Jedro

V primeru, ko stranka zatrjuje, da ji je bila prodana stvar, na kateri ima nekdo tretji pravico, ki zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico (pravna napaka), so sankcije posebej urejene v 510. členu ZOR. Določeno je, da lahko stranka zahteva, naj se pogodba razdre ali naj se kupnina sorazmerno zniža. Oboje lahko stranka doseže le z oblikovalno tožbo. Ker je bila ta že vložena pred drugim sodiščem in je odločitev o tem, ali sta toženki dolžni plačati še 25.838,98 EUR, odvisna od odločitve, ali je pogodba v delu, v katerem toženkama nalaga plačilo tega zneska, veljavna ali ne, je rešitev tega vprašanja predhodnega značaja in je sodišče po 13. členu ZPP glede odločitve o predhodnem vprašanju vezano na že pravnomočno odločitev sodišča.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da sta toženki dolžni tožniku v 15-ih dneh povrniti njegove stroške pravdnega postopka v višini 2954,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožnik je s tožbo z dne 23.2.1996 od sodišča zahteval naj razsodi, da sta mu toženki na podlagi pogodbe o prodaji poslovnega prostora z dne 5.7.1994 dolžni plačati preostanek kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, zavrnilo je del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženki in predlagata, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo vprašanje veljavnosti prodajne pogodbe, na podlagi katere tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek, že pravnomočno rešeno v zadevi P 360/2003. Menita, da v tem postopku ni bilo rešeno bistveno vprašanje – ali so bili hodniki vključeni v pogodbo, saj lastninske pravice na hodnikih nista pridobili, ker tožnik in njegova žena nista bila lastnika, ampak so ti skupna last vseh etažnih lastnikov. Menita, da je sodišče v zadevi P 360/2003 zavrnilo njun zahtevek za znižanje kupnine za lokal, ki pa ne vsebuje hodnikov. Menita, da kupnine za hodnika nista dolžni plačati in je zato tožnikov zahtevek neutemeljen. Poudarjata, da bi sodišče moralo izvesti dokaze, ki so bili predlagani v tem postopku, in pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani niso bili izvedeni. Toženki tudi navajata, da je neobrazložena odločitev o tem, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo tožniku in zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Poudarjata, da sodišče tožniku ne bi smelo priznati stroškov v zvezi s predlagano začasno odredbo, saj s predlogom ni uspel. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi prvega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1). Ta določa, da je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

Tožnik je predložil veljavno prodajno pogodbo, iz katere izhaja obveznost toženk, da plačata v pogodbi navedeno kupnino. Toženki sta ugovarjali, da pogodba ni veljavna v delu, ki se nanaša na plačilo kupnine nad zneskom, ki sta ga že plačali. Toženki sta od sodišča zahtevali, naj upošteva da je prišlo do spremembe obligacijskega razmerja.

Prenehanje ali spremembo obligacijskega razmerja je mogoče doseči na različne načine. V nekaterih primerih pride do spremembe zgolj z enostransko izjavo (opcijo), v drugih primerih je sprememba mogoča le z vložitvijo oblikovalne tožbe. Za katero od navedenih dveh vrst oblikovalne pravice gre, je razvidno iz posamične določbe ZOR. Kadar pa stranka zatrjuje, da je pogodba nična, pa s tem zatrjuje, da je prenehala veljati po samem zakonu. V tem primeru stranki ni treba vložiti oblikovalne tožbe, ampak lahko ničnost pogodbe uveljavlja le z ugovorom(2).

Toženki sta zatrjevali, da sta jima tožnik in njegova žena, ki sta bila lastnika vsak enega poslovnega prostora v poslovni stavbi na L. cesti, z ločenima, ampak po vsebini skoraj povsem enakima pogodbama, prodala vsak svoj poslovni prostor v izmeri 75m2, poleg tega pa tudi vsak 15m2 hodnika, za katera se je kasneje izkazalo, da nista v izključni lasti tožnika in njegove žene, ampak v solasti vseh etažnih lastnikov. Toženki sta navedli, da sta kupnino po pogodbi s tožnikovo ženo poravnali v celoti, pri plačilu kupnine po pogodbi s tožnikom pa sta odračunali del kupnine za hodnik, ki ga po nobeni od pogodb nista prejeli.

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da navedene trditve toženk ne morejo predstavljati trditvene podlage za ugovor ničnosti pogodbe po 103. členu ZOR, saj ZOR v tem primeru predpisuje druge sankcije. V primeru, ko stranka zatrjuje, da ji je bila prodana stvar, na kateri ima nekdo tretji pravico, ki zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico (pravna napaka), so sankcije posebej urejene v 510. členu ZOR. Določeno je, da lahko stranka zahteva, naj se pogodba razdre ali naj se kupnina sorazmerno zniža. Oboje lahko stranka doseže le z oblikovalno tožbo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sta tožnici tako oblikovalno tožbo že vložili pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. P 360/2003 (pred tem P 230/2001 in P 859/95). Pravilna je tudi ocena sodišč prve stopnje, da je odločitev o tem, ali sta toženki dolžni plačati še 25.838,98 EUR, odvisna od odločitve, ali je pogodba v delu, v katerem toženkama nalaga plačilo tega zneska, veljavna ali ne. Tako je pravilen sklep, da je rešitev tega vprašanja v pravdni zadevi P 360/2003 predhodnega značaja in da je sodišče po 13. členu ZPP glede odločitve o predhodnem vprašanju vezano na pravnomočno odločitev sodišča. Toženki sta v zadevi P 360/2003 najprej zahtevali razveljavitev (razdrtje) obeh prodajnih pogodb v delu, ki se nanaša na hodnik, in znižanje kupnine. Po pravnomočni zavrnitvi zahtevka za razdrtje obeh pogodb glede hodnika, sta tožbo spremenili tako, da sta poleg zahtevka za znižanje kupnine kot sankcijo za pravno napako pri izpolnitvi, zahtevali tudi razveljavitev obeh pogodb glede obveznosti plačila kupnine nad zneskom za 75m2 poslovnega prostora zaradi zmote. Sodišče je ugotovilo, da je že v sami pogodbi navedeno, da prodajalca prodajata poslovni prostor v izmeri 75m2 in 15m2 skupnega hodnika, torej hodnika, ki je v solasti vseh etažnih lastnikov. Odločilo je, da je bilo prav to toženkama izročeno, da do pravne napake pri izpolnitvi ni prišlo, zaradi česar tudi nista upravičeni do znižanja kupnine. Ugotovilo pa je tudi, da njuna zmota glede tega, kaj kupujeta in kako je bila določena kupnina, ni opravičljiva, saj sta imeli pri sklepanju pogodbe strokovno pomoč odvetnika, ki je potrdil, da je bila kupnina dogovorjena za poslovni prostor v celoti in ne za m2 in da je bil izračun na m2 v pogodbi narejen naknadno za potrebe DURS-a. Oba tožbena zahtevka sta bila zato pravnomočno zavrnjena.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pravnomočno odločeno, da je pogodba veljavna, je pravilen nadaljnji sklep, da jo morata toženki izpolniti in plačati še preostanek kupnine. Višje sodišče je zato v tem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženk zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženki tudi nimata prav, ko v pritožbi navajata, da se odločitve sodišča glede stroškov postopka ne da preizkusiti. Iz predloženega stroškovnika na list. št. 93 je razvidno, katere stroške je sodišče tožniku priznalo, odločitev sodišča pa v celoti temelji na določbah Odvetniške tarife. Imata pa toženki prav, da sodišče tožniku ne bi smelo priznati stroškov v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe in to 50 točk za predlog in 700 točk za pritožbo, saj s predlogom ni uspel. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP odločilo, da sta toženki dolžni tožniku povrniti (3299,10 EUR - 750 točk x 0.46 EUR) 2954,10 EUR in ne 3.299,10 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Ker sta toženki s pritožbo uspeli v neznatnem delu, morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Ur. l. SFRJ, št. 29/78-88/99. ZOR se uporabi zato, ker je obligacijsko razmerje (pogodbeno razmerje) nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (1060. člen, Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07).

(2) A. Galič, Komentar 181. člena ZPP, GV, Ljubljana 2006, str. 164.