodbenega dogovora v času dobave spornega blaga. Zato tudi fotokopija poštnega potrdila o oddani pošiljki, s katerim dolžnik tudi v pritožbi zatrjuje obstoj svojega dopisa upniku, ne more predstavljati relevantnega dokaznega sredstva ob neobstoju drugih ustreznih dokaznih sredstvih v zgoraj navedenih smereh. Opomin in obračun, katera dolžnik tudi še omenja v pritožbi, predstavljata zgolj upnikovi listini, ki v dolžnikovo breme izkazujeta upnikovo zahtevo za plačilo terjatve, nastale na podlagi pogodbenega razmerja.

Ob povedanem je ugotovitev prvostopnega sodišča, da dolžnik ni predložil nobenega ustreznega dokaza (niti ni predlagal svojega zaslišanja), s katerim bi lahko utemeljil svoje ugovorne trditve, pravilna. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZIZ v zvezi z 2. odstavkom

53. člena ZIZ pa mora biti ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik ne le navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, temveč predlagati tudi dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. K pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče še dodaja, da je upoštevaje zakonsko ureditev, ki izhaja iz cit. določb, prav ugovor namenjen podajanju pravnorelevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov, torej zbiranju in predlaganju ustreznega procesnega gradiva dolžnika, ki nasprotuje upnikovi terjatvi, katerega ne more nadomestiti narok, ki ga lahko izvršilno sodišče sicer tudi razpiše po potrebi v smislu

29. člena ZIZ in 2. odstavka 58. člena ZIZ, vendar je takšen narok dokazno omejen in lahko namenjen le razčiščevanju tistih spornih vprašanj in izvajanju tistih dokazov, ki jih je dolžnik pravočasno navedel oziroma predlagal v ugovoru v takšni meri, da je zadostil navedeni zakonski zahtevi po obrazloženosti ugovora. Izvršilno sodišče pa mora najprej že na podlagi vsebine ugovora oceniti ali je dolžnik vsaj na stopnji verjetnosti tudi dokazno izkazal resničnost svojih pravno relevantnih trditev, torej ali napravljena prognoza izvršilnega sodišča izkazuje dolžnikove možnosti, da uveljavi tudi resničnost svojih trditev. Opisanega zakonskega bremena pa dolžnik ob povedanem v ugovoru ni zmogel in je sodišče prve stopnje njegov ugovor pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

Ker sodišče druge stopnje tudi tu ni ugotovilo kakšnih materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo in potrditi tudi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).