Jedro

Toženkina argumentacija, da je bilo zavarovanje v delu, ki se nanaša na nepremičnine iz izpodbijanega sklepa, ustavljeno in je bilo zemljiškoknjižnemu sodišču naloženo, da izbriše hipoteko pri vseh nepremičninah, ostaja s strani tožnika neprerekana. Ta neprerekana dejstva pa tudi po presoji sodišča pomenijo, da tožnik na izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja z njo ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijanega sklepa in/ali vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlagata s tožbo, namreč ne bi imeli nobenega učinka, saj je na nepremičninah zastavna pravica že bila izbrisana.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom, zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti v višini 87.724,14 EUR, odredil predznambo zastavne pravice na parcelah št. 1072/3, 1072/6, 1072/7, 1073/3, 1073/4, vse k.o. ..., na parceli št. 689/21, k.o. ... in na delu stavbe 224-50, k.o. ... Iz izreka izhaja še, da zavarovanje na podlagi izpodbijanega sklepa velja do izpolnitve davčne obveznosti tožnika, pri tem pa pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega sklepa, davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 29. 5. 2020 odmerjena dohodnina za leto 2019. Po izdaji omenjene odločbe pa je prvostopenjski davčni organ izvedel za nova dejstva, na podlagi katerih bi prišlo do drugačne osnove za odmero dohodnine. Tožniku v odločbi o odmeri dohodnine za leto 2019 namreč ni bil upoštevan dohodek (preostali drugi dohodki) v znesku 390.730,00 EUR in od tega obračunana akontacija dohodnine v znesku 97.682,50 EUR. Ker je prvostopenjski davčni organ ugotovil, da pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, je na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavaroval izpolnitev davčne obveznosti z vpisom predznambe zastavne pravice na nepremičninah.

3.Drugostopenjski davčni organ je s sklepom združil pritožbena postopka in zavrnil pritožbo tožnika. Kot pojasni, zakon v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti izrecno ne določa, da bi moral biti obstoj obveznosti izkazan, to izhaja iz same zakonske ureditve po ZDavP-2, po kateri davčni organ sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti lahko oziroma mora v določenih primerih izdati še pred izdajo odmerne odločbe in s tem pred izpolnitvijo izvršilnega naslova. Pri vprašanju obstoja in višine davčne obveznosti gre za vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa o zavarovanju. Sicer pa gre v predmetni zadevi za zavarovanje pričakovane davčne obveznosti, dokončno bo o sami obveznosti odločeno v odmernem postopku. Nujni element postopka zavarovanja je presenečenje, ki zavezancu preprečuje, da bi še med potekom postopka zavarovanja lahko razpolagal s premoženjem, ki je predmet zavarovanja. Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine.

4.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj ga odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek (oz. podredno, da samo odloči o zadevi), zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Izpostavlja, da je davčni organ pomanjkljivo izvedel dokazni postopek in nekatera dejstva spregledal. Iz priloženih izpiskov tožnikovega bančnega računa kot tudi iz računa družbe A., d.o.o. izhaja znatno znižanje domnevne obveznosti tožnika. Davčni organ je tudi kršil načelo sorazmernosti. Konkretni postopek se je namreč vodil (kumulativno) zaradi zavarovanja hipotetične davčne obveznosti v višini 244.616,72 EUR. Ob upoštevanju že zarubljenega zneska v višini 83.676,03 EUR, kar pomeni da obstoji še 160.940,69 EUR davčne obveznosti, je davčni organ nesorazmerno posegel na premoženje, ki presega 700.000,00 EUR vrednosti. V nadaljevanju tožnik podrobneje opiše vrednost posameznih nepremičnin, ki so predmet začasnega zavarovanja. Sodna praksa je v številnih primerih že zavzela stališče o nesorazmernem posegu, ki je v konkretnem primeru več kot očiten.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa ter iz odločbe. Rubež denarnih sredstev, ki se je pri tožniku opravil po tem, ko je bila izdana odmerna odločba in je ta postala izvršljiva, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Neutemeljeno je navajanje tožnika glede njegovih odprtih davčnih obveznosti, prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožnika na 142. člen ZDavP-2, pri čemer tožnik zgolj pavšalno izpostavi sodno prakso glede načela sorazmernosti.

6.V naknadni pripravljalni vlogi je toženka sporočila, da sta bili odmerni odločbi s strani toženke odpravljeni in zadevi vrnjeni prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski davčni organ je zemljiškoknjižno sodišče obvestil o ustavitvi zavarovanja oz. o pravnem dejstvu, v zvezi s katerim naj se dovoli vpis izbrisa izvedbene pravice/zaznambe, in sicer v zvezi s predlogom št. DT 4210-4315/2022-27 (ki se nanaša na sklep št. DT 4210-4315/2022-8 z dne 13. 6. 2022) ter v zvezi s predlogom št. DT 4210-4315/2022-28 (ki se nanaša na sklep št. DT 4210-4315/2022-7 z dne 13. 6. 2022). Z izbrisom tožnik ne bo imel več pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega postopka, saj si s tem ne bo mogel več izboljšati položaja. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže.

