Jedro

Ker je obdolženec alternativni način izvršitve kazni predlagal pred izrekom sodbe, je sodišče pravilno uporabilo KZ-1B.

- Sodbe, v kateri bi odločilo, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, sodišče z uporabo KZ, KZ-1 in KZ-1A ni moglo izreči.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega V.K. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 330,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 37112/2011 z dne 19. 10. 2016 obdolženega V.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) in mu po drugem odstavku 249. člena tega zakona izreklo kazen 1 leto in 4 mesece zapora ter odločilo, da se izrečena zaporna kazen na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sedmega odstavka 86. člena KZ-1B nadomesti z 970 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženec opraviti v roku dveh let. Izvrševanje dela v splošno korist, s katerim je sodišče obdolženemu V.K. nadomestilo kazen zapora, vodi in nadzoruje Center za socialno delo S. B. po predpisih o socialnem varstvu in v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje; če obdolženec v celoti ali deloma ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali bo drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, pa lahko sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika S.P. iz Maribora, ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti ter da ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka tudi na pritožbeni stopnji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in trdi, da je sodišče prekršilo načelo prepovedi reformatio in peius, ker je v prvem sojenju obdolžencu izreklo kazen 1 leto in 4 mesece zapora, ki jo je nadomestilo s 480 urami dela v splošno korist, v ponovljenem sojenju pa je določilo višjo alternativno kazen, in sicer 970 ur, pri čemer gre za nedovoljeno strogost. 5. Ni ji mogoče pritrditi. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP sodišče zagreši, če s sodbo prekrši 385. člen tega zakona. Slednji določa, da se sodba ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Navedeno pomeni, da se kazenska sankcija (po ponovljenem sojenju) ne bi smela spremeniti v obdolženčevo škodo, če bi bila pritožba podana samo v obdolženčevo korist, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Zoper prvo sodbo, izrečeno 15. 10. 2015, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da se obdolžencu izrečena kazen zapora 1 leta in 4 mesece nadomesti s 480 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženi V.K. opraviti v roku enega leta in šest mesecev, se ni pritožil le obdolženčev zagovornik, temveč tudi okrožni državni tožilec, ki je predlagal, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da se obdolžencu ne omogoči izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, temveč da naj zaporno kazen prestane, in sicer v trajanju 1 leta in 10 mesecev. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Kp 37112/2011 z dne 18. 8. 2016 obrazložilo ugotovljeno kršitev kazenskega zakona, ki je bila storjena obdolžencu v škodo, zaradi česar je sodbo razveljavilo, sodišče prve stopnje pa pri izrekanju kazni ni bilo omejeno s 385. členom ZKP, saj se je v škodo obdolženca, ker se ni strinjal z izrečeno kazensko sankcijo, pritožil državni tožilec.

6. Sodišče prve stopnje je nato po ponovljenem postopku izreklo sodbo in v odločbi o kazenski sankciji pravilno odločilo, da se zaporna kazen izvrši tako, da obdolženec opravi 970 ur dela v splošno korist ter določilo ustrezen rok, v katerem mora delo opraviti. Pravilno je ugotovilo, da je potrebno uporabiti KZ-1B, ki je za obdolženca najmilejši zakon, saj je obdolženec pred izrekom sodbe predlagal alternativni način izvršitve zaporne kazni. Kazenski zakonik (KZ), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, namreč pri tako visoki zaporni kazni ni omogočal takšne izvršitve kazni zapora, medtem ko je KZ-1A, ki ga je uporabilo kot milejšega ob izreku prve sodbe, sicer res določal kot največje število 480 ur dela v splošno korist (četrti odstavek 86. člena KZ-1 ter KZ-1A), vendar takšnega načina izvršitve kazni ni bilo mogoče določiti že v sodbi, temveč šele po njeni pravnomočnosti, če je obsojenec to predlagal. Ker je torej obdolženec alternativni način izvršitve kazni predlagal pred izrekom sodbe, je sodišče pravilno uporabilo KZ-1B, ki velja od 15. 5. 2012, in ki določa, da se lahko kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist ter da se obseg dela določi tako, da se 1 dan zapora nadomesti z dvema urama dela (sedmi odstavek 86. člena), o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, pa odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom (enajsti odstavek 86. člena). Sodbe, v kateri bi odločilo, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, sodišče z uporabo KZ, KZ-1 in KZ-1A ni moglo izreči, temveč bi lahko, če ne bi uporabilo KZ-1B, odločilo le o krivdi in kazni, torej kazni zapora, o eventualnem alternativnem izvrševanju kazni pa bi lahko odločalo šele v postopku po pravnomočnosti sodbe(1). Pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.

7. Uvodno trditev, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pritožba ne obrazloži, navaja pa, da se sklicuje na identične pritožbene razloge kot v prvem sojenju, ker je prvostopenjsko sodišče smiselno ponovilo prvo sodbo. Takšna navedba ne predstavlja obrazložene pritožbe, sicer pa je iz prve in obravnavane pritožbe razvidno, da razen tega, na kar je že bilo odgovorjeno, grajata le dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. 8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vse odločilne okoliščine, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter svoje zaključke v sodbi tudi prepričljivo in tehtno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato razloge prvostopenjske sodbe v celoti povzema kot pravilne, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

9. Pritožba navaja, da so v spisu listine, ki potrjujejo, da je bil prijavljen prihodek, kakor tudi odhodek in je bil davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) poračunan. Dokazni postopek je potrdil obdolženčev zagovor, da je bila prodaja alkoholnih pijač res opravljena, saj jo potrjujejo prevozne listine v spisu, ki so bile predložene naknadno, pa tudi izpovedba davčne inšpektorice M.S.S., ki je opravljala davčni inšpekcijski pregled in je izrecno dopustila možnost, da je mogoče oziroma dovoljeno zakonito poračunati DDV, ki bi ga bilo potrebno odvesti z vstopnim DDV od nakupa drugega blaga in torej v tem pogledu v davčnem smislu obdolženec ni storil ničesar protipravnega, zaradi česar so očitki tožilstva neutemeljeni.

10. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Iz izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil obdolženec v obravnavanem času, ko sta bila sklenjena navedena posla, direktor družbe A., d.o.o. ter da Davčnemu uradu M. ni prijavil zakonito pridobljenega dohodka navedene pravne osebe, ki ga je pridobila na podlagi prodaje nepremičnin ter ni prijavil DDV, ki ga je slednja zaračunala in dobila plačanega od družbe S. d.o.o., in sicer po navedenih računih, v navedenih zneskih in v skupnem znesku 138.333,33 EUR, kar je velika premoženjska korist, pri tem pa mu je šlo za to, da družbi A., d.o.o., ki je s tem to premoženjsko korist obdržala, takšno premoženjsko korist pridobi. O navedenem je med drugim utemeljeno sklepalo iz listin, izdanih v inšpekcijskem postopku ter iz izpovedb davčnih inšpektoric Z.O.F.in M.S.S., ki sta pojasnili okoliščine inšpekcijskega postopka, ki je bil otežen, saj obdolženec kot odgovorna oseba v njem ni sodeloval in se na vabila ni odzival, prav tako pa ni poskrbel za plačilo davčnih obveznosti, ki mu jih je naložil davčni organ. Glede odkupa zalog alkoholnih pijač in navedb prič, ki so potrjevale obdolženčevo navedbo, da je obstajal tako imenovani „kontra promet“, zaradi česar bi naj slednji poračunal DDV, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da temu ne gre verjeti. Mag. M.K., sodni izvedenec za ekonomijo, davke in računovodstvo, je sprejemljivo pojasnil, da računa, ki jih je družba E. BC, d.o.o. izdala v zvezi s pijačami, ne dokazujeta, da so bile tako velike količine alkohola zares nabavljene, saj ni ostalih dokumentov, ki bi dokazovali nabavo, a bi za tako velike količine alkohola, ki se kupujejo za namene nadaljnje prodaje, dokumenti morali obstajati, če bi bile res nabavljene, ne glede na to, ali so bile prodane naprej doma ali v tujini. V točki 18 sodbe je glede teh obdolženčevih trditev sodišče prve stopnje podalo prepričljive in tehtne razloge, ki jim ni potrebno ničesar dodati.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi takšen preizkus (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist, saj je sodišče prve stopnje s pravilnim vrednotenjem teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter olajševalnih okoliščin obdolžencu izreklo ustrezno zaporno kazen, ki jo je po obdolženčevem predlogu pravilno spremenilo v ure dela v splošno korist kot način alternativne izvršitve zaporne kazni, hkrati pa določilo ustrezen rok, v katerem mora delo opraviti.

13. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (391. člen ZKP).

14. Ob upoštevanju obdolženčevega premoženjskega in socialnega stanja ter zahtevnosti kazenske zadeve je pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je odmerilo skladno z navedenimi okoliščinami ter ob uporabi tarifnih številk 7113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, o nagradi in potrebnih stroških zagovornika, ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, pa je odločilo, da obremenjujejo proračun (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

Op. št. (1) :prim. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 43430/2010 z dne 12. 7. 2013.