Jedro

Sodišče prve stopnje je določilo previsoko izvedenino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Izvedencu se odmeri nagrada v znesku 21.480,00 SIT. Družbeni prispevki znašajo 5.054,10 SIT, bruto izvedenina pa torej 26.534,10 SIT.

2.Tožnik O. M. je dolžan založiti manjkajoči predujem v znesku 22.138,50 SIT na račun Temeljnega sodišča v osmih dneh, da ne bo izvršbe." Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvedencu odmeri nagrada v znesku 34.540,00 SIT, da družbeni prispevki znašajo 7.567,71 SIT in da je tožnik dolžan plačati manjkajoči predujem v znesku 32.107,71 SIT v osmih dneh.

Proti sklepu se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev sklepa in predlaga, da naj zadevo obravnava drug sodnik. Navaja: Sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti enega napotila iz razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča z dne 6.10.1993. Naročeno je bilo, da mora prvo sodišče temeljito proučiti zahtevek izvedenca.

Sodišče ni zaslišalo tožnika glede časa, porabljenega za pregled.

Sodišče ni navedlo, po katerem predpisu je določilo tako izvedenino.

Izvedenec je porabil preveč časa in predrago zaračunal svoje delo.

Pritožba je utemeljena.

Razlog, zaradi katerega sta bila razveljavljena oba sklepa v tej zadevi, je bila bistvena kršitev določb postopka. Sklepov ni bilo mogoče preizkusiti. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo in torej povedalo, zakaj šteje, da je primerna višina izvedenine, ki jo je določilo z današnjim izpodbijanim sklepom. V sklepu sodišča druge stopnje je bilo sicer izraženih več pomislekov v zvezi z višino izvedenine, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o tem zavzelo stališče in torej na to odgovorilo. Tako o bistvenih kršitvah določb postopka ni mogoče govoriti. Je pa napačno določena višina izvedenine - torej je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato sklep spremenilo in določilo nižjo izvedenino (čl. 373 tč.4 Zakona o pravdnem postopku- ZPP - v zvezi s čl. 380 tč. 3 ZPP in čl. 381 ZPP).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila izvedenina v znesku 21.480,00 SIT oz. bruto 26.534,10 SIT nakazana izvedencu 29.10.1992 po prvem nepravnomočnem sklepu. Ne gre, da bi zato, ker se je tožnik pritožil in bil z višino izvedenine že tedaj nezadovoljen, šlo izvedencu več kot je 29.10.1992 že dobil. Vprašanje je torej lahko le, ali gre izvedencu toliko kot je prejel po prvem sklepu ali manj. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna izvedenina v višini kot jo je prejel 29.10.1992, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje o njeni višini ponovno odločalo z izpodbijanim sklepom, torej v letu 1994. Pritožbeno sodišče je upoštevalo obseg dela in zahtevnost vprašanj, o katerih je izdano izvedensko mnenje oziroma vse tiste elemente, ki jih je upoštevalo pri svoji odločitvi tudi sodišče prve stopnje, le da je pritožbeno sodišče določilo nižjo izvedenino.

Postavitev izvedenca je predlagal tožnik, ki je delno predujem že založil (čl.153/1 ZPP). Glede na podatke v spisu o tem, koliko je že založil, mora založiti še 22.138,50 SIT. O tem, kdo bo končno nosil te stroške, pa bo sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

Ker ne gre za odločitev o končni stvari, bo o stroških v zvezi s pritožbo odločilo sodišče prve stopnje skupaj s končno odločbo.