Jedro

Po presoji sodišča niso utemeljeni razlogi tožene stranke, da naj bi zakonodajalec zaradi racionalnosti vodenja postopkov z združevanjem postopkov v GZ predvidel enkratno pozivanje splošne javnosti in stranskih udeležencev in na ta način časovno omejil pravico stranskih udeležencev, da sodelujejo v postopku. Tako iz zakonskega teksta kot iz obrazložitve členov izhaja, da zakon različno obravnava položaj stranskih udeležencev in položaj splošne javnosti, pri čemer prekluzivni rok 30. dni veže le na pravico dajanja pripomb in mnenj splošne javnosti. Da je tako razlikovanje položaja javnosti in položaja stranskih udeležencev potrebno, nenazadnje izhaja tudi iz ZVO-1, ki v 58. členu ureja sodelovanje javnosti ter v 65. členu obvestilo javnosti, medtem ko stranke z interesom določa drugi odstavek 64. člena ZVO-1. Pri tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da 64. člen ZVO-1 ne izključuje možnosti, da stranski udeleženec svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemelji na podlagi 43. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba tožeče stranke Občina Vrhnika se zavrže. II. Tožbi tožnikov A., d.o.o., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F. in G. G. se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-79/2020/70 z dne 18. 10. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikom stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, osme in devete tožeče stranke za vstop v integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje: Reciklažni center ..., ..., ki se vodi pod št. 35105-79/2020. 2. V obrazložitvi navaja, da na zahtevo H., d.o.o. vodi integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo Reciklažnega centra ..., ki je objekt z vplivi na okolje, v katerem so tožeče stranke 12. 10. 2021 priglasile svojo udeležbo. Sklicuje se na tretji odstavek 50. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki določa, da se za presojo vplivov na okolje uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo varstvo okolja, razen če je s tem zakonom drugače določeno. Način sodelovanja javnosti in vabljenja vseh, ki lahko pridobijo status stranskega udeleženca v integralnem postopku, pa je v 55. členu GZ določen drugače, saj je rok za dajanje mnenj in pripomb 30 dni od dneva javne objave na spletnih straneh e-uprave in prostorskem informacijskem sistemu. V skladu s tem je zagotovila javni vpogled v zahtevo in dokumentacijo, ki se nanaša na predmet gradbenega dovoljenja in omogočila dajanje mnenj in pripomb v roku 30 dni od javne objave na spletnih straneh e-uprave, ki je bila objavljena od 7. 8. 2021 do 7. 9. 2021. Objava je vsebovala tudi poziv vsem, ki lahko pridobijo status stranskega udeleženca v postopku, naj v roku 30 dni priglasijo svojo udeležbo. Vloga vlagateljev za vstop v postopek zato ni pravočasna.

3. Očitke vlagateljev o kršitvi Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 12. 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, zadnjič spremenjeno z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje v delu, ki se nanaša na združitev presoje vplivov na okolje javnih in zasebnih gradenj s postopki dovoljevanja po tem zakonu (v nadaljevanju Direktiva PVO) zavrača s sklicevanjem na 1. člen GZ, ki v 4. točki navaja, da povzema to direktivo, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da je že vnesena v GZ. Iz predloga zakona izhaja, da je njegov pomemben cilj tudi integracija gradbenega in okoljskega dovoljevanja, v tem kontekstu pa tudi skladnost z evropsko okoljsko zakonodajo. Zaradi racionalizacije, ko je pristojen en organ, potrebna ena dokumentacija, stranske udeležence pa se poziva enkratno, postopek postaja učinkovitejši in s tem cenejši. Iz predloga k 55. členu izhaja, da je ključni element postopka presoje vplivov na okolje njegova demokratičnost in transparentnost, kar je povezano s potencialno velikimi vplivi nameravane gradnje, zaradi česar je skladno Direktivo PVO sprocesirano sodelovanje javnosti. Ker je toženka stranka sodelovanje javnosti omogočila in povabila stranske udeležence, da priglasijo udeležbo v postopku, očitane kršitve niso podane.

