Jedro

Oporekanje dokazni oceni sodišča predstavlja uveljavljanje (sicer pritožbenega) razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene A.A.N. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojenka je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.4.2000 spoznana za krivo kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in ji je bila izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora.

Zoper navedeni sodbi so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje. Kršitev kazenskega zakona vidijo v tem, da naj bi nobenega od kaznivih dejanj, ki so predmet izpodbijane sodbe, ne bilo moč subsumirati pod določbo 1. odstavka 196. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da trditve v zahtevi niso vsebinsko utemeljene, saj zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanj, ki so povzeta v izrek izpodbijane sodbe, predstavlja uresničitev vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Očitek vložnikov, da obsojenka s H.C.S. ni prišla v stik, ni upošteven, saj neposreden stik za uspešno prodajo droge ni nujen pogoj, poleg tega pa obrazložitev sodbe povsem jasno navaja, da je do stika med njima prišlo. Ko vložniki zatrjujejo nasprotno, izpodbijajo dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Enako velja tudi za navedbe glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe. Obsojenki je bilo to kaznivo dejanje dokazano, oporekanje dokazni oceni sodišča pa predstavlja zgolj uveljavljanje (sicer pritožbenega) razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi dejanje, opisano pod točko 3. izreka izpodbijane sodbe, predstavlja kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ. S tem, ko vložniki trdijo, da to dejanje obsojenki ni bilo dokazano, uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, zato Vrhovno sodišče teh navedb ob odločanju o vloženem izrednem pravnem sredstvu ne more upoštevati.

Uveljavljana kršitev zakona ni podana, zahteva pa je bila vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenka je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžna povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.