7.Tožnik je repliciral, da so dejstva, ki jih je navedla toženka, dokazno nepodprta oz. nesubstancirana. V drugih postopkih, ki so neposredno povezani s konkretno zadevo, tožnik ni prejel nikakršne nove odločbe, kolikor pa so bile kakšne odločbe odpravljene in razveljavene, pa tožnik o tem nič ne ve, dopušča, da so bili dokumenti nepravilno vročeni.

8.Toženka je v nadaljnji pripravljalni vlogi pojasnila, da je bilo z odločbo št. DT 499-01-232/2023-2 z dne 29. 11. 2023 ugodeno pritožbi tožnika zoper odločbo št. DT 4210-4208/2022-6 z dne 16. 2. 2023. Z odločbo toženke št. DT 499-01-233/2023-2 z dne 29. 11. 2023 pa je bilo ugodeno pritožbi tožnika zoper odločbo št. DT 4210-4209/2022-4 z dne 16. 2. 2023. Obe odločbi sta bili tožniku vročeni po pooblaščencu, ki je prevzem potrdil s podpisom vročilnic, zato navedba tožnika, da s tema odločitvama ni bil seznanjen, ne drži. S sklepom št. DT 4210-1112/2024-4 z dne 16. 2. 2024 je prvostopenjski davčni organ ustavil zavarovanje v delu, ki se nanaša na vse nepremičnine, ki so navedene v sklepu št. DT 4210-4315/2022-8 z dne 13. 6. 2022. Tudi ta sklep je bil tožniku vročen po pooblaščencu, in sicer preko sistem eDavki. Navedeno velja tudi glede sklepa št. DT 4210-1113/2024-4 z dne 16. 2. 2024, po katerem se ustavi postopek zavarovanja, ki se nanaša na sklep št. DT 4210-4315/2022-7 z dne 13. 6. 2022. Toženka zato vztraja pri zavrženju tožbe.

9.Tožnik na to zadnjo pripravljalno vlogo toženke ni odgovoril.

10.Tožbo je treba zavreči.

11.V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

12.Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko med drugim zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije) ali ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba).

13.Z izpodbijanim sklepom je toženka Okrajnemu sodišču v Ljubljani naložila vpis predznambe zastavne pravice na šestih parcelah, ki so v lasti tožnika v deležu 1/1, in na delu stavbe, ki je v lasti tožnika v deležu do 2/3. Zavarovanje na podlagi izpodbijanega sklepa je veljalo do izpolnitve davčne obveznosti tožnika. Tožnik v tožbi sodišču primarno predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, podredno pa, da naj sodišče samo odloči. Ne vlaga torej ugotovitvene tožbe.

14.Toženka se je zavzela za zavrženje tožbe, saj je bila odmerna odločba za leto 2020 (odločba št. DT 4210-4209/2022-4 z dne 16. 2. 2023) odpravljena z odločbo št. DT 499-01-233/2023-2 z dne 29. 11. 2023. Posledično je prvostopenjski organ s sklepom št. DT 4210-1112/2024-4 z dne 16. 2. 2024 ustavil zavarovanje v delu, ki se nanaša na vse nepremičnine, navedene v izpodbijanem sklepu. To po mnenju toženke pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za predmetno tožbo, saj si zaradi izbrisa zaznambe ne more več izboljšati položaja.

15.Glede na to, da je že toženka izpostavila vprašljivost tožnikovega pravnega interesa za ta upravni spor, materialno procesno vodstvo sodišča v tej zvezi ni bilo potrebno. Hkrati pa ostaja toženkina argumentacija, da je bilo zavarovanje v delu, ki se nanaša na nepremičnine iz izpodbijanega sklepa, ustavljeno in je bilo zemljiškoknjižnemu sodišču naloženo, da izbriše hipoteko pri vseh nepremičninah, s strani tožnika neprerekana. Ta neprerekana dejstva pa tudi po presoji sodišča pomenijo, da tožnik na izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, saj svojega pravnega položaja z njo ne bi mogel več izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi ter odprava izpodbijanega sklepa in/ali vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, kot se predlagata s tožbo, namreč ne bi imeli nobenega učinka, saj je na nepremičninah zastavna pravica že bila izbrisana.

16.V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijani sklep lahko zagotovljeno kvečjemu v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere se lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega zahtevka ni postavil, sodišče pa upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam.

17.Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

18.Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno z četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018.

Ta stališča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 111, 111/2 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sklep I U 366/2023-22, z dne 03.06.2024, ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.366.2023.22

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.