Jedro

Ko vložnik navaja, da sodišče ni odredilo postavitve izvedenca, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, saj izvedbe tega dokaza v rednem postopku sploh ni predlagal in je zato z vidika morebitne kršitve pravic obrambe ni mogoče presojati.

Izrek

Zahteva obsojenega Z.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo z dne 4.2.2004 obsojenega Z.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen pet mesecev zapora, v katero mu je po 2. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 16.9.2003 dalje. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu C.C. d.o.o. znesek 251.532,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2002 dalje do plačila ter znesek 36.352,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2004 dalje do plačila. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenega Z.T. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da pravnomočno odločbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, "zaradi zakonitosti sodne odločbe", zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije (Ustave) in zaradi kršitve človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in "ponovno dokazovanje"; do "predstavitve" novih dokazov pa izvršitev pravnomočne sodbe odloži ali prekine.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, obsojenec pa jo je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato meni, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni Z.T. v zahtevi navaja, da se pred sodiščem prve stopnje ni hotel zagovarjati, ker mu "niso dovolili", da bi predložil materialne dokaze, ki bi bistveno vplivali na odločbo o kazni, ki bi bila zato za kakšen mesec ali dva krajša. Poudarja, da do teh dokazov, ki jih sedaj ima, ni mogel priti, ker ni imel prostih izhodov iz zavoda za prestajanje kazni. Obsojenec v zahtevi sicer izrecno ne pove, katero kršitev naj bi s takim ravnanjem storilo sodišče, je pa razumeti, da uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Zatrjevana postopkovna kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je vsebinsko enake obsojenčeve pritožbene očitke zavrnilo z navedbami, da je bil obsojencu pravočasno vročen obtožni predlog, da je bil že v vabilu poučen o svojih pravicah, da je na naroku pred začetkom glavne obravnave izjavil, da si bo vzel zagovornika, zaradi česar je obravnava preložena, na naslednji glavni obravnavi pa izjavil, da se bo zagovarjal sam, zatem pa odklonil zagovor, ker je to njegova pravica. Poudarilo je tudi, da se je imel obsojenec možnost izjaviti o dokazih, izvedenih na glavni obravnavi, da je bil o tem izrecno vprašan in ni imel nobenih pripomb, prav tako pa da ni predlagal nobenih novih dokazov. Zato je ocenilo, da pred prvostopenjskim sodiščem obsojenčeva pravica obrambe ni bila prekršena. S temi razlogi v celoti soglaša tudi Vrhovno sodišče. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.2.2004 je razvidno, da je obsojenec izjavil, da se "trenutno ne bo branil" in da bo do dokumentacije in materialnih dokazov prišel naslednjega dne, ko ga pride obiskat žena. Na izrecno vprašanje državnega tožilca, kateri so dokazi oziroma listine, ki jih bo naknadno predložil, in če se ti mogoče že nahajajo v spisu, pa je odgovoril, da teh listin v spisu ni, da jih "sedaj" tudi ne bo navajal. Na ta način obsojenec ni zadostil zahtevi, da mora določno povedati, katere dokaze predlaga in katera dejstva z njimi dokazuje. Omenjene obsojenčeve navedbe sploh nimajo lastnosti dokaznih predlogov, ker so vsebinsko popolnoma nekonkretizirane. Zato jih tudi ni bilo mogoče preizkusiti z vidika pravne relevantnosti zatrjevanega dejstva in potrebne stopnje verjetnosti, da ga bo s predlaganim dokazom lahko dokazal. Obsojenec je šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navedel, da je z dokazi, ki jih je hotel predložiti na glavni obravnavi, pa mu sodišče take možnosti ni dalo, hotel dokazati, da žena že od rojstva boleha za poli nevropatijo (odmiranjem mišic) in da je po rojstvu njunega sina dobila sladkorno bolezen, tako da mora dnevno injekcijsko dobivati visoke doze insulina. Glede teh navedb je višje sodišče v sodbi zapisalo, da je bil obsojenec že večkrat obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanje in da zato sklicevanje na ženino slabo zdravstveno stanje, četudi bi bilo to z ustreznimi dokazili izkazano, ne bi moglo vplivati na višino izrečene kazni, ki jo je ocenilo kot primerno. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbo tudi v navedenem obsegu, tako da obsojenec z navedbami, da spisa ni prebralo in pregledalo v celoti, po vsebini zatrjuje kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ne more biti uspešen.

Kolikor pa vložnik navaja, da sodišče ni odredilo izvedenca grafoskopske stroke, ki bi potrdil, da ni podpisoval nobenih naročilnic ali "karkoli drugega", pa vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Izvedbo tega dokaza namreč v rednem postopku sploh ni predlagal in je zato z vidika morebitne kršitve pravic obrambe ni mogoče presojati. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da gre namreč za dejstvo, ki ga je sodišče ugotovilo drugače, kot v zahtevi zatrjuje obsojenec, po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Z navedbami, da sodišče ni upoštevalo in pravilno ovrednotilo okoliščin, pomembnih pri odmeri kazni, da nobene olajševalne ni upoštevalo, obsojeni Z.T. ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija primernost izrečene kazni.

Vložnik ne more uspeti, niti ko se zavzema, da bi Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo na podlagi 427. člena ZKP. Po tej določbi Vrhovno sodišče razveljavi napadeno pravnomočno odločbo, če pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Ne morejo pa na tej podlagi razveljavitev sodbe zahtevati stranke, saj bi to v nasprotnem pomenilo, da lahko skozi stranska vrata uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa 2. odstavek 420. člena ZKP izrecno izključuje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni Z.T. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče v vsebini zahteve ni našlo nobene podlage, da bi na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredilo, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine.