Jedro

V upravnem sporu iz 2. odstavka 1. člena ZUS mora tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne samo navajati, ampak tudi verjetno izkazati vse pogoje za njeno izdajo. Zahteva za izdajo začasne odredbe se lahko umakne do izdaje sklepa, s katerim se odloči o začasni odredbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 324/2000 z dne 12.12.2000.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba z dne 13.7.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 24.5.2000, s katero ga je pristojna naborna komisija ocenila za delno sposobnega za vojaško službo z omejitvijo "a". Po prejemu poziva, da se zglasi v Upravi za obrambo M. zaradi odhoda na odslužitev vojaškega roka, je tožnik vložil zahtevo, da se z začasno odredbo odgodi njegov vpoklic - do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Zahteva je bila najprej zavržena. V ponovnem postopku pa jo je upravno sodišče zavrnilo, ker tožnik ni verjetno izkazal zatrjevanega nadaljnjega poslabšanja zdravstvenega stanja ali celo trajnega uničenja njegove fizične zmožnosti, da se preživlja z osebnim fizičnim delom, to je nastanka hujših škodljivih posledic, kar je eden od pogojev, da sodišče zahtevano začasno odredbo izda po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

V pritožbi se tožnik sklicuje na vse svoje navedbe v dosedanjih vlogah in navaja, da bi tako formalistično stališče, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, privedlo do tega, da bi vojaški obvezniki ostali brez možnosti pravnega varstva, kar pomeni kršitev ustavnih pravic iz 14., 15., 22. in 23. člena Ustave. Zanj izdaja začasne odredbe sicer ni več aktualna, ker so se uresničili razlogi, zaradi katerih je zahteval, da jo sodišče izda, saj je bil odpuščen s služenja vojaškega roka. V vojaški enoti so namreč takoj ugotovili, da za vojaško službo ni sposoben. Ni razumljivo, zakaj tega ni upoštevalo sodišče. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da "on sam zahtevo za izdajo začasne odredbe umika, da pa uveljavlja, da se mu priznajo potrebni stroški, ki so mu nastali v zvezi s tem postopkom pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije".

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep pravilno temelji na 2. odstavku 69. člena ZUS, po katerem tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Dejansko možnost nastanka takih posledic mora seveda verjetno izkazati tožnik že ob vložitvi zahteve. ZUS namreč ne nalaga sodišču, da brez predloženih dokazov in po uradni dolžnosti ugotavlja obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe. Edina izjema je upravni spor po 3. odstavku 1. člena ZUS (3. odstavek 62. člena ZUS), za kar pa v tem primeru ne gre. Gre namreč za upravni spor iz 2. odstavka 1. člena ZUS, saj je v upravnem sporu izpodbijana upravna odločba. V takem upravnem sporu mora tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne samo navajati, ampak tudi verjetno izkazati vse pogoje za njeno izdajo. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o formalističnem stališču sodišča prve stopnje, ki naj bi posegalo celo v navajane ustavne pravice.

Tudi pritožbeni predlog nima nobene podlage v ZUS. Če izdaja začasne odredbe za tožnika ni več pomembna, bi zahtevo lahko umaknil do izdaje izpodbijanega sklepa, ne more pa s takim predlogom uspeti v pritožbenem postopku. Stroške postopka pa urejajo določbe 23. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.