Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 77/93

ECLI:SI:VSRS:1993:U.77.93 Upravni oddelek

zahteva za sodno varstvo varstvo volilne pravice sklep državnega zbora o potrditvi mandatov poslancev kot posamičen akt delitev mandatov
Vrhovno sodišče
22. december 1993
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sklep državnega zbora o potrditvi mandatov poslancev je posamični akt. Pri ugotavljanju izida volitev poslancev v Državni zbor se pri delitvi mandatov najprej uporabi določba 1. odstavka 93. člena zakona o volitvah v Državni zbor in nato določba 2. odstavka istega člena, ki omogoča, da se v posameznih volilnih enotah izvoli različno število poslancev. Kandidat za poslanca ni upravičen v imenu vseh volivcev vlagati zahteve za sodno varstvo, zaradi neenakega števila poslancev v posameznih volilnih enotah.

Izrek

Zahteva za sodno varstvo po 66. členu zakona o upravnih sporih se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 22.1.1993 vložil na vrhovno sodišče tožbo zaradi "določitve neenakega števila mandatov po volilnih enotah". V tožbi navaja, da je republiška volilna komisija po opravljenih volitvah v državni zbor objavila izide, iz katerih je razvidno, da so posamezne volilne enote dobile neenako število poslancev. S tem so kršene določbe 1., 2. in 20. člena zakona o volitvah v državni zbor, ki zagotavljajo enako število poslancev na približno enako število volilcev ter enako število poslancev po posameznih volilnih enotah. Kot kandidat za poslanca v državni zbor je tožnik zaradi teh kršitev zakona dne 18.12.1992 vložil pritožbo, ki pa jo je mandatno-imunitetna komisija oziroma Državni zbor Republike Slovenije zavrnil. Nato se je pritožil na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je njegovo pritožbo s sklepom zavrglo z obrazložitvijo, da lahko zoper sklep državnega zbora sproži upravni spor pred vrhovnim sodiščem. V tožbi se tožnik sklicuje na vsebino svoje pritožbe, vložene na ustavno sodišče. V tej pritožbi je tožnik navajal, da mandatno-imunitetna komisija državnega zbora napačno razlaga določbo 2. odstavka 93. člena zakona o volitvah v državni zbor - da pri delitvi mandatov po tej določbi ne veljajo pravila iz 1. odstavka istega člena, da se v primeru, če so v volilni enoti že razdeljeni vsi mandati, mandat dodeli listi v volilni enoti, v kateri ima lista naslednji največji ostanek glasov. S tako razlago njegova pravica kot volilca v 8. volilni enoti ni enaka pravici volilca v 3. volilni enoti, saj je bilo v slednji izvoljenih dvakrat več poslancev kot v njegovi volilni enoti. Meni, da je vsaka volilna enota tudi izvolilna, ker je drugače nesmiselno govoriti o enaki volilni pravici. Določba 2. odstavka 93. člena zakona o volitvah v državni zbor je izjema glede 1. odstavka istega člena. Kljub temu pa se mora spoštovati določbe 1., 2. in 20. člena istega zakona. Z odločitvijo državnega zbora je bila kršena tudi določba 14. člena ustave, ki govori o tem, da so vsi državljani pred zakonom enaki. Predlaga, da vrhovno sodišče zaščiti enake pravice državljanov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da sta mandatno-imunitetna komisija in državni zbor ob reševanju tožnikove pritožbe (in pritožbe drugih pritožnikov) ugotovila, da je bil postopek republiške volilne komisije v skladu z določbo 93. člena zakona o volitvah v državni zbor. Republiška volilna komisija je pravilno pri razdelitvi mandatov najprej uporabila določbo 1. odstavka 93. člena tega zakona, ki je pravilo in nato določbo 2. odstavka istega člena, ki predstavlja izjemo od pravila, da se v vsaki volilni enoti ne samo voli, ampak tudi izvoli 11 poslancev. Pri delitvi mandatov po 2. odstavku 93. člena pravilo iz 1. odstavka tega člena, vključno z določbo, po kateri se v primeru, če so v volilni enoti že razdeljeni vsi mandati, mandat dodeli listi v volilni enoti, v kateri ima lista naslednji največji ostanek glasov, ne velja. Delitev mandatov po 2. odstavku 93. člena poteka po posebnih pravilih, upoštevajoč izključno vrstni red na spisku kandidatov in ne glede na to, ali so v posamezni volilni enoti že razdeljeni mandati. Odločitev državnega zbora je bila v skladu z določili 93. člena zakona in s tem niso bile kršene določbe 1., 2. in 20. člena zakona, saj 93. člen pomeni dokončno izvedbo teh členov. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Ker v tej zadevi ni upravnega akta, zoper katerega bi bil mogoč upravni spor, je sodišče tožbo tožeče stranke, glede na njeno vsebino, obravnavalo kot zahtevo za sodno varstvo po 66. členu zakona o upravnih sporih. Po tej določbi "o zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic odloča, če je bila takšna svoboščina ali pravica kršena z dokončnim posamičnim aktom, ni pa zagotovljeno drugačno sodno varstvo, sodišče, ki je pristojno za upravne spore; pri tem uporablja smiselno določbe tega zakona".

