Jedro

Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 1. odstavku 20. člena določa, da se v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom drugače določeno. Ključno vprašanje za rešitev tega socialnega spora, predmet katerega je presoja, ali tožnik (vojaški zavarovanec) izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine, je, ali ima tožnik v Republiki Srbiji priznano zavarovalno dobo in v kakšnem obsegu.

Sporazum vojaških zavarovancev pri pridobitvi pravic ne izključuje oz. v 2. odst. 36. člena celo izrecno določa, da so zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. 1. 1973 do 7. 10. 1991, breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, so zavarovalne dobe breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega sporazuma. Sporazum je stopil v veljavo dne 1. 11. 2010, tega dne pa je imel tožnik, ki je tudi slovenski državljan, stalno prebivališče v R Sloveniji. Navedeno bi, upoštevajoč zgolj 36. čl. Sporazuma, pomenilo, da gre zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaška oseba dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ, v breme Republike Slovenije. Ker pa je tožniku srbski nosilec zavarovanja prvi priznal pokojnino, upoštevajoč zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, le ta ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, torej srbskega nosilca zavarovanja (10. odstavek 38. člena Sporazuma). Upoštevajoč navedeno pravno podlago se šteje, da je zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaški zavarovanec dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, srbska zavarovalna doba oz. doba, dopolnjena v Republiki Srbiji. Ker pa je bil tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja zavarovan tudi po 7. 10. 1991, natančneje do 31. 12. 1992, bo morala tožena stranka skladno z določbami Sporazuma od pristojnega nosilca zavarovanja Republike Srbije pridobiti potrdilo, iz katerega bo razvidna (celotna) zavarovalna doba tožnika, dopolnjena po predpisih Republike Srbije. Po prejemu takšnega potrdila, bo o tožnikovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločila, upoštevajoč 20. čl. Sporazuma.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da v celoti glasi: „1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2011 ter z dne 19. 5. 2011 in se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 450,05 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 292,23 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 5. 8. 2011 ter z dne 19. 5. 2011 in da se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 21. 2. 2011 dalje (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik izpostavlja, da je od 20. 9. 1994 do 22. 12. 2010 nazadnje zavarovanec tožene stranke, zato bi mu moralo sodišče priznati pravico do starostne pokojnine tako po določbah ZPIZ-1 (455. člen, 254. člen) v zvezi z ZPIZ/92 (202. čl.), kot po določbah Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (2. odst. 38. člena). Tožniku je bila pri prvi pogodbenici (Srbiji) priznana pravica do invalidske pokojnine, v drugi pogodbenici pa pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni, zato sem mu prizna pravica do starostne pokojnine, če so zanjo izpolnjeni pogoji. Tožnik utemeljuje svoje zahtevek tudi na določbi 5. odst. 2. čl. ZPIZVZ ter odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009. Sodišče je na podlagi zgoraj navedenih predpisov pravno zmotno ocenilo pravilnost dokončne odločbe tožene stranke. Sodišče zmotno ugotavlja, da 5. odst. 2. čl. ZPIZVZ v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, pri tem pa za takšno stališče ne navede razlogov. Nadalje izpostavlja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožnikov status v času zaposlitve pri podjetju A. d.o.o. Iz pravnih poslov, opravljenih med B. d.o.o. in C.C. po pogodbi z dne 3. 2. 1994 in iz v sodni spis predloženih prilog je razvidno, da je C.C. prevzel družbo B. z vsemi pravicami in obveznostmi. Pri navedeni družbi se je tožnik kot komercialist na terenu zaposlil po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 1994 in je delovno razmerje trajalo do likvidacije te družbe in njenega izbrisa iz sodnega registra dne 23. 12. 1999. Navedeno potrjuje tudi tožnikova delovna knjižica. Za celotno obdobje zaposlitve tožnika v Sloveniji so bili plačani prispevki, pri čemer se je tožnik skliceval tudi na 192. čl. ZPIZ-1, vendar se sodišče prve stopnje do teh dejstev nikjer ne opredeli. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 5. 8. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 5. 2011, s katero je bila tožniku zavrnjena pravica do starostne pokojnine, ter tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnilo. Strinjalo se je s presojo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev samostojne pravice po 36. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.), ter da ni moč priznati niti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum, Ur. l. RS, št. 30/10, MP št. 5/10).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik od leta 2004 dalje slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Tožnik je bivši pripadnik JLA, ki je po 8. 10. 1991 nadaljeval z zaposlitvijo v tuji vojski in s tem z zavarovanjem pri tujem nosilcu zavarovanja, vse do 28. 12. 1992, ko mu je prenehala aktivna vojaška služba in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine za čas od 1. 1. 1993 dalje pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev D.. Do prenehanja aktivne vojaške službe je tožnik dopolnil 25 let, 6 mesecev in 20 dni pokojninske dobe. Tožnik se je v letu 1994 vključil v obvezno zavarovanje pri toženi stranki. Obvezno zavarovanje je zaključil z dnem 22. 12. 2010. Tožnik naj bi imel v Republiki Sloveniji dopolnjene skupne zavarovalne dobe 15 let 7 mesecev in 5 dni. V času odločanja tožene stranke je dopolnil 58 let let starosti.

Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine opredeljuje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 36. členu določa, da je minimalna zavarovalna doba, na podlagi katere lahko zavarovanec pridobi pravico do pokojnine 15 let pri starosti 65 let (moški). Tožnik torej glede na dopolnjeno starost še ne more pridobiti pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Nadalje pa je potrebno ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine po določbi 20. člena Sporazuma. Slednji v 1. odstavku določa, da v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom drugače določeno. Ključno vprašanje za rešitev tega socialnega spora je torej, ali ima tožnik v Republiki Srbiji priznano zavarovalno dobo in v kakšnem obsegu. Odgovor na to vprašanje bo podal tudi srbski nosilec zavarovanja.

S tem v zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja, da ni razloga, zaradi katerega tožniku pravic ne bi bilo mogoče priznati po obstoječem Sporazumu in to ne glede na to, da gre za vojaškega zavarovanca. Ta Sporazum se namreč med drugim nanaša na slovenske in srbske pravne predpise o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pri čemer ni sporno, da so bili tudi vojaški zavarovanci obvezno zavarovani za pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaški zavarovancev, Ur. l. SFRJ, št. 7/85 s spremembami, Ur. l. RS, št. 1-6/1991). Sporazum vojaških zavarovancev pri pridobitvi pravic ne izključuje oz. v 2. odst. 36. člena celo izrecno določa, da so zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. 1. 1973 do 7. 10. 1991, breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, so zavarovalne dobe breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega sporazuma. Sporazum je stopil v veljavo dne 1. 11. 2010, tega dne pa je imel tožnik, ki je tudi slovenski državljan, stalno prebivališče v R Sloveniji. Navedeno bi, upoštevajoč zgolj 36. čl. Sporazuma pomenilo, da gre zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaška oseba dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ, v breme Republike Slovenije. Ker pa je tožniku srbski nosilec zavarovanja prvi priznal pokojnino, upoštevajoč zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, le ta ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, torej srbskega nosilca zavarovanja (10. odstavek 38. člena Sporazuma). Upoštevajoč navedeno pravno podlago, se torej šteje, da je zavarovalna doba, ki jo je tožnik, kot vojaški zavarovanec dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, srbska zavarovalna doba oz. doba, dopolnjena v Republiki Srbiji. Ker pa je bil tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja zavarovan tudi po 7. 10. 1991, natančneje do 31. 12. 1992, bo morala tožena stranka skladno z določbami Sporazuma od pristojnega nosilca zavarovanja Republike Srbije pridobiti potrdilo, iz katerega bo razvidna (celotna) zavarovalna doba tožnika, dopolnjena po predpisih Republike Srbije. Po prejemu takšnega potrdila, bo o tožnikovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločila, upoštevajoč 20. čl. Sporazuma, pri tem pa bo predhodno razčistila tudi dejansko stanje, ki se nanaša na zavarovalno dobo tožnika, dopolnjeno v Republiki Sloveniji po letu 1994. V primeru, da sodišče v socialnem sporu tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in (praviloma) odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti (2. odst. 81. čl. ZDSS-1). V konkretnem primeru to ni bilo mogoče, saj tožena stranka v upravnem postopku ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ki je odločilnega pomena za odločitev v tem socialnem sporu, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zato pritožbi tožnika ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. čl. ZPP in pete alinee 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilni odločbi tožene stranke kot nezakoniti odpravilo ter na podlagi 82. čl. ZDSS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje.

Ker je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo že iz zgoraj opisanih razlogov se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (360. čl. ZPP).

Glede na spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po določilu drugega odstavka 165. čl. ZPP odločilo še o povrnitvi stroškov postopka. Skladno s prvim odstavkom 25. čl. Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s sprem.) je tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV (77,55 EUR). Stroški za zastopanje tožnika znašajo v celoti 450,05 EUR. Ker je tožnik z zahtevkom uspel, mu je po določbi prvega odstavka 154. čl. ZPP navedeni znesek dolžna povrniti tožena stranka.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je skladno z načelom uspeha v postopku tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 20,00 EUR ter 22 % DDV (46,63 EUR). Stroški za zastopanje tožnika v pritožbi znašajo v celoti 292,23 EUR. Preostalih priglašenih storitev (konferenca s stranko, obvestila, itd.) pritožbeno sodišče ni priznalo kot stroške postopka, saj so te storitve že zajete v ostalih stroškovno priznanih storitvah odvetnika.