4. Tožeče stranke se z navedeno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je tožena stranka kršila Direktivo PVO, ker je bila javnost k sodelovanju povabljena le preko spleta, ne pa tudi z drugo objavo oziroma sredstvi obveščanja kot to predvideva Direktiva PVO v drugem odstavku 6. člena. To je v nasprotju tudi z Zakonom o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), katerega uporabo predvideva GZ, ki v tretjem odstavku 50. člena določa, da se primarno uporabljajo pravila iz ZVO-1, razen če niso z GZ izrecno izključena. Razlaga, kot jo je zavzela tožena stranka, bi bila tudi v očitnem nasprotju z direktivo, ki poleg elektronske objave zahteva še drugo javno objavo. Zahteva po učinkoviti, krajevno običajni objavi, tako nesporno izhaja iz prava EU, kar dokazuje sama ureditev v ZVO-1, ki skladno z Direktivo PVO v vseh postopkih zagotavlja sodelovanje javnosti na način, da se javno naznanilo objavi tako elektronsko kot v enem dnevnem časopisu, ki pokriva celotno območje države. Opustitev te objave predstavlja kršitev materialnih predpisov. Sklicujejo se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-280/18 oziroma v njej izpostavljeno načelo enakovrednosti, ki zahteva, da procesni položaji, ki izhajajo iz okoljskega prava EU, ne smejo biti manj ugodni od podobnih položajev, ki jih nacionalna zakonodaja že ureja. Na področju presoje vplivov na okolje je standard postavil ZVO-1. Ukinitev povabila javnosti na krajevno običajen način preko tiskanih medijev, ki se zagotovi poleg spletnega, pomeni očitno manj ugodno obliko, kar predstavlja kršitev načela enakovrednosti in učinkovitosti, ki izhaja iz načela lojalne interpretacije prava EU.

5. Trdijo, da so lastniki nepremičnin, na katere sega negativni vpliv dejavnosti oziroma prebivajo v stanovanjskih in poslovnih objektih v okolici reciklažnega centra na Vrhniki oziroma so lastniki okoliških zemljišč in dolvodno ob potoku Lahovka oziroma Tojnica. Negativne vplive kot so dim, smrad in onesnaženje zemljine ter podtalnice, so ob požaru neposredno doživeli. Z zavrženo vlogo so priglasili svoj vstop v postopek skladno s prvim odstavkom 54. člena v povezavi z drugim odstavkom 36. člena GZ. Zato utemeljujejo svojo pravico do udeležbe neodvisno od roka, ki ga je tožena stranka določila v nasprotju z načelom učinkovitosti in enakovrednosti pravnemu redu EU. Sklicujejo se tudi na zadevo C-826/18, v kateri je SEU zavzelo stališče, da ima zadevna javnost po Aarhuški konvenciji pravico do polnega pravnega varstva ne glede na to, ali je sodelovala v postopku sprejemanja odločitve, ki ima vplive na okolje, kar v obravnavanem primeru a fortifiori pomeni, da mora pridobiti status udeleženca v integralnem postopku skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Menijo, da lahko sodišče odgovor, ki je bistven za odločitev v tej zadevi, izlušči že iz obstoječe prakse SEU. Predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožečim strankam prizna položaj stranskega udeleženca v postopku oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavljajo tudi plačilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil Občini Vrhnika že pred javno objavo priznan status stranske udeleženke, saj je bila vabljena na ustno obravnavo, ki se jo je tudi udeležila. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o vlogi, s katero je udeležbo priglasila Občina Vrhnika, sklep pa ji tudi ni bil vročen. Občina Vrhnika zato ne more biti stranka v upravnem sporu ter je treba njeno tožbo zavreči. Glede ostalih tožečih strank vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa. Ponavlja, da način poziva udeležbe stranskih udeležencev v postopku in sodelovanja javnosti z javno objavo, izhaja iz zakona. Da je bilo vabljenje stranskih udeležencev v postopek z javno objavo na način, kot je bil izveden, pravilno, izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva. Predlaga, da sodišče njihovo tožbo zavrne.

