Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa izpostavilo, da je bilo moč obdolžencu doslej vročiti le eno vabilo za zaslišanje. Razlog za to je dejstvo, da obdolženec sodišču ni sporočil naslova kjer bi bil dosegljiv. Nadaljnja vabila so že glede na to dejstvo in tudi glede na nezmožnost vročanja ostalih sodnih pisanj, vnaprej obsojena na neuspeh. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi obdolženčevo bivanje na neznanem naslovu v tujini in iz vseh teh okoliščin je izhajalo, ko je v točki 10 pritožbeno izpodbijanega sklepa navedlo, da glede na zgoraj navedeno in ugotovljeno, katerikoli drugi milejši ukrep v tem primeru ne pride več v poštev, saj z milejšimi ukrepi zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in dokončanje tega postopka ne bi bila uspešna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega A. A. odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga spremembo sklepa tako, da se zahteva za odreditev pripora zavrne, podredno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljenost suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegovo begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko pritožba ne problematizira zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu (ta zaključek je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv in ustrezno argumentiran), se pritožba posredno dotika zaključka sodišča prve stopnje o danosti pripornega razloga begosumnosti, a kot bo pojasnjeno, neutemeljeno.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa res izpostavilo dejstvo, da je obdolženec (za zagovor) v predmetnem postopku pooblastil zagovornika, a bolj kot obdolženčev namen izogibanja kazenskemu postopku, je sodišče prve stopnje s tem dejstvom utemeljevalo svojo ugotovitev, da je obdolženec seznanjen s kazenskim postopkom, ko je na strani 22 pritožbeno izpodbijanega sklepa po alinejah nanizalo okoliščine, iz katerih izhaja ugotovitev, da je obdolženec seznanjen, da je zoper njega v teku kazenski postopek. Med temi okoliščinami je torej tudi predstavljena obdolženčeva aktivnost v zvezi z angažiranjem zagovornika, gotovo pa tudi nosilne okoliščine, razvidne iz prvih treh alinej (vročeno vabilo na zaslišanje, po elektronski pošti poslan sklep o uvedbi preiskave in začasno zavarovanje, ki posega v obdolženčevo življenje).

7. Sodišče prve stopnje je tako po sodbi pritožbenega sodišča, iz teh okoliščin utemeljeno sklepalo na obdolženčevo védenje, da se zoper njega vodi kazenski postopek. Ta ugotovitev je pa ena od temeljev za nadaljnji zaključek, namreč, da se obdolženec skriva in s tem onemogoča izvedbo kazenskega postopka, da je torej podan priporni razlog begosumnosti.

8. Pritožba ne problematizira ugotovitev sodišča prve stopnje, da na naslovu M. obdolženec ne prebiva, da neprijavljen biva na neznanem naslovu v tujini, da je seznanjen s tekom kazenskega postopka v Republiki Sloveniji in da je bil v edinem vabilu, ki mu je bilo vročeno, ustrezno poučen o dolžnosti sporočanja spremembe naslova bivališča. Ko se tem okoliščinam ob bok postavi še kazen zapora, ki je predpisana za obdolžencu očitano kaznivo dejanje in obdolženčevo dosedanje dejansko nesodelovanje v tem kazenskem postopku, ne more biti dvoma, da je obdolženec motiviran v onemogočanju izvedbe kazenskega postopka in da je torej podan priporni razlog begosumnosti.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa izpostavilo, da je bilo moč obdolžencu doslej vročiti le eno vabilo za zaslišanje. Razlog za to je dejstvo, da obdolženec sodišču ni sporočil naslova kjer bi bil dosegljiv. Nadaljnja vabila so že glede na to dejstvo in tudi glede na nezmožnost vročanja ostalih sodnih pisanj, vnaprej obsojena na neuspeh. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi obdolženčevo bivanje na neznanem naslovu v tujini in iz vseh teh okoliščin je izhajalo, ko je v točki 10 pritožbeno izpodbijanega sklepa navedlo, da glede na zgoraj navedeno in ugotovljeno, katerikoli drugi milejši ukrep v tem primeru ne pride več v poštev, saj z milejšimi ukrepi zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in dokončanje tega postopka ne bi bila uspešna. Ko tudi ni osnovnih podatkov in pogojev za morebitno izvrševanje hišnega pripora, ki jih tudi pritožba ne ponuja, ne more biti dvoma v pravilnost in zakonitost zaključka sodišča prve stopnje, da je ravno pripor, ki je resda najstrožji osebni omejevalni ukrep, edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obdolženčevega sodelovanja v kazenskem postopku. Izkaže se tako, da je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo tudi danost neogibne potrebnosti pripora.

10. Končno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo tudi test sorazmernosti in sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa tudi ustrezno argumentiralo, ko je o pritožbeno neproblematizirani ugotovitvi, da se obdolženec sodišču in organom pregona skriva že dobra tri leta, glede na kazen, ki je predpisana za obdolžencu očitano kaznivo dejanje, zaključilo, da je pripor tudi sorazmeren ukrep.

11. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, katere so nosilne okoliščine za zaključek o obdolženčevi begosumnosti. Mednje gotovo ne sodi pretnja odprave začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ta navedba sodišča prve stopnje je pri utemeljevanju obdolženčeve begosumnosti povsem brezpredmetna in je očitno posledica preobširnega povzemanja predloga okrožnega državnega tožilstva za odreditev pripora. Gotovo pa je, da mora sodišče pri vodenju obravnavanega kazenskega postopka izhajati tudi iz določila 502.č člena Zakona o kazenskem postopku, ki sodišču nalaga, da o predlogu za odreditev, podaljšanje, spremembo ali odpravo začasnega zavarovanja odloča posebej hitro, oziroma da se kazenski postopek, ki vsebuje ta element, šteje za prednostnega.

12. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje vsa pravno odločilna dejstva pravilno ugotovilo in da je zaključke o utemeljenem sumu, o obdolženčevi begosumnosti ter o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora ustrezno utemeljilo, zaradi česar sodišču prve stopnje ni moč očitati procesne kršitve iz določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije, niti določila 192. in 201. člena, v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.