Jedro

Tožnica, ki uveljavlja obstoj prikrite pogodbe, ni pogodbena stranka niti pri navidezni - darilni, niti pri prikriti - prodajni pogodbi. Če bi zatrjevala, da je bila kupnina plačana iz premoženja, ki sta ga s tožencem pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, bi šlo za skupno premoženje po 51. členu ZZZDR in bi bilo mogoče dokazovati dogovor, da je po drugem odstavku 52. člena ZZZDR s tem delom premoženja upravljal toženec. Toda tožnica trdi, da je bila kupnina plačana iz njenega osebnega premoženja: iz denarja, ki so ji ga dali njeni starši. Zato tožnica ni stranka pogodbe, katere vsebina je sporna.

Tožnica zatrjuje, da je bila simulirana poleg vsebine pogodbe tudi oseba ene pogodbene stranke. Po njenem naj bi bil njen tedanji mož le navidezni kupec, medtem ko je bila resnični kupec tožnica. Zato ne more zahtevati, naj velja prikrita pogodba po drugem odstavku 66. člena ZOR. Ob dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, bi tožnica sicer lahko imela interes na ugotovitvi ničnosti pogodbe po prvem odstavku 66. člena ZOR, toda tožnica noče ugotovitve ničnosti darilne pogodbe, zaradi česar najbrž tudi ni tožila tako, da bi s tožbo zajela oba sopogodbenika: toženčevega brata kot prodajalca oz. darovalca in toženca kot navideznega kupca. Če bi želela sama vstopiti v pogodbeno razmerje, bi morala uveljaviti ničnost pogodbe nasproti obema pogodbenima strankama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. razsodilo, da je tožnica med trajanjem zakonske skupnosti pravdnih strank pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ki je vpisana pri zemljiškoknjižnem vložku št. 777 k.o... do 5/8 celote, zaradi česar ji mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino, ki bo omogočila odpis 1/8 od toženčeve polovice celotne parcele in pripis k tožničini solastni polovici celotne parcele. Presežek je zavrnilo. Pod II. je zavrnilo ves tožničin zahtevek na ugotovitev, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št. 863 k.o... in bi ji moral zato toženec omogočiti vpis lastninske pravice do 1/6 celote. Pod III. je ugotovilo, da je spadalo v tožničino premoženje 6 m3 rezanega lesa, zaradi česar ji mora toženec plačati 1.422 tolarjev z obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.9.1989 dalje, presežni zahtevek pa je zavrnilo. Pod IV. je ugotovilo, da je spadal v skupno premoženje pravdnih strank osebni avto R 11 GTL, letnik 1984 in sta bili pravdni stranki vsaka do 1/2 lastnika, zato tožnici ni pripadal večji delež kot njeno posebno premoženje, zaradi česar mora tožencu plačati 2.250 tolarjev z obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 27.3.1989 dalje, presežni zahtevek pa je zavrnilo, tako kot podrejeni zahtevek na ugotovitev deleža do 7/12 na avtomobilu. Pod V. je sklenilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, je obema delno ugodilo, deloma pa ju je zavrnilo. Ugodilo jima je glede tožbenega zahtevka pod I. izreka izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče odločilo o solastninskih deležih na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št. 777 k.o... V tem delu je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Zavrnilo pa je tožničino pritožbo proti odločitvi o tem, da tožnica ni pridobila solastnine na nepremičnini, vpisani pri zemljiškoknjižnem vložku št.863. k.o... (točka II. izreka prve sodbe). Zavrnilo je tudi toženčevo pritožbo v zvezi s plačilom 1.422 tolarjev za 6 m3 rezanega lesa (točka III. izreka prve sodbe). Tako je sodba v točkah II., III. in IV. postala pravnomočna.

Nato je tožnica vložila revizijo proti odločitvi sodišč druge in prve stopnje, ki se nanaša na nepremičnino, ki je vpisana pri zemljiškoknjižnem vložku št. 863 k.o... (II. točka izreka prve sodbe). Revizija je pravočasna. Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo tega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev izpodbijanega dela sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema očita, da sta spregledali dejstvo, da tožnica ne opira svojega zahtevka na neveljavnost darilne pogodbe, temveč zahteva delež na podlagi prikrite kupoprodajne pogodbe, ki je bila skrita v darilni pogodbi. Slednja je bila samo navidezna, zaradi bojazni pred plačilom prometnega davka. Ker je navidezna (simulirana) pogodba po prvem odstavku 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) nična, je po drugem odstavku tega člena veljavna kupoprodajna pogodba, ki je bila prikrita in realizirana, kar po določilu 73. člena ZOR sanira napako v obliki. Pogodba je bila sklenjena v korist obeh zakoncev, toda kupnino je plačala tožnica iz svojega osebnega premoženja, s svojimi sredstvi, saj so ji njeni starši dali denar za nakup.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki so o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče izvedlo postopek in je odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je medtem začel veljati, nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožničin zahtevek, da je 1/6 hiše, ki jo je toženec pridobil od svojih sorodnikov, tožničino posebno premoženje in da ji v tem obsegu pripada solastninski delež na nepremičnini, ki je vpisana pri vl. št. 863 k.o... Tako sta razsodili kljub temu, da sta na podlagi listin, zaslišanih prič (zlasti žene toženčevega brata M. C.) in zaslišanja pravdnih strank ugotovili, da toženčev brat tožencu ni podaril spornega dela nepremičnine, marveč je zanj prejel plačilo. Na to ugotovitev je po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 vezano tudi vrhovno sodišče, ki se kljub ugotovitvi, da je tožnica uspela dokazati plačilo za pridobitev 1/6 sporne nepremičnine, strinja z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka. Razlogi so podani v materialnopravnih predpisih.

Materialnopravna določila, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku, vsebuje ZOR, ki ureja pogodbena razmerja in določa predvsem splošne pogoje, ki morajo biti podani za to, da nastane pravni posel. Za sklenitev pogodbe zahteva, da jo morata skleniti stranki, ki sta za to sposobni, da morata izraziti skupno in pravo voljo, da mora biti določen in dopusten predmet pogodbe, in da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, če je predpisana. Za darilno pogodbo z dne 19.9.1979 tožnica trdi, da vsebuje napako volje, ker med bratoma, ki sta pogodbeni stranki, ni šlo za daritev.

Med napakami volje ureja ZOR tudi primer navidezne pogodbe. V prvem odstavku 66. člena določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, v drugem odstavku tega člena pa skuša vendarle ohraniti pogodbo v veljavi s tem, da predvideva, da tedaj, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, prikrita pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. V konkretnem primeru tožnica sicer zatrjuje, da ne opira svojega stvarnopravnega zahtevka na neveljavnost darilne pogodbe, temveč na veljavnost v darilni pogodbi prikrite kupoprodajne pogodbe, kar je protislovno. Če naj velja prikrita pogodba (drugi odstavek 66. člena ZOR), je logično, da mora biti brez učinka (torej neveljavna, nična) navidezna pogodba (prvi odstavek 66. člena ZOR). Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje tudi izhaja, da sta se brata zedinila o takih bistvenih sestavinah pogodbe, ki so toženčevega brata zavezovale, da je tožencu izročil nepremično stvar, da je na njej pridobil lastninsko pravico, toženec pa se je zavezal plačati določen denarni znesek. Šlo je torej za bistvene sestavine prodajne pogodbe po 454. členu ZOR in ne darilne pogodbe po paragrafu 938 Občnega državljanskega zakonika (ODZ).

Toda tožnica, ki uveljavlja obstoj prikrite pogodbe, ni pogodbena stranka niti pri navidezni darilni pogodbi, niti pri prikriti prodajni pogodbi. Če bi zatrjevala, da je bila kupnina plačana iz premoženja, ki sta ga s tožencem pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, bi šlo za skupno premoženje po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št.14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 do 82/94) in bi bilo mogoče dokazovati dogovor, da je po drugem odstavku 52. člena ZZZDR s tem delom premoženja upravljal toženec. Toda tožnica trdi, da je bila kupnina plačana iz njenega posebnega premoženja: iz denarja, ki so ji ga dali njeni starši. Zato tožnica ni stranka pogodbe, katere vsebina je sporna, saj ni niti pogodbena stranka simulirane, niti prikrite pogodbe. Tožnica torej zatrjuje, da je bila simulirana poleg vsebine pogodbe tudi oseba ene pogodbene stranke. Po njenem naj bi bil njen tedanji mož le navidezni kupec, medtem ko je bila resnični kupec tožnica. Zato ne more zahtevati, naj velja prikrita pogodba po drugem odstavku 66. člena ZOR. Ob dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, bi tožnica sicer lahko imela interes na ugotovitvi ničnosti pogodbe po prvem odstavku 66. člena ZOR, toda tožnica noče ugotovitve ničnosti darilne pogodbe, zaradi česar najbrž tudi ni tožila tako, da bi s tožbo zajela oba sopogodbenika: toženčevega brata kot prodajalca oz. darovalca in toženca kot navideznega kupca. Če bi želela sama vstopiti v pogodbeno razmerje, bi morala -uveljaviti ničnost pogodbe nasproti obema pogodbenima strankama.

Ker tožnica ni tožila po prvem odstavku 66. člena ZOR, razmerja med njo in njenim tedanjim možem, sedaj tožencem, pa ni mogoče presojati po drugem odstavku 66. člena ZOR (kar je bilo že razloženo), niti po tretjem odstavku tega člena (ker je tožnica tista, ki uveljavlja ničnost, poleg tega pa ni poštena tretja oseba), ni materialnopravne podlage za ugoditev takemu tožbenemu zahtevku, kot ga uveljavlja tožnica.

Tako se izkaže, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo in da v reviziji očitane kršitve niso podane. Ker revizijsko sodišče tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.