Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženčeva pravica sicer je, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora stroške prihoda odvetnice iz drugega kraja na sedež sodišča nositi sam in jih ni mogoče naložiti tožniku. Ti stroški niso bili za pravdo potrebni stroški.
Pravi pomen besedne zveze „Nagrada za narok“ po tar. št. 3102 Tarife je ta, da vključuje nagrado za vse naroke.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti (I. točka izreka) in odločilo, da je dolžan tožnik tožencu v roku osem dni povrniti stroške postopka v višini 339,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
Zoper izrek o stroških, torej zoper odločitev v II. točki izreka sklepa, je pravočasno pritožbo vložil toženec brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in mu prizna vse priglašene pravdne stroške. Navaja, da sta bila v postopku izvedena dva naroka, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati nagrado za dva naroka in ne le za en narok. Da gre odvetniku nagrada za vsak narok, je že večkrat odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, npr. v zadevi I Cp 2385/2010. Prav tako je napačno stališče sodišča, da tožencu ne pripada povračilo potnih stroškov njegove pooblaščenke za pot z Vrhnike v Novo mesto in nazaj, češ da je dovolj odvetnikov, ki bi jih lahko izbral v Novem mestu, ali pa bi njegova pooblaščenka izbrala substituta iz Novega mesta. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja pravica zastopanja po odvetniku ter pravica do svobodne izbire odvetnika. Tako sodna praksa kot Odvetniška tarifa priznavata potne stroške odvetnika do razdalje 400 km in gre za potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zakon o odvetništvu v drugem odstavku 16. člena tudi jasno določa, da je substitucija dopustna le za posamezna procesna opravila, če stranka temu izrecno ne nasprotuje. V konkretnem primeru ni bilo pogojev za opravo dejanj po substitutu.
Pritožba ni utemeljena.
V Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) je uvedeno plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi (ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok) in je ukinjena nagrada za izvršitev vsakega posameznega opravila. Z „Nagrado za narok“ po tar. št. 3102 je mišljena nagrada za vse naroke in ne le za en narok (v kazenskih zadevah in v postopkih za prekrške je zakonodajalec izrecno predpisal, da se priznava nagrada za vsak narok posebej). Res je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 2385/2010, odločilo drugače. Je pa npr. v zadevi II Cp 3969/2010 odločilo tako kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na neenotno sodno prakso je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 56/2001 že sprejelo stališče in sicer, da je pravi pomen besedne zveze „Nagrada za narok“ po tar. št. 3102 Tarife ta, da vključuje nagrado za vse naroke.
Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožnik tožencu ni dolžan povrniti stroškov pooblaščenke za prihod na dva naroka z Vrhnike, kjer ima sedež, v Novo mesto. Ti stroški niso bili za pravdo potrebni stroški (155. člen ZPP). Toženec je iz Smolenje vasi, torej iz bližine Novega mesta, kjer je sodišče tudi obravnavalo zadevo in kjer je dovolj odvetnikov, ki bi si jih tožnik lahko izbral. Njegova pravica sicer je, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora stroške prihoda odvetnice iz drugega kraja (Vrhnika) na sedež sodišča (Novo mesto), nositi sam in jih ni mogoče naložiti tožniku. Lahko bi se mu sicer priznali stroški do zneska, ki bi pripadal odvetniku iz Novega mesta, vendar, ker gre v konkretnem primeru za stroške iz naslova kilometrine, ki odvetniku iz Novega mesta ne bi nastali, mu iz tega naslova ni mogoče priznati ničesar.
Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).