Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1760/2023-16

ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.1760.2023.16 Upravni oddelek

mednarodna zaščita očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito mladoletnik brez spremstva resna škoda vrnitev v izvorno državo načelo otrokove koristi
Upravno sodišče
12. december 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Relevantne določbe ZMZ-1 je treba razlagati tako, da se mora tožena stranka pred izdajo odločbe, s katero kot očitno neutemeljeno zavrne prošnjo za mednarodno zaščito mladoletnega prosilca in mu obenem določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter izreče ukrepa odstranitve in prepovedi vstopa, prepričati, da je navedenemu mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem, torej da bo vrnjen članu družine, izbranemu skrbniku ali ustreznemu centru.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-6046/2023/8 (1221-14) z dne 22. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi z drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito mladoletnega tožnika (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (19. 10. 2023), iz katerih je v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito razvidno, da je državo zapustil zaradi slabih finančnih pogojev in želje, da bi pomagal svoji materi. V Maroku se ni počutil ogroženega, odšel je, ker je edini v družini služil denar. Opravljal je občasna dela, finančno jim je pomagala samo njegova teta (materina sestra). Šolo je opustil zaradi družinskih ter finančnih in socialnih težav. Ker niso imeli dovolj denarja, je moral pomagati svojim staršem. Denar za pot mu je dala teta, ki mu je finančno pomagala. Mati ve, kje je tožnik, nazadnje se je z njo pogovarjal pred približno enim tednom.

3. Na osebnem razgovoru (3. 11. 2023) je tožnik najprej navedel, da je osebno izkaznico in potni list pustil v Turčiji. Oseba, pri kateri je pustil dokumente, je zahtevala, da mu zanje pošlje 500 evrov. Tožnik ima le dokument, iz katerega je razvidno, da je posvojen. Po narodnosti je Amazigh. Pristojni organ je tožnika soočil z neskladjem, saj je pri podaji prošnje navedel, da je po narodnosti Arabec. Tožnik je pojasnil, da so njegovi pravi starši Arabci, posvojitelji pa Amazighi. Večinoma je govoril v maternem arabskem jeziku. Posvojen je bil takoj ob rojstvu. Da so njegovi starši Arabci, je izvedel, ko mu je to povedala biološka mati. Pisati in brati zna le v arabskem jeziku. Po veroizpovedi je musliman, celo življenje je najprej prebival s svojimi starši v Casablanci, ko pa sta se pred okoli šestimi leti ločila, je najprej prebival s svojo mamo pri njeni sestri, kjer sta živela približno eno leto. Svoja posvojitelja imenuje mati in oče. Teta je tožniku po enem letu rekla, da pri njih ne more več živeti, saj ima svojo družino, zato ga zaradi prevelikega finančnega zalogaja ni več mogla preživljati. Tožniku je rekla, da se mora odseliti, kar je bil razlog za zapustitev Maroka in odhod v Turčijo. Tožnik je še dodal, da je bila hiša, kjer so prebivali, last tetinega moža. 4. Iz nadaljnjih tožnikovih izjav je razvidno, da je bila finančna situacija v njihovi družini slaba zaradi očetove nizke pokojnine. Pred upokojitvijo je bil oče zaposlen v lekarni, vendar za dostojno življenje ni dovolj zaslužil. Mati ni bila zaposlena. Starša sta se ločila, ko je mati izvedela, da jo je oče prevaral. Oče jo je nato od tožnikovega sedmega leta dalje vsak dan pretepal. Tožnik matere ni mogel zaščititi, zato je, da ne bi gledal pretepanja, večkrat zapustil dom. Ločila sta se, ko je imel tožnik deset let. O težavah in nasilju v družini se je zaupal svoji teti, mamini sestri. Teta je takrat ukrepala, pomagala je tožnikovi mami, občasno tudi tožniku. Obiskala ju je, ko očeta ni bilo doma in jima ponudila finančno pomoč. Kasneje sta se lahko preselila k tetini družini, kjer sta živela približno eno leto. Najemnine jima ni bilo treba plačevati. V tem času je tožnika preživljala teta. Ker pa je imela tudi sama veliko družino, zanj ni več mogla skrbeti, rekla mu je, da se bo moral odseliti. Tožnik ni mogel oditi k svoji biološki mami, saj tega ni hotela. Svojo biološko mamo je srečal pred približno dvema letoma. Drugih sorodnikov v Maroku ni imel. 5. Tožnik je šolanje opustil zaradi družinskih težav, ko je bil star približno 15 let. V Maroku se je preživljal tako, da mu je denar včasih dala teta, občasno pa si ga je od koga sposodil. Nekaj časa je bil zaposlen v McDonald'su. Pogodbo je imel najprej sklenjeno za šest mesecev, nato so mu jo podaljšali. Pred ponovnim iztekom pogodbe je lansko leto prenehal z delom, saj je želel zapustiti Maroko, kar se je zgodilo avgusta 2023. Do Turčije je prišel z letalom, pot je nadaljeval s pomočjo tihotapcev, preko Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, nato pa je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo. Za pot do Slovenije je plačal približno 7500 evrov. Tožnik je spremenil svojo predhodno izjavo in trdil, da je denar za pot dobil iz lastnih prihrankov zaradi preteklega dela. Nekaj denarja (4500 evrov) mu je posodil prijatelj A. A. iz Maroka. Denar mu je tožnik nameraval vrniti, ko si bo poiskal delo. Uradna oseba je tožnika soočila z neskladjem, ker je na prošnji povedal, da mu je denar za pot dala teta. Tožnik je pojasnil, da mu je nekaj denarja dala tudi teta, kar pa ni bilo dovolj. Ko je zapustil državo, je bil namenjen v Evropo. Uradna oseba je tožnika znova soočila z neskladjem, saj je pri podaji prošnje zatrjeval, da je njegova ciljna država Španija. Tožnik je pojasnil, da so se od takrat stvari spremenile. Teta mu je namreč najprej rekla, da mu lahko pomaga gospod v Španiji, ki pa je kasneje pomoč odklonil. 6. Glede razlogov za mednarodno zaščito je tožnik na osebnem razgovoru trdil, da je Maroko zapustil zaradi nasilja v družini, saj je oče skoraj vsako noč pretepal njegovo mamo. Ko sta se starša ločila, je oče odšel, teta mu je rekla, da se je najverjetneje znova poročil. Hišo, v kateri so živeli in je bila očetova last, je oče pred približno štirimi leti prodal. Tožnik ne ve, kam se je oče odselil. Nazadnje se je z njim slišal pred približno sedmimi meseci, oče mu je povedal, da zanj ne namerava skrbeti in naj živi s svojo mamo. Oče tožniku tudi kasneje ni nikoli finančno ali kako drugače pomagal. Najprej je mami plačeval preživnino, kasneje pa je tožniku tudi mati povedala, da mu finančno več ne more pomagati, zato je zapustil Maroko.

7. Po tožnikovih pojasnilih le mati in teta vesta, da je zapustil zapustil Maroko. Brez težav je iz Casablance letel v Turčijo. Letalsko karto mu je kupil prijatelj A. A. V Turčiji je poklical prijatelje, ki so ga napotili do omenjenega tihotapca. Potoval je s svojim potnim listom, ki mu ga je pomagala pridobiti teta. Drugih razlogov za zapustitev Maroka tožnik ni navajal, ponovno je poudaril, da je v Maroku delo slabo plačano, zato za dostojno življenje ne bi mogel zaslužiti. Ve, da lahko v Evropi zasluži veliko več, kar je eden izmed razlogov za odhod. V Maroko se ne more vrniti, saj so se mu starši odrekli, tam nima ničesar več, prav tako se čuti ogroženega zaradi groženj tihotapca, ki od njega zahteva denar v zamenjavo za tožnikove dokumente. Če bi se vrnil, ne bi imel kje živeti, zato bi ostal sam na ulici. Ker ljudje v Maroku niso prijazni, bi imel kot otrok veliko težav. Nihče mu ne bi pomagal, bil bi izgubljen. K očetu se ne more vrniti, ker ima občutek, da ga sovraži. Oče se je ponovno poročil in ne bo dovolil, da se tožnik preseli k njegovi novi družini.

8. Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da ne more priti do svojih osebnih dokumentov in da je začel delati, ker doma niso imeli dovolj denarja. Nasilja v družini zaradi strahu ni nihče prijavil policiji. Za nasilje je vedela le tožnikova teta in nekaj njegovih prijateljev. V Maroku obstajajo organizacije, ki zaščitijo otroke in ženske, a se nanje nikoli ni obrnil, saj mama ni podala prijave na policijo in ni nikomur povedala, da jo oče pretepa. Tudi sam bi lahko odšel po pomoč, česar pa ni storil, ker se je bal, da bi imela mama težave in da bi kaznovali očeta. Tudi tožnik je bil včasih žrtev domačega nasilja. Mati je po ločitvi najprej prejemala preživnino od njegovega očeta. Ker teti ni plačevala najemnine, sta imela s tožnikom dovolj denarja za preživetje. Mama z očetom ni v stiku od njegove ponovne poroke dalje.

9. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost, ki zato ni nesporno ugotovljena. Kljub temu mu je tožena stranka verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, saj ni spreminjal izjav glede svojega državljanstva.

10. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države (in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji) navedel družinske in ekonomske težave. Iz Maroka je odšel, da bi si ustvaril boljše življenje. Vrniti se noče zaradi družinskih težav, tam nima nikogar, ki bi ga preživljal. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih razprtij, ampak presoji ogroženosti oseb zaradi preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, ali razlogov resne škode. Tožnik ni navajal, da bi bil iz omenjenih razlogov kakorkoli ogrožen. Iz tožnikovih navedb glede slabega finančnega stanja njegove družine ni razvidno, da bi ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.) na podlagi zakonsko določenih razlogov preganjanja, ali da bi bila njegova ekonomska stiska posledica kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja tožnikove ekonomske eksistence.

11. Glede na navedeno tožnik ni izkazal, da bi bil v Maroku ogrožen in ni podal tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da izvorna država ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna. Navedel je namreč, da je izvorno državo zapustil zaradi ugotovitve, da je posvojen in ker je bil v času odraščanja dnevno priča nasilju nad svojo mamo. Po ločitvi staršev ni bil več deležen nasilja v družini, prejemal je tudi finančno podporo očeta, ki je zanj njegovi mami plačeval preživnino. Družinsko nasilje je tožnik navedel kot razlog za opustitev šolanja, saj se ni mogel osredotočiti na svoje izobraževanje, ni pa to bil neposreden razlog za zapustitev izvorne države. Po ločitvi staršev je živel pri svoji teti, ki mu je po enem letu povedala, da se mora odseliti, kar je bil razlog, da je tožnik zapustil Maroko, saj je menil, da tam ni imel več nikogar, ki bi skrbel zanj.

12. Poleg tega tožnik ni zatrjeval, da bi bil njemu ali njegovi družini v Maroku kakorkoli namerno onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. V Maroku je končal osnovnošolsko izobraževanje, nato pa je šolanje prekinil zaradi družinskih težav. Na podlagi navedenega ni mogoče zaključiti, da bi mu bilo onemogočeno nadaljevanje šolanja zaradi kršenja njegovih pravic. Tožnik je izpostavljal le splošne sistemske hibe, ki so prisotne v njegovi izvorni državi in ni izkazal, da je bil sam oziroma njegova družina z vidika zagotavljanja pravic in dostopa do storitev, kakorkoli postavljena v bistveno slabši položaj od ostalih prebivalcev. Zatrdil je celo, da v Maroku obstajajo institucije, ki bi njemu in njegovi mami lahko ponudile pomoč, a se nanje nista obrnila. Prav tako nista prijavila družinskega nasilja. Zato tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz 27. člena ZMZ-1. 13. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 in iz njegovih izjav niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Ker je tožnik mladoletna oseba, mu je bila v postopku za priznanje mednarodne zaščite v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZMZ-1 zagotovljena ustrezna podpora za uživanje pravic in izpolnjevanje obveznosti v zvezi s postopkom, zato mu je bila že ob podaji prošnje na podlagi druge alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 zagotovljena prisotnost in podpora zakonite zastopnice. Skozi celoten postopek je bilo upoštevano načelo otrokove največje koristi.