**K točki I. izreka:**

7. Tožba Občine Vrhnika ni dovoljena.

8. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med temi pogoji je tudi, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma da je po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Glede na navedeno lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist, ne pa pravice ali pravne koristi koga drugega oziroma splošne koristi.1 Izkazovati mora torej pravovarstveno potrebo.2

10. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, po drugem odstavku istega člena pa lahko oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrnjena z dokončnim sklepom, vloži tožbo zoper ta sklep. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta (torej v upravnem postopku) niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu.

11. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da Občini Vrhnika z izpodbijanim sklepom udeležba v postopku ni bila zavrnjena. Izpodbijani upravni akt ji tudi ni bil osebno vročen (v skladu z ZUP), niti ni na njem odredbe, naj se ji vroči (nasprotno v tožbi niti ne trdi). Glede na navedeno Občina Vrhnika v tem upravnem sporu ne more uveljavljati svoje pravice oziroma pravne koristi in ne more biti stranka. Zato je bilo treba tožbo po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. **K točki II. izreka:**

12. Tožba ostalih tožečih strank je utemeljena.

13. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so tožeče stranke že v upravnem postopku svoj pravni interes za vstop v postopek utemeljevale s tem, da so lastniki okoliških zemljišč in bivajo v objektih, ki so v bližini posega ter da priglašajo vstop v integralni postopek po prvem odstavku 54. člena GZ v povezavi z drugim odstavkom 36. člena GZ.

14. Prvi odstavek 54. člena GZ določa, da so stranski udeleženci v integralnem postopku poleg oseb iz drugega odstavka 36. člena tega zakona tudi:- lastnik nepremičnine in oseba s stalnim prebivališčem na vplivnem območju, prikazanem v poročilu o vplivih na okolje;- druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi predvidenih obremenitev okolja med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi;- nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, ki ima v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja ali ohranjanje narave, poseben status in - civilna iniciativa v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena.

15. Tožena stranka je zahteve tožečih strank za vstop v postopek po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP kot prepozne zavrgla, pri čemer se je oprla na 55. člen GZ, ki določa, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve v integralnem postopku zagotovi javni vpogled v zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in dokumentacijo, ki se nanaša na predmet izdaje gradbenega dovoljenja, ter omogoči dajanje mnenj in pripomb v roku 30 dni od dneva javne objave na spletnih straneh e-uprave.

16. Tožena stranka torej rok iz prvega odstavka 55. člena GZ razlaga tako, da ne gre za rok, v katerem lahko da pripombe v zvezi s predmetom gradbenega dovoljenja oziroma posegom v okolje ti. „splošna“ javnost, ampak tudi kot prekluzivni rok, po izteku katerega tudi osebe, katerih pravice oziroma pravne koristi v zvezi s predmetom gradnje bi utegnile biti z gradnjo objekta (z vplivi na okolje) prizadete, tj. stranski udeleženci, ne morejo več priglasiti svoje udeležbe v postopku.

17. Taka razlaga predpisa je po presoji sodišča zmotna. Iz 55. člena GZ namreč jasno izhaja, da se nanaša na pripombe „splošne javnosti“, medtem ko 54. člen GZ določa, kdo so stranski udeleženci v postopku poleg oseb, ki lahko stransko udeležbo dosežejo na podlagi 43. člena ZUP, torej oseb, ki lahko verjetno izkažejo, da utegne biti prizadet njihov pravni interes. Razlikovanje med „splošno javnostjo“ in javnostjo, katere interes bi utegnil biti z gradnjo prizadet, jasno izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva.

18. Tako je v obrazložitvi členov k predlogu GZ3 pri 55. členu (gre za vsebino sedanjega 54. člena GZ) z naslovom stranski udeleženci v postopku, navedeno, da ureja področje strank, in sicer gre za preplet strank, kot so urejene za potrebe izdaje gradbenega dovoljenja in izboljšane različice kriterijev za določitev strank, ki so bili doslej vključeni v ZVO-1. Izboljšave se nanašajo zlasti na ureditev statusa civilnih iniciativ. Osebe, ki izpolnjujejo pogoje za stranke, tako kot v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, tudi v integralnih postopkih dobijo ta status s priglasitvijo v postopek. Nadalje je izrecno pojasnjeno, da glede vključitve v postopek smiselno veljajo pravila v navadnih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja, in sicer, da osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka, pridobijo status stranke že s samo priglasitvijo udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, razen če je v 15 dneh od priglasitve izdan sklep o zavrnitvi vstopa stranke v postopek. V obrazložitvi 56. člena (gre za vsebino sedanjega 55. člena GZ) z naslovom sodelovanje javnosti, pa je pojasnjeno, da je v tem členu skladno z Direktivo PVO sprocesirano sodelovanje javnosti, ki se z uvedbo postopka seznani preko javnega naznanila, kar omogoči širšo seznanitev široke javnosti z nameravano gradnjo in omogoči vsakomur, da vpogleda v vso dokumentacijo in da poda svoja mnenja in pripombe.

19. Glede na navedeno po presoji sodišča niso utemeljeni razlogi tožene stranke, da naj bi zakonodajalec zaradi racionalnosti vodenja postopkov z združevanjem postopkov v GZ predvidel enkratno pozivanje splošne javnosti in stranskih udeležencev in na ta način časovno omejil pravico stranskih udeležencev, da sodelujejo v postopku. Tako iz zakonskega teksta kot iz obrazložitve členov izhaja, da zakon različno obravnava položaj stranskih udeležencev in položaj splošne javnosti, pri čemer prekluzivni rok 30. dni veže le na pravico dajanja pripomb in mnenj splošne javnosti. Da je tako razlikovanje položaja javnosti in položaja stranskih udeležencev potrebno, nenazadnje izhaja tudi iz ZVO-1, ki v 58. členu ureja sodelovanje javnosti ter v 65. členu obvestilo javnosti, medtem ko stranke z interesom določa drugi odstavek 64. člena ZVO-1. Pri tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da 64. člen ZVO-1 ne izključuje možnosti, da stranski udeleženec svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemelji na podlagi 43. člena ZUP4. 20. Razlikovanje med pravnima položajema javnosti in strank z interesom sledi Direktivi PVO, ki, kot pravilno opozarjajo tožeče stranke, razlikuje med položajem „javnosti“ in „zadevne javnosti“ oziroma „vključene javnosti“ kot jo poimenuje Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija). Direktiva namreč v členu 11 določa, da države članice v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo zagotovijo članom „zadevne javnosti“: (a) ki imajo zadosten interes ali drugače, (b) ki uveljavljajo kršeno pravico, kadar to upravno postopkovno pravo države članice zahteva kot predpogoj, dostop do revizijskega postopka pred sodiščem ali pred drugim neodvisnim in nepristranskim organom, ki ga je vzpostavil zakon, da izpodbijajo vsebinsko ali postopkovno zakonitost odločitev, dejanj ali opustitev ob upoštevanju določb te direktive o sodelovanju javnosti. Kaj predstavlja zadosten interes in kršitev pravice, določijo države članice _skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti širok dostop do pravnega varstva_.

21. Razlikovanje teh položajev je potrdilo tudi SEU v zadevah C-570/135 in C-826/18, v kateri je odločilo, da je treba člen 9(2) Aarhuške konvencije razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da člani „javnosti“ iz člena 2(4) te konvencije kot taki nimajo dostopa do pravnega varstva za izpodbijanje odločbe, ki spada na področje uporabe njenega člena 6. Nasprotuje pa temu, da se dopustnost pravnih sredstev, ki jih ta člen določa in ki jih vložijo nevladne organizacije, ki so del „vključene javnosti“ iz člena 2(5) te konvencije, pogojuje s sodelovanjem teh organizacij v pripravljalnem postopku v zvezi z izpodbijano odločbo, tudi če se ta pogoj ne uporabi, kadar tem organizacijam ni mogoče razumno očitati, da v tem postopku niso sodelovale.

22. „Zadevni javnosti“ je treba torej v skladu z Direktivo omogočiti širok dostop do revizijskega postopka pred sodiščem, tj. do sodnega varstva, kar se v Republiki Sloveniji uresničuje s tožbo pred Upravnim sodiščem. Po določbah ZUS-1 pa lahko gradbeno dovoljenje, izdano v integralnem postopku, kot upravni akt izpodbija le oseba, ki je imela priznan položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje tega akta. Dostop do sodnega varstva je torej odvisen od udeležbe v upravnem postopku, v katerem je bilo to soglasje izdano. To pomeni, da morajo biti zahteve in cilji navedenih predpisov spoštovani že pri priznavanju udeležbe "zadevne javnosti" v upravnem postopku.6 Razlaga, da so pravice stranskih udeležencev omejene z rokom za prijavo udeležbe oziroma razlaga 55. člena GZ, kakršno je zavzela tožena stranka, bi bila zato po presoji sodišča ne samo v nasprotju z notranjim pravom, tj. določbo 43. člena v zvezi s 142. členom ZUP in določbo 54. člena GZ, ki vstopa stranskih udeležencev v postopek časovno ne omejujejo le na določeno fazo postopka pred izdajo odločbe, ampak tudi z Aarhuško konvencijo. Pomenila bi tudi, da Slovenija Direktive PVO, ki ne dovoljuje, da se zadevni javnosti omejuje širok dostop do sodnega varstva, ampak ga je država dolžna zagotoviti, ni pravilno in popolno prenesla v notranji pravni red. Obveznost prenosa direktiv (tj. njihove vsebine in ne le navedbe direktive v uvodu zakona) izhaja iz tretjega odstavka 288. člena PDEU in načela lojalnega sodelovanja glede katerega 4. člen PDEU med drugim določa, da države članice sprejemajo vse splošne in posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije.

23. Glede na navedeno sodišče sodi, da je toženka s tem, ko je strankam, ki so zatrjevale, da so stranski udeleženci v postopku, odvzela možnost sodelovanja v postopku zato, ker se kot taki niso priglasili v roku 30 dni od objave zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na spletu, zmotno uporabila predpis. Ker je zmotno uporabila predpis, pa relevantnega dejanskega stanja, tj. ali bi bile pravice oziroma pravne koristi tožečih strank zaradi nameravanega posega lahko kršene, ni ugotavljala.

24. Kot sledi iz povedanega, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti že iz navedenega razloga, se o ostalih tožbenih razlogih ni izrekalo. Pri tem zaradi učinkovitejšega vodenja postopka toženo stranko opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 34/2019, v kateri je pojasnilo, kakšen dokazni standard velja pri presoji, ali se „zadevna javnost“ vključi v postopek kot stranski udeleženec.

25. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pri tem je upoštevalo stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.7

26. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 27. Ker je sodišče tožbi ugodilo, so drugo, tretje, četrto, peto, šesto, sedmo, osmo in deveto tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičene do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožeče stranke pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se jim priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

1 Kmecl, A.: 36. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 243. 2 Prav tam. 3 Glej EVA: 2015-2550-0004. 4 Glej X Ips 335/2011, I U 920/2020, I U 1727/2020, I U 1555/2020. 5 Glej točke od 30 do 39 te sodbe. 6 Glej X Ips 34/2019. 7 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.