Jedro

Za dodatno izplačilo (ki si ga je toženec prilastil) nedvomno ni bilo pravnega temelja in je zato sodišče pravilno uporabilo splošno pravilo 190. člena OZ. „Dvojna obremenitev“ je v tem kontekstu zrcalna slika neupravičene pridobitve in že zato ne držijo revizijske trditve o tem, da naj bi sodišče preseglo trditveno podlago tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da vrne tožnici neupravičeno pridobljeni znesek 39.292,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2007 do plačila, vse v roku 15 dni. Sodišče je tudi v celoti zavrnilo toženčev pobotni ugovor.

2. Toženec je vložil pritožbo proti obsodilnemu delu prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče pa je pritožbo v celoti zavrnilo.

3. Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica ni trdila, da je bila v izvršilnem postopku „dvojno obremenjena“ in naj bi bil zato presežen okvir tožbenih navedb. Toženec je dvignil denar z računa in ga porabil v dobri veri, saj je bil prepričan, da predstavlja „avans terjatve“ v postopku Pd 96/2004. Sodbi manjkajo „ključni razlogi“, v kakšne namene je toženec porabil prejeti denar do trenutka obvestila o zatrjevani napaki v izvršilnem postopku. Sodišče bi moralo odločiti po 192. členu Obligacijskega zakonika – OZ. V primeru prostovoljnega plačila obveznosti zakon ne nudi pravnega varstva stranki, ki je obveznost plačala.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ta pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko neizpodbojne(1) so naslednje ugotovitve sodišča: - v izvršilnem postopku na podlagi istega izvršilnega naslova, je najprej ena banka nakazala s tožničinega računa tožencu celoten znesek terjatve na njegov bančni račun, potem pa še druga banka dodaten denar v sedaj prisojenem znesku na račun toženčeve matere (pri čemer je imel toženec pooblastilo za dvig denarja); - toženec je dvignil oba nakazila in razpolagal z nakazanima zneskoma.

7. Za dodatno izplačilo (ki si ga je toženec prilastil) nedvomno ni bilo pravnega temelja in je zato sodišče pravilno uporabilo splošno pravilo 190. člena OZ. „Dvojna obremenitev“ je v tem kontekstu zrcalna slika neupravičene pridobitve in že zato ne držijo revizijske trditve o tem, da naj bi sodišče preseglo trditveno podlago tožbe.

8. Za pravilnost revizijsko sporne odločitve je bistveno, da je bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnice, saj višina prisojene glavnice ni revizijsko sporna (njena višina tudi ni bila izpodbijana s pritožbo proti prvostopenjski sodbi). S tem v zvezi bi bila lahko (ne)poštenost toženca relevantna le glede teka zamudnih obresti(2). Prisojene zamudne obresti so pričele teči po vložitvi tožbe in je zato tudi s tega vidika nepomembna toženčeva presoja o naravi nakazanega denarnega zneska. 192. člen OZ (v nasprotju z revizijskimi trditvami) v konkretnem primeru nima nikakršne uporabne vrednosti. Brez dvoma tudi niso podani morebitni drugi razlogi, ki bi omogočali tožencu obdržati prejeto(3), kot tudi ne prostovoljnost plačila (tožnikov denar je bil zarubljen v izvršilnem postopku) v smislu določbe 191. člena OZ.

9. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo v skladu s 378. členom ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev revizijski stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj 193. člen OZ.

Op. št. (3): Primerjaj 195. člen OZ.