Tožnikovo zahtevo za sodno varstvo je sodišče zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi poročila republiške volilne komisije o izidu splošnih volitev poslancev državnega zbora (Uradni list RS, št. 60/92) ter poročila mandatno-imunitetne komisije Državnega zbora Republike Slovenije z dne 23.12.1992 sodišče ugotavlja, da je državni zbor skladno z določbo 3. odstavka 82. člena ustave in 7. člena zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92) na prvi seji po volitvah dne 23.12.1992, odločal o potrditvi mandatov ter o pritožbah, ki so jih vložili posamezni kandidati - med njimi tudi tožnik. V zvezi s tem je državni zbor sprejel sklep, da se pritožba tožnika (ter ostalih pritožnikov) zavrne in da se potrdijo mandati vseh poslancev državnega zbora izvoljenih na volitvah 6. decembra 1992 po seznamu izvoljenih kandidatov (ta seznam je vsebovan v že navedenem poročilu republiške volilne komisije o izidu splošnih volitev poslancev državnega zbora).

Sklep državnega zbora o potrditvi mandatov poslancev in o zavrnitvi pritožbe tožnika predstavlja, po menju sodišča, posamični akt v smislu 66. člena zakona o upravnih sporih, s katerim se lahko kršijo z ustavo zajamčene svoboščine in pravice posameznika.

Po presoji sodišča z navedenim posamičnim aktom državnega zbora ni bila kršena nobena tožnikova z ustavo zajamčena pravica. S tem aktom tožena stranka ni kršila tožnikove aktivne in tudi ne pasivne volilne pravice. Tožnik je bil namreč kandidat za poslanca v 8. volilni enoti na listi, kateri niso pripadali vsaj trije mandati in se tako ta lista pri delitvi mandatov ni mogla upoštevati že na podlagi določbe 3. odstavka 92. člena zakona o volitvah v državni zbor, torej še preden so se mandati delili po - za tožnika sporni - določbi 2. odstavka 93. člena istega zakona.

Niso utemeljene tožnikove trditve, da je z odločitvijo državnega zbora kršeno načelo enake volilne pravice in da je s tem kršena njegova pravica kot volilca oziroma vseh volilcev do enakega zastopanja v državnem zboru, ker v posameznih volilnih enotah ni izvoljeno enako število poslancev (11). Enaka volilna pravica (1. odstavek 43. člena ustave in 1. člen zakona o volitvah v državni zbor) namreč pomeni, da ima vsak volilec le en glas in da ima glas vsakega volilca pri ugotavljanju izida volitev enako vrednost. Tožnikova pravica do enake volilne pravice očitno ni bila kršena, saj je tožnik kot vsi volilci, imel le en glas, pri ugotavljanju izida volitev pa so bili glasovi vseh volilcev enakovredni. Tožnik pa ni upravičen v imenu vseh volilcev oziroma nedoločenega kroga volilcev vlagati tožbe oziroma zahteve za sodno varstvo po 66. členu zakona o upravnih sporih. Tako kot je namreč v upravnem sporu lahko tožnik le tisti posameznik, ki misli, da je z upravnim aktom kršena kakšna njegova pravica (12. člen zakona o upravnih sporih), lahko tudi zahtevo za sodno varstvo po 66. členu zakona o upravnih sporih vloži le tisti, kateremu je bila z dokončnim posamičnim aktom kršena neka njegova z ustavo zajamčena pravica ali svoboščina. Tožnik kot posameznik torej ni upravičen, da vlaga takoimenovano "actio popularis".

Po mnenju sodišča je tožena stranka pri potrditvi mandatov tudi pravilno razlagala določbo 93. člena zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ) ter to določbo pravilno uporabila. Pri delitvi mandatov se najprej uporabi določba 1. odstavka 93. člena, ki je pravilo in šele nato določba 2. odstavka istega člena, ki je izjema od pravila in, ki omogoča, da se v posameznih volilnih enotah izvoli različno število poslancev. Zakonska določba 2. odstavka 93. člena je povsem jasna. Vprašanje ustreznosti take zakonske rešitve pa ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da s sklepom tožene stranke ni bila kršena nobena tožnikova z ustavo zajamčena svoboščina ali pravica. Zato je njegovo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo (66. člen v zvezi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia