Jedro

Če tožeča stranka opira svoj izpraznitveni zahtevek na obstoj krivdnih razlogov na strani najemnika stanovanja, ki opravičujejo lastniku odpoved najemne pogodbe nasproti takšnemu najemniku,sodišče nima podlage za presojo ali toženka biva v stanovanju nezakonito.Pri odločanju o tožbenem zahtevku se sme sodišče osredotočiti na obravnavanje dejstev, ki jih kot dejansko podlago v tožbenem zahtevku ponuja tožeča stranka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, citirana sodba se v izpodbijanem obsegu, to je glede odločitve o izpraznitvi stanovanja (prvi odstavek sodbenega izreka) kot tudi v izreku o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna izprazniti dvosobno stanovanje na J., R. ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožečima strankama v 15 dneh, pod izvršbo. Obenem jo je (drugi odstavek sodbenega izreka) zavezalo k plačilu zapadle najemnine in stroškov ogrevanja v znesku 47.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in k povračilu pravdnih stroškov tožečih strank v znesku 10.560,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka smiselno ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, s tem, da izhaja iz vsebine pritožbe smiselno, da izpodbija le odločitev sodišča prve stopnje o izpraznitvi stanovanja, torej v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe. S svojo pritožbo se vsebinsko zavzema za ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Presoja utemeljenosti pritožbenih ugovorov in trditev kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega prava v danem primeru nedvomno pokažeta, da za pravilno materialnopravno presojo obravnavanega razmerja nikakor niso v zadostni meri raziskana vsa odločilna dejstva. Do tega je očitno prišlo zaradi napačnega materialnopravnega pristopa sodišča prve stopnje pri obravnavanju te pravdne zadeve v izpodbijanem obsegu.

Sodišče prve stopnje je tako očitno prezrlo, da je pri obravnavanju posameznega tožbenega zahtevka vezano na dejansko, trditveno podlago, ki jo ponudi tožeča stranka kot temelj tega svojega zahtevka. Ko je svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku na izpraznitev obravnavanega stanovanja oprlo očitno na člen 58 Stanovanjskega zakona - SZ, z ugotovitvijo, da toženka zaseda sporno stanovanje nezakonito, je tudi očitno prezrlo, da daje citirani zakon v drugem odstavku člena 58 SZ lastniku stanovanja pravico, da zahteva izpraznitev stanovanja od tistega, ki ga nezakonito zaseda. V njegovi dispoziciji je, ali bo izpraznitveni zahtevek uveljavljal na tej dejanski oz. pravni podlagi.

V danem primeru nedvomno izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke, da svoj izpraznitveni zahtevek opira na obstoj krivdnih razlogov na strani najemnika stanovanja, ki opravičujejo lastniku odpoved najemne pogodbe nasproti takšnemu najemniku (člen 53 SZ). V tem primeru vidi tožeča stranka takšno krivdno ravnanje kot odpovedni razlog v nerednem plačevanju najemnine in stroškov ogrevanja. V tožbenih navedbah pod I. celo sami tožeči stranki priznavata toženki status najemnice spornega stanovanja. Iz tožbenih navedb tudi v nadaljevanju jasno izhaja, da tožeči stranki izpraznitve stanovanja ne zahtevata zaradi nezakonitega bivanja toženke v njem. Sodišče prve stopnje tedaj ni imelo podlage za presojo, ali toženka biva v spornem stanovanju nezakonito, kar po "uradni dolžnosti". Pri odločanju o tožbenem zahtevku bi se smelo osredotočiti zgolj na obravnavanje dejstev, ki jih je kot dejansko podlago svojega zahtevka ponudila tožeča stranka, to je na obstoj razlogov iz člena 53 Stanovanjskega zakona.

Zaradi omenjenega zgrešenega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje so tako ostala neraziskana pomembna dejstva, kot so vprašanje, ali je tožeča stranka zadostila pogojem iz drugega odstavka člena 53 Stanovanjskega zakona, da bi lahko zahtevala izpraznitev spornega stanovanja ob smiselni odpovedi najemnega razmerja, nadalje pa obstoj morebitnih okoliščin na strani toženke v smislu tretjega odstavka člena 53 Stanovanjskega zakona. Iz trditev toženke, podanih že na prvi stopnji kot tudi sedaj v pritožbi, smiselno izhaja zatrjevanje obstoja socialne stiske na njeni strani, kar naj bi pogojevalo njeno začasno neplačevanje oz. neredno plačevanje najemnine tožečima strankama.

Vsa ta dejstva bo moralo sodišče prve stopnje raziskati v ponovljenem postopku, šele nato bo mogoče odločiti zanesljiveje o tožbenem zahtevku tožeče stranke, oprtem na dejansko podlago, ki jo ponuja v tožbi oz. svojih nadaljnjih trditvah v postopku na prvi stopnji.

Zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja pa je bilo upravičeno razveljaviti napadeno sodbo v izpodbijanem obsegu in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Razveljavitev prvostopenjske sodbe v odločitvi o glavni stvari je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve, saj bo šele ob ponovnem odločanju v dopolnjenem postopku znan uspeh pravdnih strank v tej pravdi.

Odločitev o stroški pritožbnega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.