Jedro

V spornem obdobju, to je v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, je med tožnikom in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, zato je toženec v predsodnem upravnem postopku A. A. pravilno upošteval pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2014 in št. ... z dne 13. 6. 2014 spremenita tako, da se tožniku od 1. 11. 2012 dalje prizna pravica do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kar vse je tožena stranka dolžna tožniku izplačati v vsakokratno določenem mesečnem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da se odpravita prej omenjeni odločbi. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zmotno ugotovilo, da sta tožnik in A.A. živela v izvenzakonski skupnosti. Tožnik opozarja na določbo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/1976 in naslednji) in pa tudi na sodno prakso, ki se je glede obstoja izvenzakonske skupnosti že izrekla, da za obstoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti ni dovolj zgolj občasno prihajanje enega od partnerjev k drugemu partnerju, čeprav je le-to precej pogosto. Za obstoj izvenzakonske skupnosti tudi ni dovolj občasno skupno kosilo in pospravljanje stanovanja, skupno sprejemanje obiskov in podobno. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost, če hočemo, da je ta izenačena z zakonsko zvezo, mora predstavljati obojestransko čustveno navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojno pomoč, ne pa le uveljavljanje neke ohlapne oblike medsebojnih odnosov, kadar in kolikor to ustreza enemu od partnerjev. Življenjska skupnost moškega in ženske mora, da bi bila izenačena z zakonsko zvezo, tudi navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, s predpostavko notranjega, čustvenega razmerja. Navedenih elementov pa partnerstvo tožnika in A.A. ni izpolnjevalo, zato je zaključek sodišča, da gre za izvenzakonska partnerja povsem napačen. Potrebno je upoštevati dejstvo, da omenjena nikoli nista živela skupaj. Res je, da imata skupnega otroka, vendar med njima nikoli ni bilo vzpostavljene izvenzakonske skupnosti. Oba sta imela prijavljeno stalno prebivališče na različnih naslovih. Tožnik je res potrdil, da je v določenem obdobju in sicer po zaključku dopusta za nego in varstvo otroka, ki ga je koristila A.A., večkrat prespal pri njej, vendar pa zgolj navedena okoliščina in dejstvo, da imata skupnega otroka, še ne pomeni, da je bila med njima vzpostavljena izvenzakonska skupnost. Tožnik je namreč v času, ko je bila A.A. zaposlena, prevzel varstvo in vzgojo sina, zato se je tudi nahajal na naslovu, kjer je živela A.A.. Sodišče tudi zaključuje, da ne verjame tožniku, da ni vedel, kaj podpisuje. Dejstvo pa je, da je tožnikova izpoved povsem verodostojna in podkrepljena z dokazi. Tožnik je namreč že izpolnjeno vlogo odnesel na CSD, kjer je na vprašanje, kaj je B.B., odgovoril, da je njegov oče. Nobeno vprašanje v zvezi z A.A. mu ni bilo zastavljeno, kaj šele, da bi tožnik sam potrdil, da živi v izvenzakonski skupnosti. Tožnik vloge tudi ni sam izpolnjeval, kar nenazadnje izhaja tudi iz napake pri zapisu imena tožnika. Podpisal je le tisto, kar mu je bilo dano v podpis, saj tudi nima izkušenj z izpolnjevanjem tovrstnih obrazcev. Ima le osnovnošolsko izobrazbo in ni seznanjen s potekom upravnih postopkov. Upravni organ ugotovitvenega postopka glede ugotavljanja obstoja izvenzakonske skupnosti ni opravil, temveč se je zgolj oprl na njegov podpis na vlogi. Sodišče bi moralo zaslišati tudi strokovno delavko C.C., ki je sprejela tožnikovo vlogo. Glede plačila preživnine pa tožnik pojasnjuje, da v spornem obdobju dogovorjene preživnine ni plačeval, saj sta z A.A. sklenila dogovor, da imenovana plačila le-te ne bo terjala, ker ji pomaga pri varstvu in vzgoji mladoletnega B.B.. Šele potem, ko se je A.A. skupaj z mladoletnim B.B. odselila v D., je terjala plačilo preživnine. Tožnik z odločbo o odmeri otroškega dodatka tudi ni bil nikoli seznanjen. Ker ni obstajala izvenzakonska skupnost je tako tožena stranka kot članico družine protipravno upoštevala še A.A. in mladoletnega B.B. ter njune dohodke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške in podaja predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in hkrati navaja, da je dokazni predlog za zaslišanje delavke zaposlene na Centru za socialno delo podan prepozno, saj je tožnik prekludiran na podlagi četrtega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navedenega dokaznega predloga tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni podal. Tudi sicer bi bila izvedba tega dokaza nepotrebna, saj je bila že z zaslišanjem strokovne delavke E.E. potrjena verodostojnost vsebine uradnega zaznamka CSD z dne 10. 1. 2013, iz katerega izhaja, da je tožnik na izrecno vprašanje strokovne delavke, ali je on oče otroka in ali je v izvenzakonski skupnosti z A.A. odgovoril pritrdilno. Izvenzakonska skupnost je bila v izvedenem dokaznem postopku jasno in nedvomno potrjena tudi z izpovedbo A.A. in F.F.. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik oziroma družina ni upravičena do denarne socialne pomoči, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje izhaja, da je Center za socialno delo G. z odločbo dne 26. 10. 2012 tožniku priznal pravico do denarne socialne pomoči, pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Z odločbo z dne 10. 1. 2013 pa je prej omenjeno odločbo razveljavil s 1. 1. 2013. Z odločbo z dne 17. 4. 2014 je bila prej omenjena odločba odpravljena in zadeva vrnjena v nov postopek prvostopenjskemu organu, pri čemer je drugostopenjski organ odločbo z dne 26. 10. 2012 razveljavil s 1. 1. 2013. V tem delu je odločitev očitno postala pravnomočna, saj tožnik 3. točke odločbe z dne 17. 4. 2014 ni izpodbijal pred sodiščem.

8. V novem postopku je tožena stranka izdala izpodbijani odločbi. V zadevi je sporen izračun lastnega dohodka družine in s tem v zvezi, katere osebe se poleg vlagatelja (tožnika) upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Tožena stranka je namreč v postopku, ki ga tožnik izpodbija s tožbo kot izvenzakonsko partnerico upoštevala A.A., čemur pa tožnik nasprotuje.

9. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je med tožnikom in A.A. v spornem obdobju, torej v času vložitve vloge za priznanje pravic iz javnih sredstev, obstajala izvenzakonska skupnost. 10. V 1. točki prvega odstavka 9. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji) je določeno, da se v družino med drugim šteje tudi zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči v življenjski skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da se domneva, da obstaja med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Ne glede na četrti odstavek 9. člena lahko upravičenec izpodbija zakonsko domnevo obstoja zunajzakonske skupnosti tako, da dokazuje, da ne živi v zunajzakonski skupnosti.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v spornem obdobju med tožnikom in A.A. obstajala zunajzakonska skupnost. Omenjeno prepričljivo izhaja iz izpovedbe zaslišane priče A.A., ki je na vprašanje sodišča izpovedala, da sta bila s tožnikom zunajzakonska partnerja približno 12 let in sicer vse do meseca decembra 2013. Tožnik priči niti ni postavil nobenih vprašanj, prav tako ni zanikal njene izpovedbe oziroma ni podal nobenih ugovorov. Če bi bilo karkoli v izpovedbi spornega, bi lahko predlagal soočenje s pričo. Gre za prepričljivo izpovedbo priče, kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni vedel, kaj podpisuje na vlogi za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Da je tožnik podpisal izjavo, da je zunajzakonski partner A.A. izhaja tudi iz uradnega zaznamka v dokumentaciji upravnega spisa z dne 10. 1. 2013. Rubriko je sicer res izpolnila delavke na centru za socialno delo, vendar pa je vlogo lastnoročno podpisal tožnik. Glede na uradni zaznamek v upravnem spisu in upoštevaje izpovedbo zaslišane delavke na centru za socialno delo E.E., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo glede na vprašanje, ali je tožnik vedel, kaj podpisuje, dejansko stanje razčiščeno in da ni bilo nobene potrebe, da bi za razjasnitev dejanskega stanja sodišče zaslišalo še strokovno delavko C.C.. Nenazadnje tožnik izrecno tega dokaznega predloga na zadnji glavni obravnavi niti ni postavil, niti ni ugovarjal sklepu sodišča prve stopnje, ki je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. ZPP namreč v 286. b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na izpovedbo zaslišane priče so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik in pa A.A. nikoli nista živela skupaj. Priča je namreč prepričljivo izpovedala, da sta do decembra 2013 živela skupaj na njenem stalnem prebivališču v H.. Z dodatno izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je med tožnikom in A.A. obstajala izvenzakonska skupnost, vse to pa pomeni, da tožniku ni uspelo ovreči zakonske domneve o obstoju zunajzakonske skupnosti med njim in pa A.A..

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe. O oprostitvi plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ni odločalo, kajti skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo.