Jedro

Iz opisa ravnanj v tožbi je razvidno, da odločbe o vrnitvi ni izdala nobena od obeh držav. Tožnik torej posledično ni imel pravice uveljavljati ugovorov zoper izročitev, ki bi se nanašali na primer na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, na pravico do družinskega življenja in podobno. Ker ni bila izdana odločba o vrnitvi, tudi ni imel možnosti uveljavljati morebitnega pravnega sredstva zoper njo in posledično temu, v primeru zavrnitve pritožbe, tudi ne pravice do sodnega varstva.

Niti Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito niti ZTuj-2 ne določata, da bi bilo treba predhodno preveriti, da bo Republika Hrvaška v takem primeru izdala odločbo o vrnitvi. ZTuj-2 v 64. členu niti ne določa, da bi bilo treba v primeru vrnitve tujca na podlagi mednarodne pogodbe, v kolikor slovenski organi ne izdajo odločbe o vrnitvi, preveriti pri državi pogodbenici, ki tujca sprejme, da bo le-ta tujcu v skladu z določilom tretjega odstavka 6. člena Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav izdala odločbo o vrnitvi. Iz navedenega razloga ZTuj-2 ni v celoti vnesel vsebine 6. člena Direktive, zaradi česar se to določilo uporablja neposredno.

Prvi odstavek 64. člena ZTuj-2 je treba uporabljati na ustavno skladen način, kar pomeni, da je dopustno tujca izročiti brez odločbe o vrnitvi na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju le pod pogojem, da taka pogodba vsebuje vse procesne garancije iz 22., 25. in 23. člena URS. Ker pa za prijetje in prisilno predajo ni bilo pravne podlage, je posledično prišlo do posega v pravico iz 19. člena URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. Če bi bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, bi imel skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZTuj-2 lahko tudi možnost pritožbe v roku 3 dni od vročitve odločbe. Ker mu ni bila izdana, je posledično prišlo tudi do kršitve te pravice, ki je sicer določena v 25. členu URS.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je s pomočjo policije brez izdaje odločbe o vrnitvi dne 7. 8. 2019 tožnika najprej pridržala, nato pa na mejnem prehodu A. ob 17.10 uri izročila hrvaškim varnostnim organom, nedopustno posegla v pravico tožnika do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, v pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS in v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi dejanj, s katerim so organi Republike Slovenije posegli v človekove pravice in temeljne svoboščine. Navaja, da zoper navedena dejanja ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Dejanja oblastnega organa so se zgodila s pomočjo policije dne 7. 8. 2019 ob približno 9.00 uri zjutraj, ko je policija brez pravne podlage vstopila v sobo tožnika, mu odvzela prostost in ga prisilno odpeljala na policijsko postajo in nato do mejnega prehoda A., kjer ga je predala varnostnim organom Republike Hrvaške, nato pa so ga ti odpeljali do meje z Bosno in Hercegovino in ga prisilno pregnali čez mejo.

2. Tožnik nadalje v tožbi pojasnjuje, da je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je bila zavrnjena. Navaja, da še preden je bil tožnik obveščen o odločitvi sodišča o njegovi tožbi, je v njegovo sobo vstopila policija in ga odpeljala na policijsko postajo. Od tod je bil prepeljan v Center za tujce v B., kjer pa so ga le pustili čakati v avtu, pri čemer ni dobil nobenih informacij in mu ni bila izdana nobena odločba. Po nekaj urah čakanja so ga odpeljali do mejnega prehoda A., kjer so ga pripojili k skupini migrantov, ki so jih prijeli pri prečkanju meje. Policija mu ni izdala nobenega papirja ali pisne obrazložitve, kjer bi pisalo, kam ga peljejo oziroma kaj bodo z njim naredili. Bil je predan hrvaškim varnostnim organom. Tudi ob predaji ni prejel nobenega papirja oziroma odločbe. Hrvaška policija ga je odpeljala na policijsko postajo na Hrvaškem, kjer so čakali dve do tri ure, nato pa jih je policija odpeljala do meje z Bosno in Hercegovino, izvlekla iz kombija in rekla, naj gredo. Kmalu so peš prispeli do C. in sicer 8. 8. 2019 ponoči. Tožnik se nahaja v Bosni in Hercegovini na obrobju mesta C. V skladu z veljavnim pravom EU bi mu morala biti izdana odločba, zoper katero bi imel pravico do pritožbe. Če izročitev tujca ne temelji na taki odločbi, je kratena pravica do pravnega sredstva. Poleg tega bi se moral pristojni organ pred izročitvijo v določeno državo opredeliti, ali bi v primeru njegove izročitve prišlo do kršitve načela nevračanja. To načelo zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem ima posameznik možnost povedati svoje razloge proti izgonu in v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo to načelo lahko kršeno. Nihče ne sme biti vrnjen v drugo državo brez ustrezne individualne presoje. To načelo varuje osebo tudi pred verižnim vračanjem, do katerega je prišlo v predmetnem primeru.

3. Tožnik nadalje v tožbi podrobneje pojasnjuje, zakaj naj bi bilo splošno znano, da hrvaški varnostni organi sistematično kršijo pravice tujcev. Izgon bi morala tožena stranka izvesti po postopku, v katerem bi imel tožnik možnost povedati svoje razloge proti izgonu. Osebo, ki ji je zavrnjena prošnja za azil, se lahko vrne le v njeno matično državo, ne pa v drugo državo EU. Prišlo je tudi do kršitve d alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba). Policija je za medije izjavila, da se je sporna deportacija zgodila na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito (v nadaljevanju Sporazum). Sodišče je vezano le na ustavo in zakon. Sicer pa navedeni Sporazum ni skladen s pravom EU in mednarodnimi standardi pravne zaščite. Neformalni postopki vračanja ne vsebujejo potrebnih varovalk zoper vračanja na Hrvaško. Ker Republika Slovenija in Republika Hrvaška kot članici EU nista pravilno prenesli sekundarnega prava EU v veljavni pravni red, velja primarnost prava EU. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči, da je tožena stranka s tem, ko je s pomočjo policije izročila tožnika hrvaškim varnostnim organom, kršila tožnikove pravice, predvsem pravico do prepovedi mučenja, varstva osebne svobode, varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva, do pravnega sredstva, do svobode gibanja in do osebnega dostojanstva in varnosti. Odloči naj tudi, da se tožnika vrne v Republiko Slovenijo, kjer se nadaljuje s postopkom njegove odstranitve.

4. Tožnik je zahteval tudi izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnika vrniti v Republiko Slovenijo in mu začasno urediti status do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, vendar je sodišče s sklepom I U 1412/2019-4 z dne 9. 9. 2019 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1 izreka:

6. Tožba je deloma utemeljena.

7. ZUS-1 v 4. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru tožnik izpodbija dejanje tožene stranke, to je prisilno izročitev tožnika varnostnim organom Republike Hrvaške, zoper tako dejanje pa tudi po mnenju sodišča ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, torej so podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožnikove tožbe.

8. Nadalje sodišče ugotavlja, da je bila sodba upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, tožnikovemu pooblaščencu vročena dne 29. 7. 2019, kar je pred dnem izgona. Glede opisa dogodkov dne 7. 8. 2019, ki se nanašajo na samo prisilno odstranitev, pa sodišče ocenjuje, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Tožeča stranka je v tožbi natančno opisala potek dogodkov dne 7. 8. 2019, tožena stranka pa na tožbo ni odgovorila, kar pomeni, da dejstva, navedena v tožbi, ni zanikala. Pri tem je sodišče izhajalo iz določila drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Sodišče lahko tako utemeljeno sklepa, da so se dogodki dne 7. 8. 2019 odvijali tako, kot jih je tožnik opisal, utemeljeno pa lahko sklepa tudi, da tožniku odločba o vrnitvi ni bila izdana, saj se tudi v upravnem spisu ne nahaja, po drugi strani pa iz dokumentacije Policijske postaje A. izhaja, da je bil tožnik dejansko dne 7. 8. 2019 predan organom Republike Hrvaške na podlagi 2. člena Sporazuma. Ker torej dejansko stanje ni sporno, sodišče šteje, da je sporna pravna opredelitev ravnanj tožene stranke navedenega dne.

9. Pri postopku vračanja tujcev, ko gre za vračanje na območje Republike Hrvaške, je potrebno upoštevati več predpisov, ki bodisi neposredno ali pa posredno urejajo inštitut vračanja. To so poleg Sporazuma tudi Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju) ter URS.

10. Iz dokumentacije Policijske postaje A. je razvidno, da se je navedeni organ pri izročitvi tožnika skliceval na 2. člen Sporazuma. Le-ta v prvem odstavku določa, da vsaka pogodbenica na zahtevo druge pogodbenice sprejme na svoje državno območje državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop na državno območje pogodbenice prosilke ali prebivanje na njem, če se dokaže ali domneva, da je ta oseba vstopila na državno območje te pogodbenice neposredno po prebivanju na državnem območju zaprošene pogodbenice ali prehodu čezenj. Sporazum sicer ne določa, da bi morala biti državljanu tretje države izdana posebna odločba o vrnitvi. Obveznost izdaje odločbe o vrnitvi pa določa prvi odstavek 64. člena ZTuj-2, ki določa, da se odločba o vrnitvi izda tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, razen v primerih, ko je tujec prijet pri nezakonitem prehajanju državne meje ali v povezavi z njim in po tem ni pridobil pravice do prebivanja, tujcu, ki je v postopku vračanja ali izročitve na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju oseb, in tujcu, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Navedeno določilo sicer res določa, da je možna izročitev tujca brez izdaje odločbe o vrnitvi, če gre za izročitev na podlagi mednarodne pogodbe, kar je tudi Sporazum, vendar pa je potrebno pri tem upoštevati tudi določila Direktive o vračanju, ki pa v vsakem primeru določa obveznost izdaje odločbe o vrnitvi. Po načelu primarnosti ima namreč navedena direktiva prednost pred omenjenima predpisoma. Za konkreten primer sta relevantna prvi in tretji odstavek 6. člena Direktive o vračanju. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Direktive o vračanju države članice brez poseganja v izjeme iz odstavkov 2 do 5 izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju. Direktiva o vračanju v tretjem odstavku 6. člena določa, da se države članice lahko vzdržijo izdaje odločbe o vrnitvi državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, če zadevnega državljana tretje države na podlagi dvostranskih sporazumov ali ureditev, ki veljajo na dan začetka veljavnosti te direktive, sprejme druga država članica. V tem primeru država članica, ki je sprejela zadevnega državljana tretje države, uporabi odstavek 1 (to pomeni, da mora država, ki tujca sprejme, izdati odločbo o vrnitvi). Iz navedenih dveh določil torej nedvoumno izhaja, da je potrebno v primeru vračanja državljana tretje države iz ene države članice v drugo državo članico v vsakem primeru izdati odločbo o vrnitvi, pri čemer bi morala odločbo o vrnitvi izdati tista država, ki državljana tretje države predaja, v konkretnem primeru torej Republika Slovenija. Direktiva o vračanju v tretjem odstavku 6. člena zgolj izjemoma določa možnost, da država, ki državljana tretje države vrača, ne izda odločbe o vrnitvi, vendar jo mora v tem primeru izdati država, ki je državljana tretje države sprejela, to pa je v konkretnem primeru Republika Hrvaška. Sodišče meni, da se tretji odstavek 6. člena Direktive o vračanju uporabi le izjemoma iz razloga, ker je uporabljena beseda „lahko“. Iz opisa ravnanj v tožbi pa je razvidno, da odločbe o vrnitvi ni izdala nobena od obeh držav. Tožnik torej posledično ni imel pravice uveljavljati ugovorov zoper izročitev, ki bi se nanašali na primer na obstoj sistemskih pomanjkljivosti, na pravico do družinskega življenja in podobno. Ker ni bila izdana odločba o vrnitvi, tudi ni imel možnosti uveljavljati morebitnega pravnega sredstva zoper njo in posledično temu, v primeru zavrnitve pritožbe, tudi ne pravice do sodnega varstva.

11. Republika Slovenija bi lahko predala državljana tretje države Republiki Hrvaški brez izdaje odločbe o vrnitvi le v primeru, če bi se na kakršenkoli način prepričala o tem, da bo Republika Hrvaška v skladu z tretjim odstavkom 6. člena Direktive o vračanju izdala odločbo o vrnitvi, iz spisa pa ni razvidno, da bi tožena stranka to predhodno preverila. Niti Sporazum niti ZTuj-2 ne določata, da bi bilo treba predhodno preveriti, da bo Republika Hrvaška v takem primeru izdala odločbo o vrnitvi. ZTuj-2 v 64. členu niti ne določa, da bi bilo treba v primeru vrnitve tujca na podlagi mednarodne pogodbe, v kolikor slovenski organi ne izdajo odločbe o vrnitvi, preveriti pri državi pogodbenici, ki tujca sprejme, da bo le-ta tujcu v skladu z določilom tretjega odstavka 6. člena Direktive o vračanju izdala odločbo o vrnitvi. Iz navedenega razloga ZTuj-2 ni v celoti vnesel vsebine 6. člena Direktive o vračanju, zaradi česar se to določilo uporablja neposredno. V konkretnem primeru torej ni razvidno, da bi pred izročitvijo tožnika slovenski organi pri hrvaških organih preverili, da bodo tožniku izdali odločbo o vrnitvi, niti ni razvidno, da bi bila pred predajo tožniku dana možnost, da se izjasni do uporabe tretjega odstavka 6. člena Direktive o vračanju. Ker niti ZTuj-2 niti Sporazum ne določata, da bi morali slovenski organi predhodno za take primere preveriti pri hrvaških organih, ali bodo izdali odločbe o vrnitvi, so po mnenju sodišča dolžni pristojni organi postopati v skladu z prvim odstavkom 6. člena Direktive o vračanju in morajo pred izročitvijo v tovrstnih primerih izdati odločbo o vrnitvi državljanom tretje države. V nasprotnem primeru je namreč tujcem onemogočeno, da bi uveljavljali vse možne ugovore zoper vrnitev, da bi prišli do obrazložene upravne odločbe, da bi se poslužili pravice do pravnega sredstva in posledično, v primeru zavrnitve pritožbe, tudi pravice do sodnega varstva. Če se torej slovenski varnostni organi predhodno ne prepričajo o tem, da bodo pristojni hrvaški organi v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Direktive o vračanju izdali odločbo o vrnitvi, so po mnenju sodišča dolžni slovenski organi državljanom tretje države izdati odločbo o vrnitvi, preden se jih preda Republiki Hrvaški.

12. Do kršitve tožnikovih ustavnih pravic je torej prišlo iz razloga, ker policija tožniku pred predajo Republiki Hrvaški ni izdala odločbe o vrnitvi, ta obveznost pa izhaja iz prvega odstavka 6. člena Direktive o vračanju. Razen tega je treba po mnenju sodišča prvi odstavek 64. člena ZTuj-2 uporabljati na ustavno skladen način, kar pomeni, da je dopustno tujca izročiti brez odločbe o vrnitvi na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju le pod pogojem, da taka pogodba vsebuje vse procesne garancije iz 22., 25. in 23. člena URS. V konkretnem primeru pa Sporazum ne določa pravice tujca, da pred izročitvijo uveljavlja ugovore zoper izročitev, ne določa obveznosti izdaje upravne odločbe o vrnitvi z ustrezno obrazložitvijo, ne določa pravice do pravnega sredstva niti do sodnega varstva v primeru take izročitve. Ker organ tožene stranke ni pravilno uporabil 6. člena Direktive o vračanju, je posledično prišlo do posega v nekatere tožnikove ustavne pravice.

13. Ker je sodišče štelo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, je sledilo tožbenim navedbam, da je tožnika 7. 8. 2019 v resnici prijela policija, ga odpeljala najprej na policijsko postajo, od tam do Centra za tujce, od Centra za tujce pa do hrvaške meje. Če bi bila izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno zapustitev države, bi imela policija po mnenju sodišča tudi pravno podlago tako za prijetje tožnika kot za njegovo privedbo do državne meje na podlagi 69. člena ZTuj-2. Ker pa za prijetje in prisilno predajo ni bilo pravne podlage, je posledično prišlo do posega v pravico iz 19. člena URS, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebne svobode. V skladu z drugim odstavkom 19. člena URS se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in postopku, ki ga določa zakon. Ker je 7. 8. 2019 z opisanim ravnanjem prišlo do posega v pravico iz 19. člena URS, je sodišče v izreku te sodbe to tudi ugotovilo.

14. URS v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Pravica do enakega varstva pravic vsebuje tudi pravico do izjavljanja, ki zagotavlja, da bo vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese. (Komentar Ustave Republike Slovenije dopolnitev - A, stran 277, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011). V konkretnem primeru je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj, ker tožniku ni bila izdana odločba o vrnitvi, posledično temu pred izdajo odločbe ni imel možnosti izraziti svojih pomislekov glede izročitve Hrvaški.

15. Če bi bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, bi imel skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZTuj-2 lahko tudi možnost pritožbe v roku 3 dni od vročitve odločbe. Ker mu ni bila izdana, je posledično prišlo tudi do kršitve te pravice, ki je sicer določena v 25. členu URS. URS namreč v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

16. Ker tožniku ni bila izdana odločba o vrnitvi in posledično ni imel pravice do pritožbe, mu je bila s tem kršena tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. V primeru izdaje odločbe in morebitne zavrnitve pritožbe bi namreč imel tožnik možnost, da odločbo izpodbija v rednem upravnem sporu pri upravnem sodišču in bi imel možnost zahtevati, v primeru izpolnjevanja pogojev, začasno zadržanje izvršitve odločbe. Tako je prišlo tudi do kršitve pravice do sodnega varstva.

17. Sodišče je odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da sme v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja. Ker je šlo pri dejanju tožene stranke za poseg v določene ustavne pravice, je skladno z določilom tega člena sodišče ugotovilo nezakonitost dejanja.

K točki 2 izreka:

18. Sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, saj ni ugotovilo, da bi bilo poseženo v vse tiste ustavne pravice, ki jih tožnik v zahtevku našteva, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

19. Sodišče pri opisu dejanj ni ugotovilo, da bi prišlo s strani tožene stranke do posega v pravico do prepovedi mučenja iz 18. člena URS, kar tožnik uveljavlja v tožbenem zahtevku. To določilo namreč določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi slovenska policija kaj takega počela. V zvezi z razmerami, v katerih tožnik živi v Bosni in Hercegovini, pa sodišče ugotavlja, da se te tožbene navedbe ne nanašajo na ravnanje organov Republike Slovenije, zato ni neposredne vzročno posledične povezave med ravnanjem tožene stranke in razmerami v Bosni in Hercegovini in se zaradi tega sodišče tudi ne opredeljuje do ravnanj organov te države. Po mnenju sodišča tudi ni dokazano, da bi tožena stranka za tožnika konkretno vnaprej vedela, kaj bi se lahko z njim dogajalo v Bosni in Hercegovini v primeru, če bi ga hrvaški organi predali v Bosno in Hercegovino, zato pri ravnanju tožene stranke ni mogoče ugotoviti, da bi s svojim ravnanjem na kakršenkoli način posegla v pravico iz 18. člena URS.

20. Tožnik v tožbenem zahtevku uveljavlja tudi poseg v pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Ta pravica je opredeljena v 21. členu URS, ki določa, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravdnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Prepovedano je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav. Iz opisa ravnanj slovenske policije v tožbi ne izhaja, da bi bil tožnik v kazenskem ali pravdnem postopku in prav tako iz opisa teh ravnanj ne izhaja, da bi med odvzemom prostosti tožniku bilo kršeno spoštovanje njegove osebnosti in dostojanstva in prav tako pri tožniku ne gre za izvrševanje kazni. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi slovenska policija bila do tožnika nasilna po tem, ko mu je odvzela prostost, ali da bi ga izsiljevala za kakšno priznanje ali izjavo. Prav tako sodišče glede na opis dogodkov v tožbi ni ugotovilo da bi šlo pri ravnanju tožene stranke za poseg v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena URS.

21. Tožnik je posebej v tožbenem zahtevku uveljavljal tudi, naj se ugotovi, da mu je bila kršena pravica do svobode gibanja. Ta pravica je določena v 32. členu URS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Poseg v to pravico je sodišče ugotovilo že s tem, ko je ugotovilo poseg v pravico do osebne svobode. Razlika med obema pravicama je namreč zgolj v intenzivnosti pridržanja. Poseg v osebno svobodo je namreč le hujša oblika omejitve gibanja, pri posegu v to pravico pa mora biti zagotovljenih več procesnih garancij. V vsakem konkretnem primeru je treba upoštevati vrsto, trajanje, učinke in način izvajanja ukrepa katerekoli omejitve gibanja. Torej je vsak poseg v osebno svobodo hkrati tudi poseg v pravico do svobode gibanja, zato v konkretnem primeru ni bilo treba posebej ugotavljati še posega v to pravico.

22. Sodišče tudi ni moglo slediti tožbenemu zahtevku, naj sodišče odredi, da se tožnika vrne v Republiko Slovenijo in se nadaljuje s postopkom njegove odstranitve. Takega ravnanja toženi stranki ni mogoče naložiti, ker je neizvršljivo. Tožnik se po lastnih navedbah nahaja v Bosni v Hercegovini. Ni več pod jurisdikcijo Republike Slovenije, ampak druge države. Če bi se toženi stranki naložila izvršitev takega ravnanja, bi to pomenilo, da se ji naloži poseganje v jurisdikcijo in suverenost tuje države, kar pa je nedopustno, ker bi s tem tožena stranka kršila svoje pristojnosti. Navedena stališča je sodišče sicer obrazložilo že v sklepu o zavrnitve zahteve za izdajo začasne odredbe v tej zadevi.

23. Sodišče ob koncu še pojasnjuje, da se ne strinja s tožnikom, da bi bilo v tej zadevi relevantno določilo d alineje 18. člena Dublinske uredbe. To določilo namreč določa, da je odgovorna država članica dolžna sprejeti državljana tretje države, katere prošnjo za azil je zavrnila in je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Navedeno določilo bi prišlo v poštev, če bi tožnik vložil prošnjo za azil v obeh državah in bi mu ena od njih prošnjo zavrnila.

24. Sodišče je v tem delu tožbo delno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da ni šlo za poseg v vse pravice, kot jih je tožnik v tožbi navedel. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med tožnikom in tožencem ni sporno, v takem primeru pa ZUS-1 daje v prvem odstavku 59. člena sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.