Up-64/00

7. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnica v Z. na seji senata dne 7. maja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 152/99 z dne 2. 12. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnika izpodbijata sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjenjena revizija zoper odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi njunega zehtevka za ugotovitev delne ničnosti prodajne pogodbe. Pritožnika navajata, da sta pravna naslednika pok. denacionalizacijske upravičenke in da sta vložila zahtevo za denacionalizacijo kmetijskega zemljišča, na katerem je imela ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) pravico uporabe družba V., d.o.o., U. (v nadaljevanju V.). Z uveljavitvijo 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP) naj bi to zemljišče po samem zakonu, tj. ex lege, prešlo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Ker kmetijska zemljišča niso bila predmet lastninskega preoblikovanja, pritožnika nista uveljavljala zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka po določbah 10. do 15. člena ZLPP. Družba V. naj bi iz špekulativnih namenov formalnega prenosa lastninske pravice na Republiko Slovenijo ne opravila, temveč naj bi pri pristojni geodetski upravi naročila parcelacijo in spremembo vrste rabe tako, da se je del parcele formalno spremenil v dvorišče. Še pred izdajo odločbe geodetske uprave pa naj bi V. parcelo prodala. Pritožnika se sklicujeta na 88. člen ZDen, ki določa ničnost pravnih poslov, s katerimi bi zavezanci razpolagali z nepremičninami, za katere obstaja dolžnost vrnitve denacionalizacijskim upravičencem. Z opisanim ravnanjem naj bi bila kršena njuna pričakovana pravica, ki naj bi jo zagotavljal 33. oziroma 67. člen Ustave. Zatrjujujeta pa tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi le ponavljata svoje očitke iz revizije in z njimi oporekata materialnopravni pravilnosti izpodbijane sodbe. Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in zato ni pristojno presojati, ali so sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje in uporabila materialno in procesno pravo. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Pritožnika nista izkazala, da bi bila odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti pravnega posla nezdružljiva s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami. Zgolj dejstvo, da pritožnika kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca s takim zahtevkom nista uspela, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine.

3.Pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost, je treba po drugem odstavku 187. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77)1 naprej ugotoviti, ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od vložitve takšne tožbe ali če je tožnik zainteresirana oseba (prvi odstavek 109. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št.29/78 in nasl. - ZOR). Tožnik torej mora tako po enem kot po drugem zakonu izkazati, da bi mu uspeh v takšni pravdi, tj. ugotovitev ničnosti pravnega posla, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem (v tem primeru, npr. v denacionalizacijskem) postopku uveljavi kakšno pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Zato je razumno in obrazloženo stališče Vrhovnega sodišča, da 88. člen ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti samo v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku. Ker pritožnika nista predlagala zavarovanja po določbah 10. do 15. člena ZLPP, tudi nista izkazala, da bi jima uspeh v pravdi zaradi ugotovitve ničnosti pravnega posla, odprl možnosti, da v denacionalizacijskem postopku uveljavita pravico do vračila podržavljenih zemljišč v naravi. Tako tudi v ustavni pritožbi grajano stališče, da je za denacionalizacijski postopek pomembno stanje nepremičnine v času podržavljenja in v času vračila, temelji na uporabi jasne določbe drugega odstavka 15. člena ZLPP, ki je določil, da upravičencu, ki v roku iz 11. člena tega zakona ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 10. členu, pripada le odškodnina.

4.V čem vidita zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pritožnika ne pojasnita. Njune navedbe iz ustavne pritožbe bi se za ustavnopravno relevantne lahko izkazale z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki med drugim vsebuje prepoved sodniške samovolje pri odločanju. Kršitev te pravice bi bila podana, če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sodba očitno napačna in brez razumne obrazložitve. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, kljub temu, da imata pritožnika prav, ko zatrjujeta, da so kmetijska zemljišča po določbi 5. člena ZLPP ex lege postala last države. V konkretnem primeru je bilo namreč s pravnomočno odločbo upravnega organa ugotovljeno, da ne gre za kmetijsko zemljišče. Prvostopno sodišče pa je ugotovilo tudi, da je sporna parcela pred prodajo spadala v premoženje prve tožene stranke (tj. V.) in da se je V. lastninila tako, da je v svojem premoženju upoštevala sporno parcelo.

5.V zvezi s tem je Vrhovno sodišče navedlo, da pritožnika upravne odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, Izpostava Domžale, št. 6/209-95 z dne 21. 11. 1995 nista izpodbila in da je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da sodišče v pravdnem postopku ne more ocenjevati pravilnosti in zakonitosti pravnomočne odločbe, izdane v upravnem postopku. Zato je neutemeljen očitek pritožnikov, da izpobijana sodba krši 25. člen Ustave, ker naj bi sodišča ne odgovorila na tožbeni, pritožbeni in revizijski razlog, da naj bi V. z izpodbijano pogodbo odtujila zemljišče, ki je bilo že od 5. 12. 1992 v lasti Republike Slovenije. Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče pripominja še, da zatrjevanje, da pomeni navedeno spreminjanje stanja sporne parcele poslabšanje položaja denacionalizacijskega upravičenca, v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti pravnega posla ne more biti relevantno. Zato se Ustavno sodišče tudi v postopku ustavne pritožbe zoper izpodbijano sodbo v ugotavljanje, ali so bile z odločbo geodetske uprave kršene človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov, ne more spuščati.

6.Ker pritožnikoma z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

1Sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP, odločalo po določbah ZPP77.

Predsednik senatadr. Lojze Ude