14. Tožena stranka je upoštevala določbo petega odstavka 16. člena ZMZ-1 in prvi odstavek 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v Maroku nekaj časa živel z mamo in očetom, po ločitvi pa z mamo pri svoji teti. Kasneje je bil leto dni tudi zaposlen. Oče se je odselil in z njim prekinil stike. Teta in mati sta mu dejali, da se mora odseliti. Tožnik je imel ves čas podporo svojih sorodnikov, saj je navedel, da mu je tudi teta posodila nekaj denarja za pot v Evropo in ga ves čas finančno podpirala. Poleg tega mu je pomagala, da je pridobil in na upravni enoti prevzel svoj potni list. Tožnik je sicer izpostavil, da nima več stikov s svojim očetom, vendar je povedal, da sta se z mamo lahko preživljala tudi po selitvi, saj je od očeta prejemala preživnino. Teti nista plačevala najemnine. Mama in teta vesta, kje je tožnik, saj je iz njegovih izjav razvidno, da je bil s svojo mamo nazadnje v stiku pred enim tednom. Kot izhaja iz tožnikovih izjav, je z mamo v dobrih odnosih, saj je državo zapustil, ker ji želi pomagati. Kljub navedenim preteklim družinskim sporom iz tožnikovih izjav izhaja, da je živel v varnem okolju pri svoji družini z urejenim bivališčem. S svojim očetom se je slišal pred sedmimi meseci, ko mu je dejal, naj živi s svojo mamo. Oče ni seznanjen s tem, da je moral tožnik zapustiti hišo svoje tete, nanj se tožnik ni obranil na pomoč. Iz tožnikovih navedb je mogoče tudi zaključiti, da mu je njegova teta finančno pomagala pri odhodu iz države in pri urejanju dokumentov, preživljal pa se je sam, saj je edini v družini služil denar. Zato po presoji tožene stranke ni mogoče sprejeti za verjetnih tožnikovih navedb, da je teta rekla, da ga ne more več preživljati. Glede na navedeno tudi niso verodostojne in prepričljive tožnikove navedbe, da bi ob morebitni vrnitvi v Maroko brez pomoči ostal na ulici.

_Tožnikove navedbe_

15. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in tožniku prizna status begunca, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

16. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih težav. Poudarja, da so ga družinski člani privedli do slabe ekonomske situacije in ponavlja svoje izjave v upravnem postopku. Tožena stranka je spregledala tožnikove navedbe, da bi bil v izvorni državi brezdomec, če bi se vrnil, s čimer bi utrpel resno škodo. Slabe ekonomske razmere izvorni državi so za tožnika posledica družinskega nasilja in izgona iz tetine hiše. 17. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da bi morala tožena stranka pridobiti informacije o izvorni državi in jih primerjati s tožnikovimi izjavami. Upoštevati bi morala tudi njegove osebne okoliščine (mladoleten brez spremstva), zato bi se morala prepričati, ali ga bo izvorna država ustrezno sprejela. Ni jasna obrazložitev tožene stranke, da ne verjame tožniku, da bi bil v izvorni državi brezdomec. V obzir bi bilo treba vzeti, (1) da je tožnika teta izgnala iz svojega doma, saj mora preživljati svoje otroke, in (2) da tožnik ne ve, kje živi njegov oče, saj je bil v stiku z njim le enkrat po telefonu pred osmimi meseci. Poleg tega tožena stranka tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni predstavila možnosti, da ga bosta sprejela teta ali oče. _Navedbe tožene stranke_

18. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožnikove prošnje ni zavrnila na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ampak skladno z drugim odstavkom 49. člena ZMZ-1, saj je tožnik mladoletnik brez spremstva.

19. V nadaljevanju tožena stranka izpostavlja, da zatrjevani ekonomski razlog in družinske težave ne morejo biti razlog za sklepanje, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država. Tožnikova mati se je od nasilnega moža uspela ločiti, pri čemer ji je pomagala njena sestra (tožnikova teta), ki je tako tožniku kot tudi njegovi mami kasneje finančno pomagala, poleg tega sta se preselila v njeno hišo. Upoštevati je treba tudi, da je tožniku oče plačeval preživnino in da mu je pomagala teta, ki mu je dala denar tudi za pot v tujino. To ne pomeni, da je teta odrekla svojo pomoč, kljub temu da je tožniku povedala, da težko hkrati preživlja svojo družino ter tožnika in njegovo mater. Tudi mama tožniku ni odrekla pomoči, rekla mu je le, da je že dovolj star in da za njuno preživetje težko prispeva sama. Iz tožnikovih navedb je mogoče zaključiti, da se je tožnik preživljal sam, saj je edini v družini služil denar. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da je teta rekla, da ne more več preživljati tožnika.

20. Tudi tožbena navedba, da tožnik ne bo prosil očeta za pomoč, ne izkazuje dejstva, da mu oče ne bi bil pripravljen pomagati, če bi se vrnil v Maroko in če bi za tako pomoč zaprosil. Zato ne bi bil utemeljen zaključek, da tožnik v Maroku ne bi imel pomoči. Splošno slaba socialna situacija v Maroku je sistemska hiba, v zvezi s tem pa je treba upoštevati, da je Vlada Republike Slovenije Maroko razglasila za varno izvorno državo.

21. Po mnenju tožene stranke so pretirane tožnikove navedbe glede strahu pred brezdomstvom. Tožnik je izjavil le, da je moral zapustiti tetino hišo, da bi se laže preživljali, in ni trdil, da bi mu oče ali mati odrekla pomoč. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovimi trditvami, da ne bi bil deležen očetove pomoči, saj je tožnik v postopku trdil, da je oče zanj še po ločitvi plačeval preživnino. Prav tako se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožniku ob vrnitvi ne bi pomagali mati in teta. Teta mu je namreč ves čas pomagala finančno in pri zapustitvi Maroka, poleg tega je lahko brezplačno prebival pri njej. Po mnenju tožene stranke tožniku ne bi zavrnila pomoči, če bi se vrnil. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi bil tožnik v Maroku brezdomec, saj mu je mama več kot očitno naklonjena.

22. Z nadaljnjimi navedbami tožena stranka meni, da je iz tožnikovega opisa dogodkov razvidno, da gre za izključno zasebno zadevo (družinske ekonomske težave), in ne za preganjanje zaradi katerega od razlogov v Ženevski konvenciji. Iz tožnikovih navedb, da se je v Maroku sam preživljal, v določenih trenutkih pa sta mu pomagali tudi mama in teta, ni mogoče sklepati, da bi v izvorni državi umrl zaradi revščine.

23. Po mnenju tožene stranke tožnikove navedbe o morebitnem brezdomstvu ne izkazujejo preganjanja. Tožniku ni bil onemogočen dostop do dela in šolanja, saj je šolo opustil zaradi družinskih in ekonomskih težav, kar ni posledica diskriminatorne obravnave in prepovedi šolanja. Iz okoliščin tožnikovega primera prav tako ni razvidno, da bi mu bil onemogočen dostop do zdravstvenih storitev.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

24. Tožnik opozarja, da Maroko zanj ni varna država, saj je s svojim delom zaslužil le za hrano in ne za najemnino. Zaradi številne družine je teta zahtevala, da se tožnik izseli, s čimer se je strinjala tudi mama. V tetino stanovanje se ne more več vrniti, zato bi moral živeti na ulici. Očeta ne bo zaprosil za pomoč, saj ga je pretepal, ko so še živeli skupaj. Ker bi bil mladoletni tožnik ob vrnitvi v izvorno državo brezdomec, saj tam ne bi imel nobenega člana družine, ki bi ga pričakal, bi mu grozila resna škoda za njegovo zdravje in življenje. Mama ne more zaslužiti niti za lastno življenje, očeta pa ni videl že pet let. _Presoja tožbe_

25. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

26. Tožba je utemeljena.

27. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1).

28. Ob upoštevanju navedenih izhodišč ter ugotovitve, da je tožnik mladoleten in brez spremstva, izpodbijana odločba temelji na prvi alineji drugega odstavka 49. člena ZMZ-1, skladno s katero lahko pristojni organ prošnjo mladoletnika brez spremstva zavrne kot očitno neutemeljeno v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

29. Po presoji sodišča tožena stranka stranka ni pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je sicer očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnih razlogov, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Vendar pa je v obravnavani zadevi treba upoštevati, da je tožena stranka tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka izpodbijane odločbe) v skladu z desetim odstavkom 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz pete alineje prvega odstavka 49. člena določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora prosilec zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije ter držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Poleg tega je tožena stranka izrekla ukrep tožnikove odstranitve in prepoved njegovega vstopa skladno s trinajstim odstavkom 49. člena ZMZ-1, ki se sklicuje na smiselno uporabo določb ZTuj-2, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi.

30. Glede na navedeno je tožena stranka skladno z določbami ZMZ-1 odločala tudi o vrnitvi tožnika.2 Ob takih okoliščinah pa je utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala zaradi načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave)3 upoštevati stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi C-441/19 z dne 14. 1. 2021 glede vračanja nezakonito prebivajočega mladoletnega državljana tretje države skladno z Direktivo 2008/115/ES4. V navedeni zadevi je SEU presodilo, da je treba člen 6(1) navedene direktive v povezavi z njenim členom 5(a) in členom 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da mora zadevna država članica pred sprejetjem odločbe o vrnitvi mladoletnika brez spremstva opraviti celovito in temeljito presojo položaja tega mladoletnika, ob ustreznem upoštevanju koristi otroka. V tem okviru se mora ta država članica prepričati, da je zadevnemu mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem. Pri tem država članica za preveritev obstoja ustreznega sprejema v državi vrnitve ne sme razlikovati med mladoletniki brez spremstva le na podlagi merila njihove starosti.

31. Glede na navedeno je treba po presoji sodišča relevantne določb ZMZ-1 razlagati tako, da se mora tožena stranka pred izdajo odločbe, s katero kot očitno neutemeljeno zavrne prošnjo za mednarodno zaščito mladoletnega prosilca in mu obenem določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter izreče ukrepa odstranitve in prepovedi vstopa, prepričati, da je navedenemu mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem, torej da bo vrnjen članu družine, izbranemu skrbniku ali ustreznemu centru.5

32. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna celovita in temeljita presoja tožnikovega položaja, ob ustreznem upoštevanju koristi otroka. Tožena stranka namreč ni izvedla preiskave, da bi konkretno preverila, ali je mladoletnemu tožniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem, ampak je presodila le, da niso verjetne njegove izjave, da mu je teta rekla, da ga ne more več preživljati in da zato niso prepričljive niti navedbe, da bi bil ob vrnitvi brezdomec. Ob takih okoliščinah pa tožena stranka ni ugotovila resničnega stanja v zvezi s tožnikovim sprejemom, saj bi morala zaradi spoštovanja načela koristi otroka odpraviti vsak dvom glede tožnikovega pravnega statusa in prihodnosti ter glede na njegove trditve, da se ne more vrniti k sorodnikom in da bi bil zato brezdomec, opraviti poizvedbe, ali je možna tožnikova vrnitev izbranemu skrbniku ali ustreznim sprejemnim centrom v državi vrnitve. Šele v tem primeru bi bila možna celovita presoja, ali je Maroko ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito (mladoletnik brez spremstva) v skladu z ZMZ-1 zanj varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

33. Glede na navedeno ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi glede vrnitve mladoletnega tožnika brez spremstva in posledično spoštovanja koncepta varne izvorne države, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 34. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala, če bo ugotovila, da je tožnik še vedno mladoleten, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti.

1 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 2 Skladno s tretjim odstavkom 64. člena Ztuj-2 se namreč z odločbo o vrnitvi določita rok za prostovoljni odhod in ukrep odstranitve tujca v skladu z 69. členom tega zakona. V odločbi o vrnitvi se določi tudi prepoved vstopa v skladu s 67. členom tega zakona. 3 Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve). 4 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju). 5 Člen 10 (2) Direktive o vračanju.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia